Letošnja zima in pomlad sta bili kar plodni, kar se tiče fotografiranj, premišljujem, ko zapoznelo vlečem fotografije iz digitalnega arhiva, ker sem bil po snemanju prelen, da bi jih takoj objavil. Torej, aprila me je na pomoč poklicala Anja. Za faks mora posneti krajši film s hudimi oblekami, a se s kamero ne znajdejo najbolje. Ponudbo sem z veseljem sprejel, zraven pa vzel še fototorbo, reflektorje i slično.Vse smo bili zmenjeni v petih minutah, zato predpriprave/skicirka odpadejo. Snemali smo na podstrešju s šolsko kamero (ki ne ponuja popolnega ročnega načina, zato smo imeli malce preglavic z osvetlitvijo), delovnim reflektorjem ter nekaj pene in odrske megle. Celoten koncept smo si izmišljevali sproti, ven pa je prišlo nekaj misterioznega, čustveno obremenjenega ter svojo težko preteklost pozabljajočega, saj je bila glasbena podlaga melanholični The xx¹. No, najbolje da si kar pogledate izdelek na Anjinem blogu. Rezultat je kar dober, glede na to da smo delali le z enim delavskim reflektorjem, čigar svetlobo nismo mogli omehčati niti z metrskim polprepustnim blagom. Za postprodukcijo in montažo je odgovorna Anja (pohvale!), zaenkrat imam sam še prešvoh računalnik, da bi mi sprejel video v montažo (Jabolčnik, usmili se me!).

Med pavzicami smo hitro stisnili nekaj fotk. Fleš je bil usmerjen v strop, da je dal kar najmehkejšo, a dokaj dolgočasno svetlobo, takisto si nismo mogli pomagat s čim drugim; rekvizitov ali drugih lokacij pač nismo imeli. Zato sem se bolj mučil kasneje v Fotoštacuni – tako smo bili na morju, v višjekategornem hotelu ter v modnem studiju. Za improvizacijo v eni uri nam je kar dobro uspelo!

1. ja, dva iksa, iks =  neznanka, torej dva neznanca. Štekate? [↩]

Značke: Anja Kert, Photoshop, Tadeja Tomlje, The xx

Trackback URI | RSS Komentarjev