Pettisočica

Naravnost obožujem razne obletnice, dosežke in pripetljaje, ki jih je možno kvantificirati (brez tega moški ne moremo živeti, pravi Jeremy Clarkson). Ko sem novembra lani dobil nov fotoaparat, sem si zabičal, da bom najprej nastavil števec slik na ničlo ter da se ne bo nikoli ponastavil, ter bom lahko ob 100,000. fotki priredil masten žur. Ali pa pri 150,000., kjer domnevno zaklop kruto smert stori. Pa sem mislil že istega meseca kojci nalimati semkaj prvo fotografijo sploh; primarne fotone, ki jih bo bleščeče nov senzor prvič ugledal v življenju. Novo rojstvo, prebujanje, oh, mojstrovina! Seveda sem zajebal sceno, ker nisem bil navajen ultra občutljivega gumba za proženje. Zato je kot prva slika na kartici končal en velik kvadrat črnine; fotoaparat sem ravno vzel iz plastične vrečke, objektiva pa še ni imel na sebi, le zaščitni pokrovček. Kurc, pa tak umetnik. Sem pa do sedaj dosegel drug “uspeh”: presegel sem magično število 5000 fotk. Ker nočem, da orodje stoji zaprašeno, ga vzamem na vsako pasjo procesijo ter ga molim naključnim mimoidočim pred ksiht (fotoaparat, packi!). Resda kakšen bolj navdušen fotograf 5000 fotk stisne v pol dneva na delno zanimivi košarkaški tekmi, a vseeno to znaša nekako četrtino, kar sem prej posnel s kompaktnežem. Torej, fotke si sledijo as follows:

Tisoča fotka je nastala med izletom v Gradec decembra lani. Da je tisoča, sem opazil šele pozno v to leto, je pa iz tamkajšnje steklarne, kjer so bili v zelo zvito načrtovani sobi postavljeni najlepši eksponati. Tudi pričujoča vaza/školjka/pepelnik Hugha Jenkinsa je zelo ljubka in vpadljiva. Če bi le stuhtal, čemu je namenjena.

Druga tisočica je pravtako nastala decembra, ko so k nam prišle swingat Meule. Prizor je iz štosa o Resnici o lindy hopu, fotka pa je ravno tako boga, kot je bil skeč. Naokoli so hitro skakali kot opice, jaz pa še nisem zaobvladal avtofokus mehanizma. Pa še s flešem sem nekaj eksperimentiral, da je ja izpadlo neumno.

Tretja je že iz letošnjega leta in iz Škofje Loke. K prijateljici sem šel poslikat novega psa Akija (border collie), dokler je bil še majhen okrogel pujs in zato ljubek. Sedaj je samo še pujs. Slika ni ravno 3000. po vrsti, ker sem tisto zbrisal že na fotiču, je pa njej najbljižja (torej 2995.).

Predzadnja je nastala februarja na sprehodu s Tadejo. Ko se je pokazalo sonce, sva jo hitro mahnila na en standardni obhod okoliških vasic.

Zadnja prihaja z mojega prvega foto koncerta, YugoRez I festivala. Na njej je pol zasedbe ŠKM banda, sicer pa ni nič posebnega. Mogoče je fin basist, ker je v ozadju ter zamegljen. Mogoče pa ne.