Visoška kronika » Risarjenje

Tečaj risanja, desetič in zadnjič

AzzQim — Sun, 07 Feb 2010 22:15:21 +0000

Konec je začetnega tečaja risanja. Še vedno smo pri olju na platnu in nič ne kaže, da ga bomo končali že prvo uro na nadaljevalnem tečaju. Prejšnja potomka Indijancev sedaj dobiva bolj zmerno obliko, kar mi je zelo všeč. Mogoče nastane celo spodoben portret, kaj veš. Za hec sem s seboj vzel že fotoaparat, da ohranim kak spomin na težke začetne napore v risanju. Po končanem uvajalnem delu se mi zdi, da sem se naučil ogromno, predvsem mi je dogajalo ob preizkušanju raznih tehnik ter motivov risanja. Priljubljeni orodji sta postala oljni pastel ter akril – tudi svinčnik je zakon. Za prihodnost vem, da sem bom na dolgo ogibal vsaj suhega pastela, olje pa mi počasi postaja kar všeč (čeprav nisem s časom nič manj zadet, pfuj). Preden sem se vpisal na tečaj, mi je zmeraj ob mojstrovinah po glavi mrgolelo tisoč vprašanj kako je pa to naredil?. Po desetih tednih imam že boljšo predstavo, kako poteka ustvarjanje. Najprej in najbolj je pomembno opazovanje, kontemplacija in zlitje v eno s sliko. Nato počasi začneš drobiti podobo na koščke, ki jih interpretiraš ter z izbranim orodjem preoblikovane natrosiš nazaj na platno. Pomembno je vse; razmerja, kompozicija, svetli in temni deli, mojstrovanje mešanja barv za želene odtenke. To so lažji deli, domišljija ter vaja sta težji del. Zato grem z veseljem v nadaljevalni tečaj, ker slikanje in risanje še vedno predstavlja izziv (suhi pastel je sploh trd oreh), a nato njega razrešitev pomeni še večje zadovoljstvo.

Tečaj risanja, devetič

AzzQim — Wed, 03 Feb 2010 21:40:23 +0000

V tokratni (predzadnji) izdaji smo se posvetili najbolj razširjenemu mediju, olje na platnu. Oziroma se mi vsaj tako zdi, ker so “vse” umetnine narejene tako. To je v bistvu akril za taprave dece. Barve neznansko smrdijo, lončke odpiraš s pomočjo viličarja, mešaš s terpentinom, poleg tega potrebuješ se slikarski medij, nato pa se vsaka poteza suši dva tedna. Ali meseca, odvisno, koliko sreče si imel pri debelini nanosov. Ja, olje mi ni všeč, akril je popolnoma ista figa, le da uporabljaš bolj okolju prijazne materiale, vse poteka hitreje in na koncu te ne boli glava kot da bi 14 ur delal v tovarni lakov. Tokrat sem se zopet odločil za portret. Statira prikupna deklica, a meni je seveda uspelo, da sem jo najprej narisal kot sumo borca, osnovne ploskve pa pobarval kot da je potomka staroselskih Indijancev. Zatorej le skica, barvna različica se še suši. Zaenkrat niti ni kaj prida, mogoče mi jo uspe popraviti v naslednjem poglavju. Lahko tudi, da se bom prepustil notranjim silam ter spacal skupaj nekaj sličnega Kriku.

Tečaj risanja, osmič in bolje

AzzQim — Tue, 19 Jan 2010 17:41:44 +0000

Razočaran od prejšnjega poloma s suhim pastelom, sem na tokratno epizodo polagal bolj malo upanja, saj je bil na vrsti zopet pastel, a na srečo oljni. Ja, podobno voščenkam. Moj strah se je kmalu izkazal za neutemeljenega, saj mi je tokrat (po mojem mnenju) uspela najboljša slikanica. Z oljnim pastelom je pravi užitek ustvarjati, barve so močne, lepo se mešajo in pacajo s prsti, pa še papir je normalne sorte. Tokrat sem si za motiv izbral najlepšega muca, da smo vsi skoraj sladkorno dobili; skal in narave sem se ogibal na daleč za vsak slučaj. Sledila je tradicionalna skica s svinčnikom ter nato finiš z pastelom. Rezultat seveda ni čisto 1:1 kopija, ampak nekaj pocukranosti je muc vseeno obdržal. Učiteljica pravi, da je tak kot iz slikanice pravljic. Všeč mi je.

Tečaj risanja, sedmič (ne gre rado)

AzzQim — Wed, 13 Jan 2010 23:55:30 +0000

Zato. Ker. Smo. Imeli. Prekleti. Suhi pastel. Izgledajo kot nedolžne krede, a se izkažejo za zelo zahrbtne. Ne maram ga. Ja, samo zato, ker sem še prevelik n00b, da bi ga znal pravilno uporabljati, sicer pa vem, da se z njim da postoriti marsikaj lepega. Na začetku smo si izbrali nek motiv in ga nato prerisali. Na voljo sta bila še dva tipa Mi-Teintes papirja. V obeh primerih sem zgrešil izbiro. Za motiv sem našel neke super ostre ter super teksturirane skale z minornim slapom, nato pa še izbral bolj volnen papir, ki sicer lepše drži pastel, a se ga težje paca s prsti. Drugič poslušaj učiteljico, osel. Bom, hvala. Velike površine, zamegljeni pogledi, neostri robovi; to so pravšnje teme za suhi pastel. Seveda se lahko lotiš tudi detajlov, a zaenkrat še nisem na tej stopnji razvoja. Kakor koli, vsekakor je bila zanimiva izkušnja, a zaenkrat še ne bom ustanovil društva ljubiteljev suhega pastela.

Tečaj risanja, šestič in zadnjič

AzzQim — Fri, 25 Dec 2009 22:16:18 +0000

Brez skrbi, zadnjič letos! Navsezadnje nas še vedno čakajo 4 srečanja. Tokrat smo v roke dobili akvarele s tihožitnim motivom. Sonja ima očitno res rada zelenjavo, ostale “učenke” pa niti ne. No, meni je všeč kar koli, samo da čim več rišemo, zelenjava pa je jako primerna zaradi svojih organskih oblik in finih barvnih odtenkov. No, tečaj je potekal sedemnajstega, za božič smo bili doma, valda. In tudi prihodnjič ga ne bo, ker je novo leto, kajpada. Torej: akvarel. Takoj smo dobili lekcijo, da to niso tempere, še manj vodenke, čeravno se obnašajo dokaj podobno. Hec vsega je, da potrebuješ ogromne količine vode, odtenki so bolj, no, vodeni, in barve se med seboj mešajo, kar ta material naredi zelo neodpustljiv. Več je načrtovanja vnaprej, pušča ti manj svobode pri senčenju, saj namalaš kvečjemu tri plasti, nato nastane že kaša. Več truda je potrebnega že pri sami risbi, ker svinčnik brez sramu gleda izpod akvarela. Lahko ga kasneje poradiraš, a se na obzorju kaj kmalu spet pojavijo papirnati svaljki. Pri akvarelu sem mi začuda nikamor ni mudilo, z najtanjšim čopičem sem zenovsko pomirjen vlekel tanke črte ob robovih in prav zasanjano toniral objekte slikanja. Akvarel je zelo pomirjujoč, a niti ne vem, zakaj. Posebno všeč so mi grobi robovi, ki jih za sabo pušča na hitro nanešen in razredčen akvarel – posebnost angleške šole. Na koncu dneva bi vseeno izbral (zaenkrat) akril, za začetnike vsekakor dopušča več manevrskega prostora in še nesramno debele ter kosmate plasti pigmenta lahko napleskaš!

Tečaj risanja, četrtič, petič in dve tretjini

AzzQim — Wed, 16 Dec 2009 23:10:30 +0000

Tokrat bo prispevek o risarskem tečaju dvojen, saj ste opazili, da bo jutri na vrsti že šesto poglavje, jaz pa še četrtega in petega nisem objavil, oštja črevanaplot! Khm. Predprejšnjič smo še zadnjič ostali pri risanju, in sicer pri portretih. Iz kupa visokoločljivostno natisnjenih ksihtov sem ti kojci izbral najprepoznavnejšega, Johna McCaina. Sem si mislil, da bo lahek, ker ima medvedkast obraz in nič kaj dosti las. Uštel se niti nisem, ker bi bil kateri koli drug isto zajeban (za risat!). Najprej smo si mogli v glavo vtepsti princip a maiori ad minus, ki ga tudi v pravu neredko uporabljamo. Bistvo je v tem, da začneš pri velikih, preprostih oblikah, nato pa nadaljuješ s klesanjem detajlov. Sam sem se najprej zapodil v risanje ramen in kravate, pa sem bil še isti trenutek okregan. Splačalo se je. Rezultat je McCainu bolj malo podoben, ker ima preveč zalit obraz in tudi toniranje/senčenje mi še ne gre najbolje od svinčnika, zato ima malo picajzlaste oči in mastne lase. A nasplošno sem zadovoljen z izdelkom.

Vmesni postanek je bil pravni seminar naše fakultete v Bovcu (kot že vsa leta doslej). Pikantnih podrobnosti tu ne bom razkrival, nalepil bom le sličico, s katero sem zmagal na natečaju za logotip. Dobil sem 50% popusta. Prikazuje Pravico, Iustitio, ampak v malo bolj nagajivi obliki, ker smo pravniki po končanem faksu še dokaj izgubljeni, a nam seminarji tipa Bovec pomagajo odrasti v pravnem svetu (recimo). Zato tudi škili izpod preveze. Odrinili smo koj naslednji dan po tečaju, zato sem McCaina dokončal v bistvu šele danes.

Naslednje risarsko srečanje je bilo slikarsko, ker smo prvič uporabili barve, in sicer akrilne. Sem mislil, da so akvareli hudi, potem pa srečam tole! Akrili so res hud material, saj imajo kul lastnosti oljnih barv, a se ne sušijo trinajst tednov, zato so jako primerni za začetnike. Risali smo tihožitje paradižnika, dveh limon in paprike (ali kot je rekla sošolka: kumare). Skica je bila končana v 5 minutah, nato je sledilo barvanje. Tu sem že opazil, da se tole izobraževanje nekje pozna, saj mi je bil nastavek zelo všeč, kar mi prej verjetno ne bi uspelo po debeli uri mrcvarjenja. Vendar tukaj spet pride nov hec: barve so hude zelo, a cel hudič jih je zmešati v željen odtenek. Še težje je potem senčiti oziroma spet namešati isto barvo, če ti prejšnje zmanjka. Urg. Dobili smo samo dve rumeni, dve modri, rdečo, roza in črno – potem se pa znajdi. Akrila nikakor ne morem prehvaliti, saj je res čudodelen material. Če kaj zafrkneš, komot obrišeš dol s krpico, suhe plasti so kot plastika in se ne mešajo z novim, pa še barve same so neverjetno žive. S tem izdelkom sem malo manj zadovoljen, ker mi ni nikakor ni uspelo prav osenčiti zadeve, zato vse izpade bolj ekspresionistično s trdimi prehodi v sencah. Ampak OK, lahko se hvalim naokrog, da razvijam svoj stil. V krožniček smo za domov dobili barve vsaj še za tri mesece, zato sem naslednji dan takoj šel v štacuno po nekaj listov risalnega papirja (ki pa za akril NI KUL; cufa se in preveč vode vpija, bljak), saj sem bil odločen, da barve koristno porabim. No, na hitro sem skiciral Super Mariota in ga še pobarval. Fotka je bolj grozna od pravega izdelka, saj so na njen čudne sence. Izpadlo je kar v redu, še posebej ker nisem imel bele barve, zato je bilo nekatere odtenke (in rokavičke) težko zadeti.