Categories
Kulinarika

Zmajevo pivo 2011/2012, Union

Za novo leto smo se potikali po lepotah Morave in Bohemije ter poleg lepih spominov s seboj prinesli še hmeljeve zvarke (in kakšen kozarec, heh heh). Zategadelj v naslednjih nekaj tednih tu možete zapaziti degustacije čêških piv, vmes se bodo znašli pak i angleški, belgijski ter ostali inozemski piri.

Vintiđ flaška
Vintiđ flaška

Ampak! Toda! Vendar! Danes začenjamo z nečim posebnim, Unionovim Zmajevim pivom. Kar odložite Gugelj in si prihranite mučno iskanje, ker ga ne boste našli. To je posebna izdaja, namenjena le zaposlenim oziroma ljubiteljem korupcije. Unionova piva mi niso kaj posebej všeč, sploh pa ponujajo premalo vrst. Laškov temni je zelo okusen, Unionov nedavno predstavljeni črnec pa je bolj mlačne sorte. Takisto mi ni jasno, zakaj nobeden ne ponuja pšeničnega piva? No, tale slučajno je te sorte, a ga ni nikjer za dobit v prosti prodaji. “Žalost!”, pravim jaz.

Asketski izgled
Asketski izgled

Ker gre za táko posebnost v njihovi proizvodni liniji, so očitno hoteli biti posebni tudi z embalažo. Na tem področju je opaziti manko slovenskega piva; če ste kdaj videli kakšno Fullerjevo ali slično belgijsko pivo, se hitro opazi, da nam Slovencem manjka sloga pri oblikovanju. Dobro, za Zmajevo pivo so se potrudili s širokogrudnim imenom ter steklenico na čep, a pri nalepkah in sami steklenici deluje vse bolj kot en zdriz v smislu laškega Malta. Se strinjam, da izgled ne sme prevladati nad vsebino, a kaj, ko je tudi slednja nezapomnljiva.

Zadnjica steklenice
Zadnjica steklenice

 

Tipična barva
Tipična barva

Zmajevo pivo se začne kot tipično pšenično. Prvi duh in barva sporočata, da je zelo nepretresljivo, čeprav cvetica malo nakazuje bolj kvašen okus. Sicer je kot standardno nefiltrirano pivo motne oranžno-medene barve z veliko goste pene (glave). Okus se prevesi na stran kislega; celotno telo je šibko za pšenično pivo in vodeno, prisoten je okus mokrega kvasa ob spremljavi cvetja, ki je še izrazitejši v pookusu. Nasploh mi celo pivo daje občutek, da ždim sredi Srednjeveške krčme v Brnu (Kaj je tako posebnega tam? Hja, boste morali sami ugotoviti, heh). Svojih 5,3 % alkohola in ogljikov dioksid dobro uravnoveša in v izdelku se opazi potencial. Pod črto to ni Erdinger Weißbier ali Staropramen Nefiltrovaný, vsekakor pa cenim trud Uniona, da razširi svoj nabor.

Celostna podoba
Celostna podoba

Čakamo, da se pojavi v trgovini in v pivnicah.

 

Categories
Turistika

Most čez reko Inn

Ali po domače Innsbruck. Z lokalnimi veljaki smo se letos zopet odpravili na izlet, tako kot lani v Gradec. Peljali smo se v istem busu mimo Solnograda malo po Nemčiji in nato po neki über hudi avtocesti, najvišje ležeči v Evropi, se mi zdi. Po drugi poti je bilo baje preveč snega, a ga tudi tu ni manjkalo. Seveda imajo Germani niso zastonj  gonilna sila Evrope in so na avtocesto poslali cel bataljon plužne opreme, ki se nam je nasvaljkala ravno pred bus in nam pridno čistila cestišče. Verjetno bi se lahko od njih kaj naučili, ane? Avtocesta sama je prava bizarka, ker smo v celi dolžini videli nebroj smešnic, med drugim Romuna z manjkajočo polovico avtomobila (spredaj zbit, levih luči nikjer, zadaj manjka cela maska), malo kasneje pa na nasprotnem pasu zagledali še šleparja, ki se je elegantno ulegel na bok. Izstavljen bo masten račun za reševanje, predvidevam.

Kmalu smo se ustavili v meni zelo ljubih obavtocestnih postajališčih, kjer je ponavadi nepopisna gneča Kitajcev ter Italijanov, ki se drenjajo pred skreti in burekđinicami. Po rahlem spancu mi je apetit pognal napis Burger King, zmanjšala pa prej omenjeno krdelo migrantov. Nisem se zmotil. No, na prvem postajališču je bilo kanček bolj mirno in domače, so pa za sceno poskrbeli natakarji, ker so težili, da v tisti restavraciji ne smem slikat. Ker jim bom ukradel ideje za aranžmaje, odprl lastno restavracijo in jih spravil na boben.

No, prvi resni ogled je bil v idilično zasneženem mestecu, čigar imena zopet ne vem, kjer smo si ogledali proizvodnjo sveč. Obrat je izgledal zelo cigansko, ko pa je šefica začela pričat po srpski, mi je kapnilo. Nekega umetniškega presežka tam ni bilo – standarden kič – so se pa potrudili s svečo fakičem, dildom, ki je na drugi strani možicelj, ter jaslicami. Bizarka. Šofer je dobro pripomnil, da bi bilo bolje, če bi se zapeljali h Majdi na Spodnji Brnik gledat sveče. Urico kasneje smo se znašli v muzeju Swarovski – Kristallwelten. To je bila šele bizarka; muzej so sestavili neki kvazihudi umetniki in nekateri mimohodi so prav posrečeni, čeprav vse skupaj izpade kot slabo premišljen blišč v zapuščeni garaži, kar seveda ni odvrnilo starejših članic izleta, da ne bi orgazmirale ob vsem svetem Swarovskem.

Zadnja postaja je bil sam Innsbruck in najprej smo jo ucvrli v neko lepo cerkev, katere imena se kajpak ne spomnim. Polna je kipov raznih vladarjev, grofov ter priležnic. Zraven se nahaja še res impresivna zbirka ljudske kulture ter ustvarjanja, od noš, mask, orodja ter peči do pohištva in umetnin. Kot je navada smo čez ta najbolj zanimiv ogled skorajda tekli, ker se je pač mudilo. Jebeš to, tu bi lahko ostal dva dneva! Medtem so se po mestu že prižgale lučke in zasijalo je v polnem ponosu. Spet smo opazili, kako imajo Avstrijci več okusa za okraševanje mesta, hkrati pa smo to tezo potrdili še pri pijači ino jedači s štantov. Kuhančka sploh ne bom omenjal, ker takega okusa naši niso možni percipirati, enako dober je bil tudi hotdog, poimenovan Velika Bosna.

Za zimo se preselim v Avstrijo, majkemi.

Categories
Kulinarika Turistika

Martinovanje malo drugače

“Kaj, martinovanje decembra?” vas slišim vpiti. Ne, brez skrbi, tako sprani še nismo. No, jaz sem malo, ker sem za en mesec zamudil z objavo tega zapisa (več o tej pozabljivosti prvega januarja). Torej, na KŠKju sem zagledal luštno ponudbico za martinovanje na Krasu in smo se z  nekaj prijatelji odločili, da se prijavimo.