Tečaj risanja, desetič in zadnjič

Konec je začetnega tečaja risanja. Še vedno smo pri olju na platnu in nič ne kaže, da ga bomo končali že prvo uro na nadaljevalnem tečaju. Prejšnja potomka Indijancev sedaj dobiva bolj zmerno obliko, kar mi je zelo všeč. Mogoče nastane celo spodoben portret, kaj veš. Za hec sem s seboj vzel že fotoaparat, da ohranim kak spomin na težke začetne napore v risanju. Beri naprej

Tečaj risanja, devetič

V tokratni (predzadnji) izdaji smo se posvetili najbolj razširjenemu mediju, olje na platnu. Oziroma se mi vsaj tako zdi, ker so “vse” umetnine narejene tako. To je v bistvu akril za taprave dece. Barve neznansko smrdijo, lončke odpiraš s pomočjo viličarja, mešaš s terpentinom, poleg tega potrebuješ se slikarski medij, nato pa se vsaka poteza suši dva tedna. Ali meseca, odvisno, koliko sreče si imel pri debelini nanosov. Ja, olje mi ni všeč, akril je popolnoma ista figa, le da uporabljaš bolj okolju prijazne materiale, vse poteka hitreje in na koncu te ne boli glava kot da bi 14 ur delal v tovarni lakov. Tokrat sem se zopet odločil za portret. Statira prikupna deklica, a meni je seveda uspelo, da sem jo najprej narisal kot sumo borca, osnovne ploskve pa pobarval kot da je potomka staroselskih Indijancev. Zatorej le skica, barvna različica se še suši. Zaenkrat niti ni kaj prida, mogoče mi jo uspe popraviti v naslednjem poglavju. Lahko tudi, da se bom prepustil notranjim silam ter spacal skupaj nekaj sličnega Kriku.

Tečaj risanja, šestič in zadnjič

Brez skrbi, zadnjič letos! Navsezadnje nas še vedno čakajo 4 srečanja. Tokrat smo v roke dobili akvarele s tihožitnim motivom. Sonja ima očitno res rada zelenjavo, ostale “učenke” pa niti ne. No, meni je všeč kar koli, samo da čim več rišemo, zelenjava pa je jako primerna zaradi svojih organskih oblik in finih barvnih odtenkov. No, tečaj je potekal sedemnajstega, za božič smo bili doma, valda. In tudi prihodnjič ga ne bo, ker je novo leto, kajpada. Torej: akvarel. Takoj smo dobili lekcijo, da to niso tempere, še manj vodenke, čeravno se obnašajo dokaj podobno. Hec vsega je, da potrebuješ ogromne količine vode, odtenki so bolj, no, vodeni, in barve se med seboj mešajo, kar ta material naredi zelo neodpustljiv. Več je načrtovanja vnaprej, pušča ti manj svobode pri senčenju, saj namalaš kvečjemu tri plasti, nato nastane že kaša. Več truda je potrebnega že pri sami risbi, ker svinčnik brez sramu gleda izpod akvarela. Lahko ga kasneje poradiraš, a se na obzorju kaj kmalu spet pojavijo papirnati svaljki. Pri akvarelu sem mi začuda nikamor ni mudilo, z najtanjšim čopičem sem zenovsko pomirjen vlekel tanke črte ob robovih in prav zasanjano toniral objekte slikanja. Akvarel je zelo pomirjujoč, a niti ne vem, zakaj. Posebno všeč so mi grobi robovi, ki jih za sabo pušča na hitro nanešen in razredčen akvarel – posebnost angleške šole. Na koncu dneva bi vseeno izbral (zaenkrat) akril, za začetnike vsekakor dopušča več manevrskega prostora in še nesramno debele ter kosmate plasti pigmenta lahko napleskaš!