Diplomacija

Zresni se!

Da, danes je dan, ko se začne zares. Zakaj bi Vam sploh utrujal z novicami o svoji diplomi? Ker se potem lažje prisiliš za izpeljavo, če poveš čim več ljudem. Saj veste, malo zunanjega pritiska ne škodi. Hkrati je pa že skrajni čas, da pritisnem piko na i. V povezavi s spodnjo sliko, je še bolj učinkovito.

Diagram vsakdana

Diagram vsakdana

Viš mi lak!

Silly Job Application

Zimskega dne sredi februarja me je Aleš prosil, če sem za foro, da naredimo nekaj fotk, ker jih rabi za prijavo za igralsko šolo v Londonu. Valjda, ni problema, mudel! Še nedavno tega sem dobil fleš, stojalo in dežniček, zato sem bil nadvesel, da sem ga lahko prvič zares preizkusil. Zabubili smo se v lokalni KUD, saj je dvorana gromozanska in zato lahko v miru zganjamo odpiljene ideje. Specifiziranih fotografij v glavi takrat še nisem ustvarjal, imel sem le splošno idejo, kaj bom slikal. Glede na to, da bodo slike priložene prijavnici, sem si zamislil tri sklope: klasičen portret, za čigar zamisli sem brskal po strani Drame; portret med igro/recitacijo, da se vidi igralca v akciji ter za konec nekaj čisto random. Da standardni estetiki dodamo še nekaj svežine. Aleš bi moral prinesti nekaj rekvizitov z drugega KUDa, a so ga pustili pred zaklenjenimi vrati, zato smo oropali (borno) skladišče našega. Plastične rože, kroglice iz striropora, mizico, star kovček, invalidski voziček, vinilke, likalnik (!), kavni nadomestek Proja, čevlji, sesalec. Verjetno imamo preveč Monty Pythona v podzavesti.

Po oboroženem ropu smo se hitro nastanili na odru in že pričeli s fotkanjem. Malo treme in okorelega premikanja je bilo pri vseh, a smo se hitro navadili; na srečo je pomagala še Aleševa sestra. Nastale so prve fotke in portreti (Interpretacija, Portret, Pogledi). Tu sem končno lahko probal zamisel, da fleš postavim za subjekt in ga sprožim pri polni moči. Efekt mi je jako všeč, ker ustvari močne obrobe, medtem ko je drugod tema. Vmes smo se še afnali z interpretacijo Cankarjevega besedila, nato smo se dejansko prelevili v njegovo vlogo. Nastalo je veliko fotk, tukaj jih objavljam le nekaj. Niso bile preveč dobre, pa sem jih 80% zbrisal1. Zadeva se je zavlekla dlje, kot smo pričakovali, zato smo prestavili v zadnji stadij. Aleš se je oblekel v pižamo in kopalni plašč, s Petro sva napolnila mizo s šar, za telefon pa smo uporabili likalnik (Nedeljsko čiščenje). Finta je bila v tem, da je Aleš gospodinja, ki na zaspano nedeljo čisti podstrešje. Oziroma kovček poln spominov. Pri tem je tako zmeden, da se pogovarja po prižganem likalniku, a ker tega ne opazi, ga ne speče. Zadnjo fotografijo (Nacionalizem) smo naredili bolj nahitro, ker sem, debil, imel le en paket baterij za fleš in jih so počasi pojenjale. Sporočilo je, da nacionalizem ubija. Kajenje takisto, a se vedno najraje slepimo. Zato pa smo, kjer smo.

Ta fotosešn je bil cel kup smeha. Uspelo je par fotk, ki so bile deležne širše pohvale. Boljše bi bilo, če bi imel še en fleš za bolj dramatično osvetlitev. Aleš pa žal v Londonu ni bil sprejet, mu je pa zato uspelo v Beogradu. Mogoče se tjakaj kdaj prikradem na vajo ter ujamem motiv ali dva.

  1. Situacija, kateri se ne morem izogniti. Včasih te kar zanese in prožiš kot nor, nato pa je treba doma zbrisat, drugače se nič ne naučiš []

V živo iz Pompejev

Verjetno se vam je že kdaj zgodilo, da ste se (po naključju) znašli na nekem kraju, za katerega ste šele kasneje izvedli, da se je tam zgodilo nekaj pomembnega, in bi bilo tisto doživetje mnogo bolj zanimivo in evforično, če bi ta kraj poznali že prej. Taka situacija je zadela mene po maturantskem izletu leta 2005.

Prvi dan smo se po 15+ urni vožnji vsi pomečkani narisali v nek generičen hotel v Neaplju, drug dan pa smo vsi sežgani od prejšnje noči s sončnimi očali in sibirskim tigrom odšli gledat ostanke Pompejev1. Sicer je bil miniizlet dokaj zanimiv, kvaril ga je le “Pardon my French” vodič, samooklicani Napoleon. Med drugim smo zašli tudi v nek zanikrn stadium, kjer v bistvu nismo izvedeli nič pametnega, nihče pa tudi ni povedal, da je ravno tam leta 1972 ena mojih najljubših skupin, Pink Floyd, priredila koncert sama sebi in mogoče kakšnemu rimskemu bogu.

DODANO 2010: Končno sem se dokopal do spletne strani, ki v celoti pojasnjuje misteriozen napis na vhodu v amfiteater. Tam preberemo, da je bil ta amfiteater (takrat imenovan spectacula) zgrajen iz zasebnih financ Quinctiusa Valgusa, sin Gaja, in Marciusa Porciusa, sin Marka, (poslovenjeni imeni sta verjetno Kvinkcij Valg in Marcij Porcij).
Prikaži večji zemljevid

To je ta prostor, kjer je Waters verjetno sanjal o ostrigah, Gilmour pa je svojo stratocoasterko zakopano v pesek nehumano mučil. Vsa izkušnja je bila tako zelo nespektakularna, a sem vsaj ob gledanju Live At Pompeii ugotovil, da sem tam pravzaprav že bil. Zategadelj sem notranje miren. Za konec sledi še izseček iz performansa Floydov in nekaj fotografij. Hvala za pozornost in ostanite še naprej z nami!

  1. Seveda je bilo ravno takrat najbolj vroče, saj sonce in vročina blagodejno delujeta na organizem, prepojen z alkoholom. []