Lahko noč in dober dan

Dober dan.

Ta prispevek sem mislil objaviti že lansko leto, pa ga nisem. Mislil sem ponovno narediti analizo, kakršno sem že pred časom, pa sem šel raje na sprehod. Naknadno sem se mislil razhuditi nad vsem smradom, ki uhaja iz volilnega lonca, saj se je nekomu že zasmodil golaž, primejduš, da bi morala posoda imeti svojega nadzornika; pa se nisem.

Od zadnjega zapisa je minilo že kar nekaj časa, vmes se je zgodilo novo leto. Mogoče ste že slišali kdaj zanj, se ga izplača preizkusit vsake kvatre.

Hočem reči, da sem za prejšnje volitve posvetil kar nekaj prostora na tem blogu, letos je bilo pak vse drugače. Zadnjič sem bil še kanček naiven ter podkovano optimističen, ker so me še na fakulteti futrali z etiko, ustavnostjo in spoštovanjem zakonov, sedaj pa je tudi to minilo. Sprevidel sem goljufivo igro v njihovi temačnih očeh, predvidel sem slepomišne korake, preobjedel sem se sofisticiranih slepilnih manevrov, s katerimi zasipavajo nasprotnike, da se le ne bi kdo povzpel Zmagi na ramena. Celotna kampanja, volitve, ter povolitve so mi zapolnili nos z jedkim vonjem po prezorjenem siru in nisem hotel imeti nikakršnega opravka z vladajočimi, ker sedaj že preveč vem. Kljub temu da sem preživel le ene volitve kot polnoletni, že vem, kakšni so notranji procesi politike in me je minilo; enostavno je izpuhtela želja po razumevanju.

Po domače: videl sem, kako se klobasa dela in naenkrat nisem več lačen.

Ob prebiranju spodnjih dogajanj ob toletnih volitvah naj se tudi vam vsaj malo privzdigne, da ne boste preveč naivni skakljali po svetu.

Najprej se je začelo na presenetljivem mestu, spletnem izmenjevalcu znanja in datotek Partisu, kjer se je SDS poslužila ciljne publike, ki jim najbolj dol visi za volitve, ter namontirala premeten oglas. “Volite nas, sicer vam bodo zaprli optični piratski dotok”, je bila poanta sporočila in nato je bilo v deželi zopet vse mirno. No, saj od piratskega predsednika niti ne bi pričakovali kaj drugega *zloben nasmešek*.

Po volitvah, za katere so vedeli, da jih bodo izgubili ter zato bili najeli skupino Victory, so usekali drugačni kanoni. Tomaž Majer aka Požvižgamo-se-na-zakone-ter-etiko-ker-smo-SDS je sestavil impresiven pamflet, s katerim je pol volilcev označil za čefurje, ostalo polovico pa za imbecile, ker niso volili SDS. Zraven je navrgel še malo kaznivih dejanj pri poteku volitev, ter se razhudil, kako bo lahko vlado sestavljala stranka, ko pa je dobila manj kot petino glasov vseh državljanov. Ob tem je v ihti pozabil, da otroci še ne volijo in da njegovega predsednika bremenijo vabila na sodišče – tu legitimnost ni vprašljiva! Seveda se nikomur ni zgodilo nič; malo so se prerivali, Ljubljančani so pokazali svoje šumeče trenirke, v SDS pa so se delali malo bolj neumne kot ponavadi z izgovorom o svobodi govora in zadeva je zopet poniknila v arhive močvirja.

Med govorom predsednika Türka ob otvoritvi Evropske prestolnice kulture 2012 si je eno zidarsko prislužil še nek oboževalec Janše. Sicer za to (pretežno) ni kriva SDS, lepo pa pokaže stanje duha njihovih podanikov. Na srečo je bila preostala množica glasnejša.

Naslednji pripetljal se je odvil takoj, ko se je nova vlada udobno namestila v usnjene naslanjače. Namreč: prvo vladno zasedanje niso namenili socialno poteptanim delavcem, niti niso ugotovili, kako bodo zmanjšali zadolženost. So se pa zedinili, kako bodo ustvarili kakšno novo delovno mesto, ter v prvih urah zaposlili kup znanih imen. A o predvolilnih obljubah in koalicijski pogodbi govorite? Lepo vas prosim, volitve so že mimo, piškotki moji! Še posebej se niso niti potrudili z izvirnostjo, le po obratnem vrstnem redu lastnega števca kadrovskih menjav so šli, juhej! Le da je sedaj nekam čudno pri miru…

Ta udarni manever je seveda imel nemudne posledice, najbolj očitna se je pokazala na internetih, kjer je vlada prek Twitterja meni nič, tebi državno subvencijo napizdila ubogo Pavlo.

Takih primerov je ogromno, zato bi še lahko našteval. V bistvu ne morem, ker bi potem ta zapis nastajal štiri leta, zatorej bom zaključil kot jezično spretni športniki. Vse to so drobceni primerki, a nabrani skupaj jasno kažejo zatohlo okolje slovenske politike in poti, ki jo ubiramo. Vse to leta dvatisočdvanajstega.

Lahko noč.

 

Digitronček

Tako ime je se uveljavilo v starejših krogih naše dinastije za celoten projekt digitalizacije televizije, od novega sprejemnika, ki po njihovem zasenči kino,  pretvornika, ki v spodnji sobi z video signalom oskrbuje stari TV, ter prikupnega vesoljčka, ki jim je skoraj leto dni najedal svetoval, kako se pri prehodu kar najmanj opeči. Pre. Dolgi. Stavki.

Enivej, to čudo sem hotel preizkusiti takoj, ko se je pojavila, zato sem dvatisočosmega z mimovrste=) naročil Pinnaclov nano DVB-T tuner (in ga sedaj prodajam), da vidim, kako se reči streže. Ker imam iz sobe neposredni pogled na krvavški oddajnik, sem tudi le z malo priloženo anteno dobro ujel signal in slika je bila ojštra. Geekanje z laptopom po naravi vsevdilj sem kmalu opustil, ker je bil takrat signal še prešibek za vsako uvalo, pa tudi LCD zaslona se na ultra močnem soncu bolj malo vidi, le prstni odtisi ter prah, da te je ja sram, ker ga zanemarjaš.

Vse krilatice, ki jih navajajo ob digitalizaciji so super; več kanalov, lepša slika, široki format, bogatejši zvok, vernejši prikaz čustev, hiperrealno masiranje podplatov. No, mene je predvsem zanimalo, kako izgleda visoka jasnina po zraku, zategadelj sem se rajnega poletja 2008 odpravil na Šance, iz koder je edini oddajnik v eter spuščal HD vsebino. Takrat so bile to olimpijske igre v Pekingu na posebnem kanalu RTVja, ki je bil brez komentarja. Slika je izgledala fenomenalno, sem pa res bil le nekaj deset metrov od oddajnika. Doma (blizu Kranja) ni bilo o HD signalu ne duha ne sluha.

RTV v HD tehniki, čekiraj logo!

Ta zajem zaslona sem naredil na prastarem prenosniku, ki je imel parcelo zaslona odmerjeno na 1680×1050 pik, zato slika ni obelodanjena v vsej gloriji. V živo izgleda spektakularno, kar pa že itak mnogi veste, ker sem z objavo tega prispevka zamudil dve leti in ekskluzivnost vsekakor upade. Lahko pa občudujete funky HD RTV logo desno zgoraj, če ga kdo še ni opazil.

Kako pa zares tok informacij izgleda v živo, pa si poglejte na spodnjih dveh priloženih surovih datotekah (VLC jih dobro prebavlja, če imate slučajno težave). Na prvi se heca Oto Pestner z jazz bendom, v drugi pa se na podellitvi debelo smeji Primožu Kozmosu, ki je na taistih olimpijskih pobasal zlato medaljo v metu kladiva.

Večina vas doma gleda IP TV ali kabelsko, zato se posnetki ne zdijo nič posebnega, a je treba vedeti, da priletijo po zraku in bi jih lahko spremljali v kavarni ob srkanju jutranje kavice ali v ležečem položaju sredi parka pozno popoldne. Od danes je digitalna TV dokončno tu in jo toplo pozdravljam.

Vdihnite digitalni dotok ter se privežite na mrežo!

Prvi objavi

Končno je uspelo še naši ekipi. Z dvema luštnima fotkama smo prišli na naslovnici revije Ona, kar je vsaj zame velik uspeh. Obe sta poletju primerni; prva še kanček pomladna in hipijevska, druga pa nagajivo vroča v stilu pinup fotografij iz časa okrog druge svetovne vojne. Redno spremljajte Ono, morda zaskedite še kakšno mojo naslovnico 🙂