Kašča Mrlačnik

Sicer nimam navade opisovati vsako oštarijo v katero zaidemo, kakšno spregovorim le o tistih bolj izstopajočih. Preden smo se lahkih nog naokrog odpravili na Brezovico v dotično Kaščo Mrlačnik, se mi je zazdelo, da gremo v neko hočem-biti-malo-fancy-špageterija-sleš-picerija kvazi svetovljansko gostilno, katere so se razpasle po Sloveniji; vsaj po ogledu spletne strani in ponudbe. No, rad se pustim presenetiti, zatorej sem anticipirano nejevoljo začasno odložil v kot.

Med vožnjo se mi je um ustavil pri samem imenu. Kdo, zaboga, da tako kleno slovensko ime gostilni, da si Nemci in Španci fino lomijo jezike ob izgovorjavi? Mrlačnik, Mrlačnik, Mrlačnik… Ah, seveda! Asociacija na Mrlakensteina je neizogibna. Primerjava je jako interesantna, a tam karkoli harrypotterjevskega našli boste ne. Že ob prihodu na parkirišče (zgornji; spodnji je premajhen ter neudoben za obračanje vozil) se pozorno oko ustavi na okusno urejeni Kašči in njeni okolici. Vsekakor zanimanje pritegne polbrat Boogie Ribe, ki v vsej svoji odpadlosti varuje vrtiček, pomaga ji še starošolsko sezidani obrambni zid, kjer so oča kaj hitro dobili ideje za obliko oken ter spretno prikrite ambientne lučke.

Ko se akcija preseli v notranjost, se navdušenje stopnjuje. Enako prijetna je notranjost gostilne, z svetlimi prostori, veliko lesa in visokim stropom, ki pridoda podeželskemu ambientu še dodatno razsežnost. Ljudi je bilo ravno prav, da smo spretno vijugali med stoli do naše prednaročene mize. Hitro smo se zapodili v jedilnik, enako hitro naročili jedi ter jih še hitreje dobili na mizo. Pojedino je slavnostno odprl goveji carpaccio, ki je bil eden izmed boljših, ki sem jih kadarkoli jedel. Tanko meso za spremembno ni kazalo znakov zamrzovanja, parmezan je bil ravno prav zrel, pa tudi rukola ni igrala vloge tropske goščave, med katero se prebijaš do bistva jedi. Zvezda večera je bil goveji pljučni medaljon s tartufi, katerega lahko samo hvalim. Odlično zapečeno meso, saj očitno kuharji še vedno vejo, da je medium samo medium in ne mogoče english ali mogoče kar well-done. Predvsem me je navdušila enakomernost dodajanja toplote, saj ponavadi dobim kakšno mešanico prej naštetih načinov. Celostno podobo so zaključili tartufi v njim lastni omaki, ki pa so bili naribani na dobro vago, tako da so lahko razvili polni okus. Za zgodbo ogljikovih hidratov so pak skrbeli zelo skromni in tanki ravioli, ki pa so vsled trdih robov dajali vtis starosti in/ali gretja v mikrovalovki. Pri sosedu so se širile vonjave taljate, kateri je bilo usojeno, da se postavi v vrsto za pokušanje. Meso prav tako odlično zamojstrovano kot prej, družbo mu je za spremembo delala le zelenjava na žaru.  Veselico je zaključila, uganili ste, sladica – sezonski zavitek; in kaj bo to drugega kot veleznani štrudelj? Ja, takisto ste prav ugotovili, da je bil odličen, vendar zaenkrat boljšega kot domačega še nisem dobil nikjer.

Zaključna misel: zelo zadovoljen, s Konzumovo oceno bi lahko dejal v užitek. Kanček sem se prenaglil z predhodno sodbo o etničnem poreklu gostilne, a sem se uštel, zato jo priporočam. Fotografij ni, ker sem pozabil fotoaparat, cene pa ne povem, ker nisem plačal jaz, ampak slavljenec.