Mi kujemo bodočnost


Takole na povečer upora v Sloveniji sedim v močvirju in razmišljam. Do nedavnega se nismo nikamor premaknili, ničesar nismo občutili. Gorečim Atenam in lačnim Grkom smo se hihitali, jeznim Špancem smo odkimavali, malo smo zavidali le Islandcem, ki so pometali čajne vrečke politike v morje in sami spisali novo ustavo.

Slovenci smo historično stoično dokaj mirno prenašali krizo, zapiranje podjetij, neplačevanje prispevkov, neumne referendume, padec vlade, mešetarjenje po prvih predčasnih volitvah, lačne otroke, goljufive poslance in oddajo Na zdravje, nato pa je jeseni počilo ob neumni potezi mariborskega župana. Ljudi lahko dolgo stiskaš, ampak ko se stisnejo v kot, je šale konec. Da bi jih še oblast dodatno obrala do kosti – ne, tega se pa ne gremo več, so rekli Mariborčani. Niti ni čudno, da je zavrelo prav tam, kjer je tradicionalno čutiti največ domoljubja in borbenega duha (Štajerska republika PRESS). Ko so zagoreli prvi radarji, je bila usoda zapečatena. Naslednji tedni so prinesli skromne proteste, ki pa so se kot snežena kepa krepili.

Preostala Slovenija je bila še vedno bolj ali manj apatična – Mariborčanom smo samo prikimavali in glasno ropotali ob šilcu žganega v vaški gostilni, a naposled je uporniški duh le zavel tudi v naših krajih. Nekega jutra se zbudiš in okrog tebe vre vsa jeza, ves gnev, v javni diskurz pa se razlije tisočero idej, ki so do tedaj ljudem le švigale nekje po pajčevinastih podstrešjih možganov. Napove se megalomanski dogodek in prve demonstracije so takorekoč pred durmi, v Ljubljani! Na eni strani se počutiš nemočnega, češ, kaj bo moj glas spremenil – tako kot na volitvah, a če jih tako misli 10.000, se pa že nekje pozna – po drugi strani ti hitreje zaigra srce, ker končno začutiš moč ljudstva in preizkus lastnih vrednot. Kot je že rekel Jon Stewart: če se odpoveš vrednotam v napetih časih, to niso vrednote; kvečjemu hobi. Nadeli smo si kape, obuli volnene zokne, v prisrčnico natankali utekočinjen ječmen in se narisali na Kongresnem trgu. Občutek gromkega vzlikanja ter tisočih glav zbranih na kupu je nepopisljiv, še boljše je, ko se dogajanje preseli na Trg republike, nasproti pa zapuščeno sedi Državni zbor. Ta protest je bil z izjemo mariborskih najbolj napet do sedaj, seveda po zaslugi slaboumnih provokatorjev. Namig: če že delate kažin, predlagam kako molotovko v nezaščitene NLB, Vrhovno sodišče, državno tožilstvo. Tam ni barikad in miličnikov.

Vladajoči namigov niso dojeli, zato so se protesti nadaljevali, kakšen je vzniknil še bližje domu1, lovoriko za izvirnost pa so kakopak vse skozi držali Mariborčani. Medtem ko se v Ljubljani zberejo protestanti ljudstvo na Kongrescu, najprej srknejo kozarček ali dva kuhančka in se odpravijo dret pred parlament. Štajerci pod geslom Specimo hobotnico pod prvo točko dnevnega reda prinesejo na trg balo sena in jo zažgejo ter na koncu meni nič tebi nov mestni svet onečedijo pročelje mestne hiše. Ogromna razlika.

7. decembra smo se zopet znašli v Ljubljani, da preljubim nadrejenim pomagamo slišati, da naj počasi odpeketajo. Tokrat sem s seboj vzel fotoaparat. 3. shod proti politiki je potekal malo drugače. Neprestano postopanje pred parlamentom se bo počasi izpelo, hkrati pa ni lepšega občutka zagledati brezmočen izraz na obrazih terminatorsko opremljenih policistov, ko se gneča obrne proč od skrbno načrtovanih barikad ter se obrne proti stavbama TR3 oziroma odmaršira po Ljubljani kot premični protest. Spodaj je nekaj izbranih fotografij tega posrečenega dogodka, kjer smo kar po ulicah novačili nove aktiviste, preostali Ljubljančani (in še nek paket turistično obarvanih Japanezov) pa so nam vlivali novih moči z navijanjem ter mahanjem s pločnikov. Tudi romantično sneženje se je prav podalo celotni atmosferi.

Seveda je sedaj najbolj pomembno, kot je rekel Žižek, kaj pride naslednji dan. Vsi se z lahkoto zapodimo na ulice kričat, ampak kaj, če se zahteve uresničijo? Če za hec odstopi cela vodstvena garnitura? Kaj se zgodi dan potem? Tudi na Occupy Wall Street se je lepo gledalo tisoče protestnikov, a bore malo kdo je bil tam z argumentirano zahtevo. Zaenkrat je dovolj, če se samo zabavamo ob domiselnih napisih, z avtom razčetverimo kakšen radar in mečemo jajca v ustanove, a kmalu bo treba priti na svitlo z razdelanim ter uresničljivim načrtom, ki bo zadovoljivo upošteval trenutno kakofonijo predlogov in želja. Navsezadnje stvari ni nič bolj razjasnil niti Milan Kučan ob razglasitvi slovenske samostojnosti: tisto noč so bile dovoljene sanje, jutri je bil pa nov dan; nič več in nič manj.

  1. Najbrž zaradi mesnih potreb. Ljudstvo nima za kruh, naj si na prepečenec namažejo tatarski biftek!, skozi okno vpijejo mes(t)ni svetniki []

Lahko noč in dober dan

Dober dan.

Ta prispevek sem mislil objaviti že lansko leto, pa ga nisem. Mislil sem ponovno narediti analizo, kakršno sem že pred časom, pa sem šel raje na sprehod. Naknadno sem se mislil razhuditi nad vsem smradom, ki uhaja iz volilnega lonca, saj se je nekomu že zasmodil golaž, primejduš, da bi morala posoda imeti svojega nadzornika; pa se nisem.

Od zadnjega zapisa je minilo že kar nekaj časa, vmes se je zgodilo novo leto. Mogoče ste že slišali kdaj zanj, se ga izplača preizkusit vsake kvatre.

Hočem reči, da sem za prejšnje volitve posvetil kar nekaj prostora na tem blogu, letos je bilo pak vse drugače. Zadnjič sem bil še kanček naiven ter podkovano optimističen, ker so me še na fakulteti futrali z etiko, ustavnostjo in spoštovanjem zakonov, sedaj pa je tudi to minilo. Sprevidel sem goljufivo igro v njihovi temačnih očeh, predvidel sem slepomišne korake, preobjedel sem se sofisticiranih slepilnih manevrov, s katerimi zasipavajo nasprotnike, da se le ne bi kdo povzpel Zmagi na ramena. Celotna kampanja, volitve, ter povolitve so mi zapolnili nos z jedkim vonjem po prezorjenem siru in nisem hotel imeti nikakršnega opravka z vladajočimi, ker sedaj že preveč vem. Kljub temu da sem preživel le ene volitve kot polnoletni, že vem, kakšni so notranji procesi politike in me je minilo; enostavno je izpuhtela želja po razumevanju.

Po domače: videl sem, kako se klobasa dela in naenkrat nisem več lačen.

Ob prebiranju spodnjih dogajanj ob toletnih volitvah naj se tudi vam vsaj malo privzdigne, da ne boste preveč naivni skakljali po svetu.

Najprej se je začelo na presenetljivem mestu, spletnem izmenjevalcu znanja in datotek Partisu, kjer se je SDS poslužila ciljne publike, ki jim najbolj dol visi za volitve, ter namontirala premeten oglas. “Volite nas, sicer vam bodo zaprli optični piratski dotok”, je bila poanta sporočila in nato je bilo v deželi zopet vse mirno. No, saj od piratskega predsednika niti ne bi pričakovali kaj drugega *zloben nasmešek*.

Po volitvah, za katere so vedeli, da jih bodo izgubili ter zato bili najeli skupino Victory, so usekali drugačni kanoni. Tomaž Majer aka Požvižgamo-se-na-zakone-ter-etiko-ker-smo-SDS je sestavil impresiven pamflet, s katerim je pol volilcev označil za čefurje, ostalo polovico pa za imbecile, ker niso volili SDS. Zraven je navrgel še malo kaznivih dejanj pri poteku volitev, ter se razhudil, kako bo lahko vlado sestavljala stranka, ko pa je dobila manj kot petino glasov vseh državljanov. Ob tem je v ihti pozabil, da otroci še ne volijo in da njegovega predsednika bremenijo vabila na sodišče – tu legitimnost ni vprašljiva! Seveda se nikomur ni zgodilo nič; malo so se prerivali, Ljubljančani so pokazali svoje šumeče trenirke, v SDS pa so se delali malo bolj neumne kot ponavadi z izgovorom o svobodi govora in zadeva je zopet poniknila v arhive močvirja.

Med govorom predsednika Türka ob otvoritvi Evropske prestolnice kulture 2012 si je eno zidarsko prislužil še nek oboževalec Janše. Sicer za to (pretežno) ni kriva SDS, lepo pa pokaže stanje duha njihovih podanikov. Na srečo je bila preostala množica glasnejša.

Naslednji pripetljal se je odvil takoj, ko se je nova vlada udobno namestila v usnjene naslanjače. Namreč: prvo vladno zasedanje niso namenili socialno poteptanim delavcem, niti niso ugotovili, kako bodo zmanjšali zadolženost. So se pa zedinili, kako bodo ustvarili kakšno novo delovno mesto, ter v prvih urah zaposlili kup znanih imen. A o predvolilnih obljubah in koalicijski pogodbi govorite? Lepo vas prosim, volitve so že mimo, piškotki moji! Še posebej se niso niti potrudili z izvirnostjo, le po obratnem vrstnem redu lastnega števca kadrovskih menjav so šli, juhej! Le da je sedaj nekam čudno pri miru…

Ta udarni manever je seveda imel nemudne posledice, najbolj očitna se je pokazala na internetih, kjer je vlada prek Twitterja meni nič, tebi državno subvencijo napizdila ubogo Pavlo.

Takih primerov je ogromno, zato bi še lahko našteval. V bistvu ne morem, ker bi potem ta zapis nastajal štiri leta, zatorej bom zaključil kot jezično spretni športniki. Vse to so drobceni primerki, a nabrani skupaj jasno kažejo zatohlo okolje slovenske politike in poti, ki jo ubiramo. Vse to leta dvatisočdvanajstega.

Lahko noč.

 

9/11

Kdo se spomni ure, ko so se letala v ognjenem oblaku razstavila na prafaktorje in čez nekaj minut za sabo pokopala mogočna stolpa ter nekaj tisoč ljudi? Jaz se je spomnim zelo živo, pa niti ne vem, zakaj. Kje sem bil, ko so počili Bin Ladna sem gladko pozabil. Spomin na enajsti september leta dvatisočprvega pa mi je ostal v glavi kot moj prvi spomin sploh, ko sem star dve leti obležal v bolnici s salmonelo.

Bil je lep poletni dan, po šoli sem se rahlo naveličan odpravil v sobo gledat televizijo. Imel sem še tistega starega Philipsa na pisarnišem stolu, čigar daljinca smo že davno izgubili in si moral se sprehodit za menjavo kanalov. Kot ponavadi sem gledal neko glasbeno/kontaktno oddajo na TV3 s sivim ozadjem in simpatičnim Željkićem (preden je postal tečen na Radiu Ekspress). Neka punca je poklicala za svojo najljubšo glasbo, a jo je Željkić najprej vprašal, če je slišala kaj o tem, da se v Ameriki “letala zaletavajo v nebotičnike”. Sam sem se malo nasmehnil, a že čez kakšno uro so bile novice polne poročil o teroristih. Hja, takrat se je internet pretakal še po telefonskih impulzih, CNNa pa tudi nismo imeli, zahvaljujoč lokalni kabelski TV.

Tako nezanimiv, a tako močen spomin. Kar se je zgodilo s svetom po tem napadu je takisto težko pozabiti; primerja se lahko z nesrečo Senne in Ratzenbergerja v Imoli, samo da po enajstem septembru ni varnosti niti za kanček več. Na letališčih vam sezuvajo čevlje, v mestih vas opazuje krdelo kamer, države mrzlično nabirajo bančne podatke brez pravih razlogov in prek interneta vam sledijo kot najhujšemu zločincu.

O teorijah zarot ne bi preveč razglabljal, zato se raje tako kot v šoli spomnimo na žrtve z minuto molka.