9/11

Kdo se spomni ure, ko so se letala v ognjenem oblaku razstavila na prafaktorje in čez nekaj minut za sabo pokopala mogočna stolpa ter nekaj tisoč ljudi? Jaz se je spomnim zelo živo, pa niti ne vem, zakaj. Kje sem bil, ko so počili Bin Ladna sem gladko pozabil. Spomin na enajsti september leta dvatisočprvega pa mi je ostal v glavi kot moj prvi spomin sploh, ko sem star dve leti obležal v bolnici s salmonelo.

Bil je lep poletni dan, po šoli sem se rahlo naveličan odpravil v sobo gledat televizijo. Imel sem še tistega starega Philipsa na pisarnišem stolu, čigar daljinca smo že davno izgubili in si moral se sprehodit za menjavo kanalov. Kot ponavadi sem gledal neko glasbeno/kontaktno oddajo na TV3 s sivim ozadjem in simpatičnim Željkićem (preden je postal tečen na Radiu Ekspress). Neka punca je poklicala za svojo najljubšo glasbo, a jo je Željkić najprej vprašal, če je slišala kaj o tem, da se v Ameriki “letala zaletavajo v nebotičnike”. Sam sem se malo nasmehnil, a že čez kakšno uro so bile novice polne poročil o teroristih. Hja, takrat se je internet pretakal še po telefonskih impulzih, CNNa pa tudi nismo imeli, zahvaljujoč lokalni kabelski TV.

Tako nezanimiv, a tako močen spomin. Kar se je zgodilo s svetom po tem napadu je takisto težko pozabiti; primerja se lahko z nesrečo Senne in Ratzenbergerja v Imoli, samo da po enajstem septembru ni varnosti niti za kanček več. Na letališčih vam sezuvajo čevlje, v mestih vas opazuje krdelo kamer, države mrzlično nabirajo bančne podatke brez pravih razlogov in prek interneta vam sledijo kot najhujšemu zločincu.

O teorijah zarot ne bi preveč razglabljal, zato se raje tako kot v šoli spomnimo na žrtve z minuto molka.

Gnoj si in v gnoj se povrneš

Slovenci imamo veliko lepega okolja okrog nas in ga verjetno zato jemljemo preveč za samoumevnega. To prelepo naravo smo skozi leta prav fino zapacali z vsemi mogočimi svinjarijami, saj nam je vsak kotiček gozda predstavljal koš za odpadke. Skoraj neverjetno pa se je prejšnje leto zganil dober četrt milijona prebivalcev ter s skupnimi močmi v enem dnevu očistil Slovenijo več kot 70.000 kubičnih metrov odpadkov. Takšne podpore (tudi politične) ni uspelo pridobiti še nikomur, zato vse pohvale organizatorjem! Problem je, da smo pozabili očistiti najpomembnejši del – naše podstrešje. Mentaliteto, navade. Zatorej bomo očigledno morali prvo obletnico proslaviti s – ponovno čistilno akcijo.

Nekaj očiščenih divjih odlagališč so ljudje po manj kot letu zopet obiskali in našli … smeti. Nemarnim onesnaževalcem je očigledno prav malo mar za okolje ter za dobro delo, ki so ga opravili prostovoljci. Pritajeno se smejijo kot hijene in ponoči, ko nihče ne gleda, še naprej mirno vozijo smeti v  bližnji gozd. Tako sem tudi sam nekaj dni nazaj pohajkoval ob reki Kokri ter se za hec prepričal, da grem malo naokrog pogledat, kako je kaj s smetmi. Ugotovil sem, da nič kaj dobro1 . Že takoj ob vstopu v gozd, ob poti, ki vodi dolaj do Kokre, je že nekaj let meter in pol velik nasip, ki je prekril prejšnjo pot ter še nekaj gradbenega materiala ter smeti zraven (glej zemljevid spodaj). Če se mirno sprehajaš po glavni poti in ne pogledaš prek nasipa (kako fina primerjava za konjsko vprego in omejenost povprečnega človeka), ne vidiš kupa smeti, ki se tam zopet kopiči.


Oglejte si Visoška Kronika na večjem zemljevidu.

Stopivši na neugleden nasip, zagledam nekaj sinje modrih plastičnih vrečk, razmetanih po tleh in previsu. Trije dodatni koraki razkrijejo, da je na robu kanjona še več smeti. Kanjon Kokre ponuja ravno prav strmo in zakrito globel, da je vanj “priročno” zmetati, za kar si prelen in preneumen, da bi peljal na pravo smetišče/zbirno središče. Steklenice, gradbeni material, posteljnina, obleke, plastenke, pločevinke, karton, polnilec, embalaža. Ker sem imel s seboj fotoaparat, sem pritisnil nekaj fotk, da si lahko ogledate to omaloževanje narave.

Ker je bila meni prej poznani gozd nekam na redko posekan, sem se odpravil po poti nizdol Kokre, da še tam opazim, kaj se tako spreminja. Na pol poti sem naletel še na eno ogabno stvar. Sredi poti so bile globoke kolesnice, ki so peljale zopet do kanjona, vmesno rastje pa seveda primerno poteptano. In kaj sem zagledal tu? En kup dreka. Dejansko se je nek traktor pripeljal do tega prepada, ter stresel dol nekaj kubikov slame ter fekalij. Na fotkah vidite, da je stelja pristala le nekaj metrov od Kokre. Ni mi treba posebej razlagat, da naša preljuba reka ne potrebuje dodatnega gnojenja!

Tale prispevek bo romal na kar nekaj naslovov, najprej na Divji popis odlagališč, nato pa še na ostale pristojne organe (občina, inšpektorat). Mogoče se pa kdo celo zgane, čeprav za to nimam preveč upanja. A če poslušamo Antona Komata, se vse skupaj ne sliši tako grozno. Ker je še huje.

  1. Dolga leta je v tistem neslavnem prepadu končal že marsikateri fičko. Sedaj avtov ne vidim več, ni pa tako neverjetno, če so kakšnega vmes že zakopali []