185,794

Ali relativneje: 10,98%. To je številka ljudi, ki so včeraj prišli na referendum o pokrajinah in oddali svoj glas. Najnižja, 7,37 odstotna je bila v Ljubljani, kjer je župan Zoran Janković pozval k neudeležbi. Nekaj kasneje je Janeza Janšo pozval k odstopu. Na to je Janša dejal, da je Jankovića srečal, ko so polagali temeljni kamen za pravoslavni pastoralni center v Ljubljani. “Očitno je bil tudi zaradi tega malo dobre volje in govori takšne stvari,” je odvrnil. Cinizem na vrhu, kultura dialoga na dnu. Janković je bil obtožen nedržavotvornosti, ker v demokratični državi poziva k bojkotu. Če pa ostalih 500 200 dobrih 100 županov in vladajoča garnitura poziva k obkroževanju besedice ZA, je pa v redu???

Takole na prvi pogled čez palec bi rekel, da je veljavno glasovalo toliko ljudi, kolikor jih pokliče v Voduškov Vroči stol, če se zgane glasovalni aparat koalicije. Sicer je tudi sam referendum bil podoben ščiš kot omenjena oddaja. Udeležba je bila sramotna. Andrej Bajuk je krivdo kojci obesil na lepo vreme in zatrdil, da imajo tudi v Švici, deželi referendumov, po celo 6% udeležbo. Kontro je dobil od Majde Vrhovnik Vlada Miheljaka; dotični je analiziral udeležbo od dvajsetih let prejšnjega stoletja in ugotovil, da nikoli ni bila nižja od 25%. Pravtako je Milan Zver zatrjeval legalnost referenduma, češ, četudi bi dva državljana prišla, bi bilo vse v redu. Res je bilo legalno. Za predhodni posvetovalni zakonodajni referendum ni nikjer predpisana večina, ki se mora referenduma udeležiti. Vendar tako nizka udeležba sama po sebi odpira vprašanje legitimnosti, o čemer je spregovoril tudi Danilo Türk.
Drug problem je vsekakor posvetovalna noema. Ker tak referendum predlagatelj lahko upošteva, lahko pa tudi ne. In izvede rešitve, ki bi jih ne glede na izid referenduma. Zato se mi zdi, da je posvetovalni referendum nasploh zgrešena opcija, čeravno ga pravni red dovoljuje. Če se že vpraša državljane, naj se potem izjava volje spoštuje, ne pa da miljoni evrov puhtijo v zrak hitreje kot utekočinjen dušik na sobni temperaturi. Tu trčimo ob tretji problem: sama razlaga rezultatov. Ravno pri tem poskusu so bila vprašanja naklepno/malomarno oblikovana tako, da dopuščajo ekstenzivno razlago. Oziroma kakršno koli razlago. Mi smo dobili sledeče vprašanje:

»Ali ste za to, da se v skladu s 143. členom Ustave Republike Slovenije ustanovi Gorenjska pokrajina, ki bo obsegala naslednje občine: Bled, Bohinj, Cerklje na Gorenjskem, Gorenja vas-Poljane, Gorje, Jesenice, Jezersko, Kranj, Kranjska Gora, Naklo, Preddvor, Radovljica, Šenčur, Škofja Loka, Tržič, Železniki, Žiri, Žirovnica?«

Kaj pomeni, če obkrožim PROTI? Da nočem v pokrajini Preddvorčanov, ker zastrupljajo vodo? Da bi rad priključil še občino Kamnik? Kako izrazim nezadovoljstvo z imenom pokrajine, ker hočem ime Kranjska? Kje protestiram proti prevelikemu številu pokrajin vobče? Komu zatežim, ker nočem, da ima Ljubljana svojo pokrajino? No, če vas že res zanima, sem na glasovnico napisal Nočem jebenih pokrajin! in jo odvrgel v glasovalno skrinjico. Ker jih res nočem. Za moje pojme je Slovenija premajhna za pokrajine; cela država bi bila lahko ena! Nasploh pa je problem z drobljenjem občin, ki se tanjšajo od zahoda proti vzhodu države. Z občinami je kot s pokrajinami: vsak bi jih imel čim manj, a hkrati bi vsak svojo.

Sekundarna hipoteza o ekstenzivnosti je bila potrjena z interpretacijo glasov. Državljani so potrdili enajst pokrajin, dve ne. V Osrednjeslovenski so bili v večini proti, zatorej vlada (teleološko) razlaga, da niso zadovoljni z velikostjo pokrajine in jo bodo razdelili na dva dela. Tako bomo dobili jebenih 14 pokrajin! Ne da bi komu dovolili temeljit premislek/analizo, Jože Tanko hiti napovedovati, da bodo dodali še eno pokrajino in tako dopolnjene zakone že v nekaj dneh poslali v Državni zbor. Očitno moramo v tem mandatu parlamenta za vsako ceno dobiti pokrajine.

P.S.: Iz čistega dolgčasa sem po občinah preštel neveljavne glasovnice; teh je tokrat naneslo 9436, kar znese 5% vseh glasov. 9738 jih je bilo lani pri volitvah predsednika republike. Z majčkeno razliko: takrat je glasovalo slab milijon državljanov. Koalicija, take that!

  • Ok, če si že itak ravno proti, ampak preprosto ne moreš biti proti pokrajinam. To je način, kako bi se mogoče končno našel denar za cesto od Britofa do Hotemaž, denar, ki ne bi šel ves v Ljubljano (ki je itak ne maraš). In glede legitimnosti, se je kdo vprašal, kolikšen delež Ircev je šel na referendum in kolikšen delež ti Irci predstavljajo v eu, pa imajo vseeno pravico veta. Edino prav in kdor si je vzel pravico biti proti, zato ker noče jebenih pokrajin, si je vzel svoj kurčevi piškavi delež za pravico veta.

  • No, ok. Tale konkretna cesta je čisto lokalnega pomena in dvomim, da bi regija rešila ta problem, ki se vleče že 20 let. Če se ne najde volje v sami občini, ker imamo pač egocentrične in ritolizniške župane, dvomim, da bomo bolj uspešni v pokrajini.
    Drugo, fenomen ‘Irska’ je dokaj drugačne nravi. Tu se je suverena država odločala o lizbonski pogodbi, drugje jo je namesto ljudstva prikladno sprejel parlament. In zaenkrat pravila v EU določajo, da je potrebno tako pomembne pogodbe sprejemati s soglasjem (lizbonska pa glede tega določa neko večino).
    Pokrajin pa v taki obliki nočem. Ker so premalo domišljene, ni jasno določenih pristojnosti in virov financiranja, sploh pa nimajo večinske podpore (tudi v parlamentu). Zdaj pa navijat za Nemčijo! 😛

  • Pingback: Visoška kronika » Odločnost()