Tri dni po razvratnih maškarah smo se na edini pravoverni praznik pusta (torek, bemti!) odpravili s KUDom v Šenčur odigrat igrico ter malo razveselit našemljene otroke. Gostovali smo v kulturnem domu v Šenčurju, kjer smo sicer redni gostje. Baje je prišlo do nekih primanjkljajev v človeških resursih, zato smo na hitro vrgli skupaj eno izmed prejšnjih iger ter se nasploh šli celo improvizacijo (kot je že v navadi, saj zadeve preizkušamo zadnji dan, nato pa se drug na drugega deremo, ker stvari ne delajo). Tako nam je zagodel tudi prenosni mikrofon, ki je bil resda nekaj dni nazaj “servisiran” in tudi na preizkusu je dobro delal. A ko je Andreja vstopila na oder, je po hitrem postopku crknil. Mačka mu piterina. Na koncu se je vse le dokaj dobro izteklo in zdi se mi, da obiskovalci niso bili preveč zaksrbljeni. Teh je bilo malo morje, dvorana je bila napolnjena do konca.

Če nisem ravno petnajstič menjal ves komplet CDjev, ker se niso zedinili o predvajani glasbi, sem za trenutek ali tri izza odrja švignil fotoreportirati dogodek. V dvorano sem se le stežka prebil in fotkal dogajanje na odru, zato me je v nekem trenutku prijelo, da bi izvedel en stage dive. Ga nisem, ker me verjetno ne bi ujeli. Posebna pohvala gre maškaram, saj so bili mulci neverjetno iznajdljivi v kostumih. Med zmagovalci je bil, recimo, semafor (ki so mu delale vse lučke, kar je s ponosom pokazal!) ter par, oblečen v hišne copate. Sodniki so zmagovalcem podelili ogromne pakete piškotov ter sladkarij, ostale so na koncu čakali majhni priboljški ter topel čaj. Ko smo lastne zadeve pospravili ter se napokali krofov v garderobi, smo še mi odjadrali na skodelico čaja nato pa domov.

Nadaljuj z branjem »

Značke: foto, gledališče, KUD Visoko, maškare, predstava, pust, šenčur

Naravnost obožujem razne obletnice, dosežke in pripetljaje, ki jih je možno kvantificirati (brez tega moški ne moremo živeti, pravi Jeremy Clarkson). Ko sem novembra lani dobil nov fotoaparat, sem si zabičal, da bom najprej nastavil števec slik na ničlo ter da se ne bo nikoli ponastavil, ter bom lahko ob 100,000. fotki priredil masten žur. Ali pa pri 150,000., kjer domnevno zaklop kruto smert stori. Pa sem mislil že istega meseca kojci nalimati semkaj prvo fotografijo sploh; primarne fotone, ki jih bo bleščeče nov senzor prvič ugledal v življenju. Novo rojstvo, prebujanje, oh, mojstrovina! Seveda sem zajebal sceno, ker nisem bil navajen ultra občutljivega gumba za proženje. Zato je kot prva slika na kartici končal en velik kvadrat črnine; fotoaparat sem ravno vzel iz plastične vrečke, objektiva pa še ni imel na sebi, le zaščitni pokrovček. Kurc, pa tak umetnik. Sem pa do sedaj dosegel drug “uspeh”: presegel sem magično število 5000 fotk. Ker nočem, da orodje stoji zaprašeno, ga vzamem na vsako pasjo procesijo ter ga molim naključnim mimoidočim pred ksiht (fotoaparat, packi!). Resda kakšen bolj navdušen fotograf 5000 fotk stisne v pol dneva na delno zanimivi košarkaški tekmi, a vseeno to znaša nekako četrtino, kar sem prej posnel s kompaktnežem. Torej, fotke si sledijo as follows:

Nadaljuj z branjem »

Značke: Aki, foto, Gradec, izlet, Jeremy Clarkson, Meule, pes, ŠKM banda, swing, vreme, YugoRez

Z novo opremo je vedno tako, da jo hočemo do obisti prezikusiti v najrazličnejših situacijah. Zato se z novim foto članom naše družine že nekaj časa svaljkam po vseh mogočih placih ter iventih, da vidim, kako se zadeve obnašajo in kako posamezne stvari fotografirati. Seveda je tu v igri tudi sprotno učenje, razvijanje umetniške žilice ter prepoznavanje situacij, v katerih se oprema še posebej dobro izkaže. Oni dan sem ugotavljal, da se med nedavnimi fotkanji ni znašel recimo koncert, zato sem se toliko bolj razveselil, ko sem na strani Ostrige zasledil, da bosta na festivalu YugoRez eno urezala tudi virtuoza iz New Wave Syrie¹. Drugih bendov niti nisem poznal in se nanje oziral, hotel sem le kakšno dobro fotko Sirije.

Po nekaj dolgotrajnih emajlih sem v petek dopoldne le prejel obvestilo, da imam potrjeno akreditacijo. Skupaj sem zbobnal nekaj prijateljev in smo šli. Sledilo je nekaj uvajanja, nato pa hop v fotografiranje. Za prvi koncert nisem hotel zamuditi, zato sem se tam narisal že ob pol devetih, čeravno se je zadeva dejansko pričela šele uro kasneje. Vendar v tem času ni bilo velik obiskovalcev, hkrati pa sem imel dovolj časa, da se pobliže spoznam s prostorom ter da ujamem kakšen zanimiv utrinek z vaj. Nato se je vaja končala in obiskovalci so začeli kapljati. Prvi je bil duo Vortex Magnolia, ki je postregel z nekaj zanimivi prijemi (oba člana hkrati na bobnih, trdojedrna uporaba efektov) ter zelo britanskim glasbenim priokusom. Tu na začetku sem bil še kar precej živčen, nisem vedel, kako naj se postavim, da publiki ne bo preveč zastrt pogled, kako blizu glasbenikom naj grem. Na srečo je bil zraven še en fotograf, zato sem se lahko orientiral po njegovih izkušnjah. Trema je do naslednjega benda že izginila, zato sem se lahko popolnoma potopil v fotografski svet. Na vrsto sta prišla dva izključno dekliška benda iz Hrvaške. Prve so bile Punčke iz Vinkovcev, nato je sledila Ž/BUKA. Tudi moj muzikalični prijatelj se je strinjal, da so ga punce dobro žgale, saj smo mogoče pričakovali bolj melanholične inu umirjene pesmi. A so nastopile suvereno, sploh pevki sta delovali zelo samozavestno ter udarno. Vsake so poskrbele za super konec, z odklopom do konca. Predzadnji je zavel novi val iz Sirije. Že njunega CDja in radijskega nastopa na Študentu se nisem mogel naposlušati, v živo sta blestela še bolj. Urša in Rok sta par s super energijo, zabavna ostajata tudi pod odrom, kjer so med premori hitro nabrali skupaj ekipico za hitro tekmo stolnega fudbala. Čisto zadnji so bili ŠKM banda (Štefan Kovač – Marko) iz Beltincev in kar nekako zgledajo kot recimo nečaki Vlada Kreslina. Odigrali so fenomenalno, bili inovativni, a proti koncu že malo naporni za poslušat, kar gre krivda tudi tehniku za mešalko. Ampak OK, folka to ni motilo in ŠKMjevci so bili edini dovolj ustrežljivi, da so zašpilali še dva dodatna komada po vztrajnem prepričevanju publike.

Tako je bil prvi foto koncert za mano. V te vode se ne bom podal, kot se zadnje čase rado dogaja, da taki fotografi (ter blogi) rastejo kot gobe po dežju, če vas že zanima. Predvsem mi manjka kak daljši objektiv (slikal sem s 17-35 f/2.8, doma pa pozabil 50 f/1.4; kakšnega 85 ali 135 se ne bi branil), a po drugi strani tudi široki kot velikokrat pride prav. Vzdušje je bilo fenomenalno, tudi publika je bila zelo v redu (razen enega težaka, ki se ga je našvasal za cel teden naprej, ampak na srečo ni težil). Vseh fotografij ne bom limal sem, ker so v radodarni velikosti na voljo v Ostrigini galeriji. Najboljše primerke sem zbral na moji deviantArt strani, kjer si lahko kupite kvalitetne velike printe za na steno.

1. Moj najljubši nov slovenski bend. Parček obvlada, tako glasbo bi delal jaz, če bi imel toliko smisla in posluha. Priporočam njun zastonjski album Hello Yes [↩]

Značke: festival, glasba, koncert, New Wave Syria, Pri Rdeči Ostrigi, Punčke, ŠKM banda, Vortex Magnolia, YugoRez, Ž/BUKA

Najprej vesela novička: poleg tega, da je Petra Majdič spektakularno osvojila medaljo, je bil prejšnji zapis dvestoti po vrsti, kar je svojevrsten dosežek! Sicer se dvestotka proti tisoč in nekaj na Twitterju ne sliši veliko, vendar gre v ta blog neprimerno več truda ino časa¹. Sedaj pa resnejše teme: pust/maškare/staropoganska vraževerja. Za pusta se že dolgo nisem napravil, a letos so me prijatelji le prepričali, da naj grem z njimi vun. Hitro sem pobrskal po fotrovi garderobi ter skupaj navrgel elemente za Ivana Serpentinška. Modri delovni kombinezon, karirasta srajca, gozdarski čevlji, meter, rdeč svinčnik, ošiljen z nožem, kapa ter očala za švasanje. Z glasom in imitacijo nisem pretiraval, sem itak izpadel že dovolj fotrsko.

Ipak me vsako leto preseneča, zakaj se toliko moških preoblači v ženske. Pri nas ni bilo nič drugače, dva brancina sta se hotela preizkusiti v nežnejšem spolu. Na koncu sta ugotovila, da so ženske v bistvu prave junakinje. Nedrček te tišči, s petkami si zvijaš gležnje, zaradi miniča in najlonk ti svinjsko mrzlo piha v rodila, ličila ti neprodušno zaprejo kožo in zato se potiš. Vsa čast, punce! Ker tipi nismo vešči ličenja sploh, smo se odpravili v Škofjo Loko h kolegici vizažistki po pomoč. Prvega je namazala zelo elegantno, druga cipa si je zaslužila le tri poteze s čopičem in krivo šminko, jaz pa sem vmes lepo prožil ter preizkušal novo igračko SB-900. Gostiteljica se je preobrazila v zebro (čeprav me je sprva spominjala na člana skupine KISS), še druga spremljevalka pa je predstavljala karto as (poker face PRESS). Skoraj naslednjega dne smo le odpeketali v Kranj, kjer smo se naguzili v Planetu Tuš. Gužva je bila nepopisna, a smo zaradi prijateljev k sreči dobili vsaj sedišča. Za kamor drugam itak ni bilo; preveč naroda! Fotografije sledijo po naslednjem kliku

Nadaljuj z branjem »

1. Če koga zanima, je stoti zapis tukajle [↩]

Značke: blog, Ivan Serpentinšek, maškare, Petra Majdič, pust, SB-900, Twitter

Konec je začetnega tečaja risanja. Še vedno smo pri olju na platnu in nič ne kaže, da ga bomo končali že prvo uro na nadaljevalnem tečaju. Prejšnja potomka Indijancev sedaj dobiva bolj zmerno obliko, kar mi je zelo všeč. Mogoče nastane celo spodoben portret, kaj veš. Za hec sem s seboj vzel že fotoaparat, da ohranim kak spomin na težke začetne napore v risanju. Nadaljuj z branjem »

Značke: akril, filozofiranje, olje na platnu, oljni pastel, risanje, suhi pastel, tečaj risanja

V tokratni (predzadnji) izdaji smo se posvetili najbolj razširjenemu mediju, olje na platnu. Oziroma se mi vsaj tako zdi, ker so “vse” umetnine narejene tako. To je v bistvu akril za taprave dece. Barve neznansko smrdijo, lončke odpiraš s pomočjo viličarja, mešaš s terpentinom, poleg tega potrebuješ se slikarski medij, nato pa se vsaka poteza suši dva tedna. Ali meseca, odvisno, koliko sreče si imel pri debelini nanosov. Ja, olje mi ni všeč, akril je popolnoma ista figa, le da uporabljaš bolj okolju prijazne materiale, vse poteka hitreje in na koncu te ne boli glava kot da bi 14 ur delal v tovarni lakov. Tokrat sem se zopet odločil za portret. Statira prikupna deklica, a meni je seveda uspelo, da sem jo najprej narisal kot sumo borca, osnovne ploskve pa pobarval kot da je potomka staroselskih Indijancev. Zatorej le skica, barvna različica se še suši. Zaenkrat niti ni kaj prida, mogoče mi jo uspe popraviti v naslednjem poglavju. Lahko tudi, da se bom prepustil notranjim silam ter spacal skupaj nekaj sličnega Kriku.

Značke: akril, olje na platnu, portret, risanje, tečaj risanja