Najprej vesela novička: poleg tega, da je Petra Majdič spektakularno osvojila medaljo, je bil prejšnji zapis dvestoti po vrsti, kar je svojevrsten dosežek! Sicer se dvestotka proti tisoč in nekaj na Twitterju ne sliši veliko, vendar gre v ta blog neprimerno več truda ino časa1. Sedaj pa resnejše teme: pust/maškare/staropoganska vraževerja. Za pusta se že dolgo nisem napravil, a letos so me prijatelji le prepričali, da naj grem z njimi vun. Hitro sem pobrskal po fotrovi garderobi ter skupaj navrgel elemente za Ivana Serpentinška. Modri delovni kombinezon, karirasta srajca, gozdarski čevlji, meter, rdeč svinčnik, ošiljen z nožem, kapa ter očala za švasanje. Z glasom in imitacijo nisem pretiraval, sem itak izpadel že dovolj fotrsko.
Ipak me vsako leto preseneča, zakaj se toliko moških preoblači v ženske. Pri nas ni bilo nič drugače, dva brancina sta se hotela preizkusiti v nežnejšem spolu. Na koncu sta ugotovila, da so ženske v bistvu prave junakinje. Nedrček te tišči, s petkami si zvijaš gležnje, zaradi miniča in najlonk ti svinjsko mrzlo piha v rodila, ličila ti neprodušno zaprejo kožo in zato se potiš. Vsa čast, punce! Ker tipi nismo vešči ličenja sploh, smo se odpravili v Škofjo Loko h kolegici vizažistki po pomoč. Prvega je namazala zelo elegantno, druga cipa si je zaslužila le tri poteze s čopičem in krivo šminko, jaz pa sem vmes lepo prožil ter preizkušal novo igračko SB-900. Gostiteljica se je preobrazila v zebro (čeprav me je sprva spominjala na člana skupine KISS), še druga spremljevalka pa je predstavljala karto as (poker face PRESS). Skoraj naslednjega dne smo le odpeketali v Kranj, kjer smo se naguzili v Planetu Tuš. Gužva je bila nepopisna, a smo zaradi prijateljev k sreči dobili vsaj sedišča. Za kamor drugam itak ni bilo; preveč naroda! Fotografije sledijo po naslednjem kliku
