Prebujanje pomladi

Vem, da vas že vreme spravlja v depresivno stanje, nato pa pridem še jaz s prejšnjim zapisom ter še dodatno nalepim sivo mreno na pogled čez vaša barvna očala. Zategadelj bom danes zelo kratek, saj bi rad objavil le nekaj fotografij, ki sem jih posnel na začetku meseca, da vam zopet vrnem barve ino radoživost v oči (kot slikar Bojan, hehe). Takrat se je za nekaj dni odprlo nebo in je posijalo sonce, kot da bi se na Bog usmilil, ker smo se dovolj radi imeli in mu mastne ovce žrtvovali.

Bilo je dobro. Sonce namreč; zato sem tudi izkoristil to priložnost, da resneje testiram svoj nov objektiv na terenu. Tole vreme ne bo dolgo zdržalo, sem si pravil sam pri sebi, čeprav niti nisem hotel verjeti. Ampak. Torej. Vendar. Vreme je bilo, fotke pa tudi. Takole šele vidiš, koliko lepote nas obdaja v naravi. Navsezadnje so me pričakali prvi zvončki, ki so plaho rinili izpod listov, ter čisto pravi spomladanski zavitek! Občudujte jih spodaj, še bolj spodaj pa pustite kakšen prijazen komentar!

Na noviga lejta dan

Prvi dan novega leta je prikladen izgovor, da si postavimo zaobljube, ki jih bolj potiho izrečemo, ker vemo, da jih ne bomo izpolnili, lahko pa je to tudi priložnost, da iz (mentalnega) podstrešja obrišemo kakšno pajčevino ali presortiramo stare razpadajoče škatle, v katerih hranimo ostanke otroštva. Čeprav jih nikoli več ne pogledamo, smo pomirjeni, ker jih lahko nosimo s seboj.

Torej.  Ena bolha me grize1 že dolgo tam globoko v možganih. Odkar WordPress omogoča shranjevanje  zapisov, se mi jih je nabralo že lep kup. Dobiš idejo, nekaj spacaš na hitro, nato na vse skupaj pozabiš. Na dva meseca se vrneš h ideji, malo pobrskaš, pa se ti nikoli ne zdi dovolj dobro premleta. Zefrank je car in govori točno o tem – kako odlašamo zadeve in jih premlevamo, da se lahko možgani s tem občutkom na trdo zadevajo. Ja, res je huda droga. Prepričajte se sami:

Smisel tega zapisa sega v leto 2006. Verjetno se še spomnite tega zapisa, kjer sem bentil nad amaterskostjo mimovrste?2 Kot vidite v komentarju se je dejansko oglasil gospod Rejc, se opravičil, in (glej ga, zlomka!) poslal mini darilo za izkaz iskrenega sožalja. Dobil sem majčko Blogorole (ki je med tem že neslavno propadla; dvakrat) in kvazi ovitke za plastične kartulje, čeprav so zelo nerodni ter ceneni. Ampak kakor koli, šteje pozornost, ane? 🙂

Slabo leto nazaj pa se mi je pripetila še ena težavica, kjer je zajebal dostavljalec GLS na celi črti (poleg tega, da si je mimovrste=) vzela celoten zakonski rok za popravilo izdelka). Malo sem pojamral na Twitterju in zopet sem dva dneva kasneje fasal darilce. Tokrat nenadjebljive papuče za nadlegovanje bejb na plaži, mimovrste blokec ter označevalnike strani sumljive oblike. Nauk: splača se težit! Hec. Tole je bil res predolgo odlašan zapis, kjer sem se hotel le zahvaliti mimovrste za pozornost in prijaznost.

Srečnga pa zdravga!

  1. ena mroula me je, h moji lubci jst hodm, pa anbedn na ve []
  2. Ne, itak, vem, da se ga ne, verjetno originalnih bralcev s tistega obdobja sploh ni več tu, pa saj nikomur ne zamerim. []

Maškare v Šenčurju

Tri dni po razvratnih maškarah smo se na edini pravoverni praznik pusta (torek, bemti!) odpravili s KUDom v Šenčur odigrat igrico ter malo razveselit našemljene otroke. Gostovali smo v kulturnem domu v Šenčurju, kjer smo sicer redni gostje. Baje je prišlo do nekih primanjkljajev v človeških resursih, zato smo na hitro vrgli skupaj eno izmed prejšnjih iger ter se nasploh šli celo improvizacijo (kot je že v navadi, saj zadeve preizkušamo zadnji dan, nato pa se drug na drugega deremo, ker stvari ne delajo). Tako nam je zagodel tudi prenosni mikrofon, ki je bil resda nekaj dni nazaj “servisiran” in tudi na preizkusu je dobro delal. A ko je Andreja vstopila na oder, je po hitrem postopku crknil. Mačka mu piterina. Na koncu se je vse le dokaj dobro izteklo in zdi se mi, da obiskovalci niso bili preveč zaksrbljeni. Teh je bilo malo morje, dvorana je bila napolnjena do konca.

Če nisem ravno petnajstič menjal ves komplet CDjev, ker se niso zedinili o predvajani glasbi, sem za trenutek ali tri izza odrja švignil fotoreportirati dogodek. V dvorano sem se le stežka prebil in fotkal dogajanje na odru, zato me je v nekem trenutku prijelo, da bi izvedel en stage dive. Ga nisem, ker me verjetno ne bi ujeli. Posebna pohvala gre maškaram, saj so bili mulci neverjetno iznajdljivi v kostumih. Med zmagovalci je bil, recimo, semafor (ki so mu delale vse lučke, kar je s ponosom pokazal!) ter par, oblečen v hišne copate. Sodniki so zmagovalcem podelili ogromne pakete piškotov ter sladkarij, ostale so na koncu čakali majhni priboljški ter topel čaj. Ko smo lastne zadeve pospravili ter se napokali krofov v garderobi, smo še mi odjadrali na skodelico čaja nato pa domov.

Beri naprej