O politični kulturi

Najprej so prišli po predsednika republike.

Kontaminirani osebi je podelil priznanje, nato pa so se sami odločili za miniranje podeljevalca. Rekel nisem nič, ker nisem bil predsednik.

Nato so prišli po koalicijo.

Po celomandatni grožnji penzionistov s podmladkom z izstopom je prva vodila Duša Trobec Bučan zaradi neznosnega pritiska in tako tlakovala pot še matici. S tem so se gladko ognili neprijetnostim koalicije, ker  so radi glavni samo, ko gre vse po maslu. Rekel nisem nič, ker nisem bil v koaliciji.

Nato so prišli po zakone in človekove pravice.

V večini primerov dobre in prepotrebne zakone so raztrgali ter dali preudarnim volilcem v pregled (in prvo branje PRESS). Cepali so po vrsti kot muhe, oni pa so si v zavetju sence meli roke in v očeh se jim se bleščala zloba. Skoraj je propadel še Družinski zakonik, ker bi nekateri ljudje dobili enake pravice kot preostali. Mogoče se jih usmili šesti referendum. Rekel nisem nič, ker ne delam na javni televiziji, ne prek napotnic, še manj na črno, nisem upokojen, ne brskam po arhivih in nočem s partnerjem posvojiti otrok.

Sedaj se mi dozdeva, da prihajajo po nas.

Z nenehnim obstreljevanjem vladajočih inštitucij, rušenjem zaupanja v pravno državo ter vpitjem o nujnosti predčasnih volitev uspešno polagajo temelje svojemu nadpolovičnemu načrtu za drugo republiko. Pa sem se le oglasil, z mislimi uprt v prihodnost, da se na obzorju pojavi novinec svežih misli in čistega duha, ker nam spomin služi le dlje od zadnjega obrata okrog Sonca.

Vse najboljše, Slovenija!

Gnojna bula je prevelika, da jo izčistijo ene volitve.

-Zapisi iz Močvirja

Gnoj si in v gnoj se povrneš

Slovenci imamo veliko lepega okolja okrog nas in ga verjetno zato jemljemo preveč za samoumevnega. To prelepo naravo smo skozi leta prav fino zapacali z vsemi mogočimi svinjarijami, saj nam je vsak kotiček gozda predstavljal koš za odpadke. Skoraj neverjetno pa se je prejšnje leto zganil dober četrt milijona prebivalcev ter s skupnimi močmi v enem dnevu očistil Slovenijo več kot 70.000 kubičnih metrov odpadkov. Takšne podpore (tudi politične) ni uspelo pridobiti še nikomur, zato vse pohvale organizatorjem! Problem je, da smo pozabili očistiti najpomembnejši del – naše podstrešje. Mentaliteto, navade. Zatorej bomo očigledno morali prvo obletnico proslaviti s – ponovno čistilno akcijo.

Nekaj očiščenih divjih odlagališč so ljudje po manj kot letu zopet obiskali in našli … smeti. Nemarnim onesnaževalcem je očigledno prav malo mar za okolje ter za dobro delo, ki so ga opravili prostovoljci. Pritajeno se smejijo kot hijene in ponoči, ko nihče ne gleda, še naprej mirno vozijo smeti v  bližnji gozd. Tako sem tudi sam nekaj dni nazaj pohajkoval ob reki Kokri ter se za hec prepričal, da grem malo naokrog pogledat, kako je kaj s smetmi. Ugotovil sem, da nič kaj dobro1 . Že takoj ob vstopu v gozd, ob poti, ki vodi dolaj do Kokre, je že nekaj let meter in pol velik nasip, ki je prekril prejšnjo pot ter še nekaj gradbenega materiala ter smeti zraven (glej zemljevid spodaj). Če se mirno sprehajaš po glavni poti in ne pogledaš prek nasipa (kako fina primerjava za konjsko vprego in omejenost povprečnega človeka), ne vidiš kupa smeti, ki se tam zopet kopiči.


Oglejte si Visoška Kronika na večjem zemljevidu.

Stopivši na neugleden nasip, zagledam nekaj sinje modrih plastičnih vrečk, razmetanih po tleh in previsu. Trije dodatni koraki razkrijejo, da je na robu kanjona še več smeti. Kanjon Kokre ponuja ravno prav strmo in zakrito globel, da je vanj “priročno” zmetati, za kar si prelen in preneumen, da bi peljal na pravo smetišče/zbirno središče. Steklenice, gradbeni material, posteljnina, obleke, plastenke, pločevinke, karton, polnilec, embalaža. Ker sem imel s seboj fotoaparat, sem pritisnil nekaj fotk, da si lahko ogledate to omaloževanje narave.

Ker je bila meni prej poznani gozd nekam na redko posekan, sem se odpravil po poti nizdol Kokre, da še tam opazim, kaj se tako spreminja. Na pol poti sem naletel še na eno ogabno stvar. Sredi poti so bile globoke kolesnice, ki so peljale zopet do kanjona, vmesno rastje pa seveda primerno poteptano. In kaj sem zagledal tu? En kup dreka. Dejansko se je nek traktor pripeljal do tega prepada, ter stresel dol nekaj kubikov slame ter fekalij. Na fotkah vidite, da je stelja pristala le nekaj metrov od Kokre. Ni mi treba posebej razlagat, da naša preljuba reka ne potrebuje dodatnega gnojenja!

Tale prispevek bo romal na kar nekaj naslovov, najprej na Divji popis odlagališč, nato pa še na ostale pristojne organe (občina, inšpektorat). Mogoče se pa kdo celo zgane, čeprav za to nimam preveč upanja. A če poslušamo Antona Komata, se vse skupaj ne sliši tako grozno. Ker je še huje.

  1. Dolga leta je v tistem neslavnem prepadu končal že marsikateri fičko. Sedaj avtov ne vidim več, ni pa tako neverjetno, če so kakšnega vmes že zakopali []