Odmev poletja

Leto se je že krepko nagnilo v jesen, kar nam dokazujejejo tudi raznovrstni atmosferski dejavniki izven sten naše tople hiške. A tudi poletje ni bilo za o(d)met, saj je na dnevni bazi močno pripekalo, da so se vsem možgani sesedli v kislo mleko. Če bi dodali še sirilo, bi Slovenija lahko postala največja izvoznica skute. Zategadelj so današnji ohlajeni dnevi kot naročeni, da se zazremo v polpreteklo zgodovino (čeprav zgodovina absolutno preteče že tisti trenutek, ko jo za zgodovino razglasimo; nekaj lahko še traja, ali pa je že zgodovina, nekaj vmes ne obstaja!) letošnjega poletja in si ogledamo dogodke, ki so nam pustili čeljust na tleh in misli v oblakih.

Prvi je javnost razhudil Gregor Golobič (ja, dolgo sem nabiral ta zapis). Veleslavne afere Ultra ne bom na dolgo mrcvaril, saj verjetno že vsi veste, o čem tečejo zadeve, navsezadnje še vedno kdaj pokuka izpod površja, kadar to pride prav opoziciji. Mislim, da se je tudi v tistih krogih začelo kuhati. Najprej z anonimkami o nezavarovanih posojilih Ultre (kar je ustvarilo podlago), nato pa udrih po Golobičevem lastništvu. Pri tej zadevi so me vedno bolj skrbele druge stvari, kot pa tiste, o katerih je teklo največ besed. Najprej, kako je (kdorkoli že, čeprav sumim opozicijo, navsezadnje je to potekalo tri dni pred evropskimi volitvami) lahko kdo sploh prišel do tistih fotokopiranih podatkov? Nekdo v NLBju očitno ni opravljal svojega dela oz. je delal nadure, a se je na koncu itak izkazalo, da je vse skupaj izmišljeno. Sicer pa, koga brigajo neka posojila in kakšna so? Firma se je že tako odločila, kot se je – javnost ni tu, da sodi o finančnih odločitvah gospodarskih družb. Nato je prišel na vrsto sam Gregor, ker naj bi “prikrival” lastništvo v Ultri. To tudi ni držalo povsem, saj je poslovni delež prijavil Komisiji za preprečevanje korupcije. Drago Kos bo že ukrepal, če bo prišlo do kakšnih nepravilnosti, druge pa po mojem nič ne briga. Kaj mi pove podatek, da ima politik delež v uspešni firmi? Bore malo. Rekli boste, hja, lahko pa bi z ministrstva zlival denar v Ultro. Ravno zato je pomembna Komisija; ima omenjene podatke, zato naj le opravi svoje delo in prestreže morebitne nepravilnosti. Edinole izgovor Golobiča, da ga niso spraševali o poslovnem deležu, ampak o delnicah, je za lase privlečen – če te že povprašajo o lastništvu, komotlih poveš dejstva, argument pozitivističnega sodniškega črkobralca ni na mestu! A cela gonja nikakor ni bila upravičena, nasploh pa je trajala celo jebeno poletje in nam kvarila še tiste mirne trenutke ob bučanju morja. Ne, nehajte, ne zanima nas, no, pojdite se nazaj igrat v peskovnik Državni zbor!

Druga um kravžljajoča novica nas je zadela iz matere Evrope, kjer je itak največja zaloga bistroumnih idej. Ta brlog eurokratov se je odločil, da imamo preveč grozdja, zato so sponzorirali zeleno trgatev. Verjetno so že kdaj prej namenili milijone subvencij za vzpostavitev lepih vrtičkov (kar je dobro), sedaj pa taisti pobirajo denar, da bodo ustvarjeno uničili (kar ni niti slučajno dobro). Ljudje božji, toliko je še uporabnosti grozdja, kot le fermentacija v vino (če je že tega toliko preveč). A se zopet vprašam: od kdaj ima Bruselj več pojma o “trgu”? Se mi je zdelo, da smo z Jugoslavijo pokopali tudi centralno planiranje. Nekateri menijo drugače.

Tretjič (in v tretje gre rado) se je poletje zamerilo gospodu tam Zgoraj. Ker? Kaj imajo skupnega Farrah Fawcett, Michael Jackson, Les Paul, Ted Kennedy in Patrick Swayze? Mrtvi so. Prenehali so obstajati. Zagrizli so v prah. Odšli so rakom žvižgat. Šli so po gobe. Prenehali so živeti in so srečali svojega Stvaritelja. Letošnje leto ni naklonjeno svojcem, saj so umrli vsi, ki komu kaj pomenijo. No, dobro, vsi ne, veliko zvezdnikov pa. Kakorkoli, naj počivajo v miru, naredili so le nekaj dobrega in ljudje so že dovolj obremenjeni z ekonomsko krizo, ni potrebe, da zapovrstjo umirajo še idoli. Ne smili se mi le tisti kolofoktar, ki je ob smrti Jacksona na nek forum takoj nalepil sporočilo, da prodaja karte za njegov koncert z 10% popustom.

Četrtič smo komaj obdržali oči v jamicah, ko smo izvedeli za nov standard slovenske tipkovnice. Verjetno zato, da Evropi dokažemo, da sedaj pa res nismo več Balkan. Tole je itak neobvezen standard/priporočilo, tako da Logitechu ne bo treba ravno na vrat na nos tiskati čšž na tipkulje. Sam zadevo podpiram, ker navsezadnje smo enakopraven jezik sedemindvajseterici, zato si zaslužimo vsaj svojo tipkovnico. Rešitve so še kar na mestu, z eksotičnimi prevodi na srečo niso pretiravali; ć in đ sta se poslovila, a ostajajo q, w, x, y; heh, treba je ostati malo na “pravi strani”, ne, saj ne, vem, internet in te zadeve.

Petič, Robič. Jure Robič. Maratonski kolesar, bolje rečeno ultramaratonski. Prej je napedenal štiri zmage na RAAMu, letošnjega pripekajočega junija pa se je rahlo užaljen odpravil domov tik pred koncem. Navaja dvojna merila za kolesarje, saj Švicar Daniel Wyss ni bi kaznovan, čeprav ta video dokazuje, da bi moral biti. Juretova ekipa je bila kaznovana dvakrat, Daniel pa je za prečkanje rdeče luči dobil le opozorilo. Ta nenaden odstop je presenetil marsikoga, saj se sprašujemo, zakaj ni sprožil kakšnega postopka. OK, ne bom pametoval, verjetno je zraven še 100 dejavnikov, katerih ne bomo nikoli izvedeli. Še ena šok terapija je priletela z drugega spektra športa, vesoljni Primož se je odločil, da bo s kladivom imel opravka le še v garaži, svojo odločitev pojasnjuje v Zadnji kolumni. Tudi tu pravega ozadja verjetno ne bomo izvedeli. Baje mora športnik končati na vrhu, toda Kozmusov čas se je šele začel, kajne? Ne mi rečt, da sta olimpijsko in svetovno zlato že konec? No, že ve, koliko zmore in koliko se mu še da – bolje, kot da bi stagniral kakor Primož Peterka.

Kanček lepše se je imel Janez Janša, saj se je julija le poročil z ljubljenim dekletom. Z Urško Bačovnik so imeli kaj veliko opravka prejšnja leta; predvsem novinarji so se spodtikali, kako lahko neka “partnerica” spremlja premiera na vseh poteh in delegacijah, namesto da bi jima privoščili – kot da je s poroko kaj drugače. No, le nekaj dni pred tem so se mu kolena verjetno bolj šibila, ko je podoživljal poletne dneve 1988. na Roški. Hja, točno tja se je zopet vrnil in spet odgovarjal na vprašanja zveznega izvršnega sveta milice policistov. Bojda o razkrivanju tistih zaupnih dokumentov glede Katarine Kresal. Kdo se že sploh spomni tega? Eh, ja, raje obujajmo spomine, kako sta z bratom Bavčarjem razkrivala zaupne dokumente dnevnike Staneta Kavčiča.

Sedmič in malo slabše se je godilo naši (novi) vladi mimo katere ne moremo. Sploh so pa njene zadeve manj zaupne. Še enkrat vprašam: se kdo še spomni “spodrsljaja”, ko je v zrak ušel prenos seje vlade, ki sicer ne bi smel? Kakor koli, izcedek si lahko poslušate tukaj. Nič presenetljivega, malo kreganja, malo bezanja pod rebra, malo mirjenja razgretih glav; pač delovni ljudje pri delovnem sestanku, mediji pa spet iz vsega napihnili celo zaroto. Lahko si zamislimo, da so ministri za vklop vedeli oz. zanj poskrbeli celo sami in so tako hoteli pošiljati subliminalna sporočila v javnost? Evo, zarote! Nekaj večjega za bregom pa je vsekakor imel prvi atentator slovenskih politikov (po Krambergerju) Josip Zagajski, ki se je vlažnega poletnega dne odločil, da bo Pahorja razstavil na prafaktorje. Verjetno ga je nato zadušljiv zrak na slovenskih vlakih naredil omotičnega in so ga z lahkoto prijeli policisti. Spet ne bi bilo zanimivo, če ne bi POP TV iz policista Aleša Cesarja, ki je psihiču odvzel bombo, naredili superzvezdnika, za kar se dotičnemu itak jebe. To neumno nadlegovanje prekosi le kura z oddaje Smet na Analu K, ki predsednika države sprašuje, če ni imel nič pametnejšega za počet, kot da je obiskal gradbišče pri Stožicah.

Da ne bo vse tako mračno-cinično, raje zaključimo s čim lepšim, recimo ljubeznijo, katera še vedno ni našla popolnega sprejema v Slovenji, a se temu vsaj bližamo. Gre za pomembno odločitev Ustavnega sodišča, ki je v zadevi U-I-425/06 odločilo, da je Zakon o registraciji istospolne partnerske skupnosti v neskladju z Ustavo. ZRIPS je itak eno skropucalo prejšnje vlade in je že čas, da se popolnoma ukine; nasploh pa bo nepotreben postal z novim Družinskim zakonikom. Istospolnega partnerja ZRIPS (in tudi ZD) ne predvidevata kot nujnega dediča, ni udeležen v drugem dednem redu; da ostalih prikrajšanj, ki jih trpijo zaradi nemožnosti poročanja ne omenjam. Ta odločba je pravi odgovor predvsem fajmoštrom, ki napovedujejo apokalipso, ker posvajanje otrok med istospolnima partnerjema prinaša izumrtje Slovencev. Ne vem, zakaj jih kdo ne opomni na celibat? Ali pa oralni seks. Mogoče kontracepcijo. Glavno je le, da se stvari premikajo na bolje, končal pa bom z (po moje) zelo pomembnim citatom, ki ga je izreklo Ustavno sodišče:

O diskriminacijski obravnavi govorimo takrat, kadar država (na podlagi osebnih okoliščin) različno obravnava posameznike v enakih situacijah.Če položaja, ki ju primerjamo, v bistvenem nista enaka, ne moremo govoriti o neustavni diskriminaciji. Bistveno je torej, ali je z vidika, ki je pomemben za presojo izpodbijane ureditve (pravica do dedovanja po umrlem partnerju, 22. člen ZRIPS), položaj pobudnikov v svojih bistvenih dejanskih in pravnih prvinah primerljiv s položajem zakoncev. Po oceni Ustavnega sodišča je odgovor pritrdilen. Registrirana partnerska skupnost je razmerje, ki je po vsebini podobno zakonski zvezi ali zunajzakonski skupnosti. Tudi za to skupnost je bistvena značilnost stabilna povezanost dveh oseb, ki sta si blizu, si medsebojno pomagata in se podpirata. Etično in čustveno bistvo registrirane partnerske skupnosti, ki ga izraža 8. člen ZRIPS, po katerem se morata partnerici ali partnerja medsebojno spoštovati, si zaupati in si medsebojno pomagati, je podobno kot pri skupnosti med žensko in moškim. Tudi pravna ureditev tega razmerja je podobna zakonski zvezi. ZRIPS partnerjema prav tako zagotavlja določene medsebojne pravice in dolžnosti, varuje šibkejšega partnerja, ureja pravni položaj do tretjih oseb, države in socialnega okolja.

Moj politik je lahko tajkun

S prevzemom oblasti se je Pahor zavezal k novi paradigmi: odprti, prijazni, nesamovšečni, demokratični ter ekološko razgradljivi politiki, kar pa niti ne preseneča, saj se vsaka čim lepše opredeli za prihodnost. A tokrat je šlo celo nekaj v pravo smer, sprva res bolj počasi s plačevanjem kavic, nato klestenje izdatkov ostalim članom, prek reprogramiranja usode nevladno-vladnega letala Falcon EX 2000 do strožje drže pri javnih naročilih. Čeprav jim nekako uspeva, nikakor nimajo sreče z ostalimi “sodelavci”, saj se nasprotniki (pa tudi njihovi pripadniki!) na vse kriplje trudijo, da izničijo težko privarčevani izvozno-uvozni saldo in bo ob koncu mandata končala bolj zadolženo kot lastnik nepomembne menjalnice Atka-Prima.

Tokrat je uspelo zakuhati in prižgati večerjo poslancem, ki to več niso.  Kaj je tu problemček? No, prvič to, da so bivši poslanci kar se da dolgo prisesani na dojko Državnega zbora in eno leto cuzajo plačo, tako da imajo v bistvu petletni mandat (pravico do nadomestila furajo tudi bivši ministri). Druga anomalija je v izplačilu regresa, zaradi katerega se je dvignilo toliko prahu v zadnjih dneh. Poglejmo tole razpredelnico prejemkov nekdanjih poslancev, ki jo je objavil Delo. Največje je dobila bivša poslanka madžarske manjšine, Maria Poszonec, jebenih 5.400 EUR. Za kaj?!  Ker je prej 16 let nagonsko pritiskala gumbe po nareku partijskih funkcionarjev, v zadnjem mandatu pa še izdatno nadoknadila s spalnimi navadami med sejami? No, saj, revica, če je tako nebogljena, bi ji morali podaljšati nadomestilo še za eno leto. Zanimivo je tudi, da tokrat niso udeleženi le pripadniki nasprotne opcije, ampak po državni blagajni veselo orjejo tako opozicija kot pozicija. In kje se skriva ta tič? Odgovor najdemo v Zakonu o poslancih, 38. člen1

38. člen

Poslanec, ki mu je prenehal mandat in iz objektivnih razlogov ne more nadaljevati prejšnjega dela ali dobiti druge ustrezne zaposlitve, niti ni izpolnil pogojev za upokojitev po splošnih predpisih, ima pravico do nadomestila plače v višini plače, ki bi jo prejemal, če bi opravljal funkcijo, dokler se ne zaposli oziroma dokler ne izpolni pogojev za upokojitev po splošnih predpisih, vendar najdlje eno leto od prenehanja mandata.

Pravica do nadomestila iz prejšnjega odstavka se lahko podaljša do izpolnitve pogojev za upokojitev po splošnih predpisih ali po tem zakonu, vendar najdlje še za eno leto.

Čas iz prejšnjih dveh odstavkov se šteje poslancu, ki mu je prenehal mandat, v delovno dobo. V tem času je socialno zavarovan po predpisih, ki urejajo socialno zavarovanje oseb v delovnem razmerju. Če ima v tem času pravico do letnega dopusta, mu pripada tudi regres za letni dopust, ob upokojitvi pa mu pripada pravica do odpravnine.

Prvi odstavek pove, da imajo pravico do nadomestila, če ne najdejo zaposlitve, tretji pa o regresu. Moje mnenje glede prvega je, da so nasploh preveč zaščiteni, skoraj kot kočevski medvedi. Poslanci imajo stalno in dobro zaposlitev, plača je še boljša, zato je enoletno ščitenje po prenehanju mandata prav v posmeh vsem obubožanim delavcem Mure, Steklarske Nove,  Vina Brežice in Infond Holdinga. Zakaj, hudiča, si zaslužijo tako zaščito? S svojo plačo bi že morali kaj privarčevati med mandatom, navsezadnje imajo tudi jedež in pijež nesramno poceni. Moj predlog bi bil, da ob koncu mandata vsak neizvoljeni poslanec dobi 2 plači in adijo, znajdi se po svoje. S sedanjo potuho se nikomur nikamor ne mudi, kar priznava tudi Gregor Virant v nedavnem intervjuju; če ne bi vzel nadomestila, bi se počutil neumno. Kojot, vprašaj delavko v Prekmurju, kako se počuti.

Glede tretjega odstavka so se razhudile glave v zadnjih dneh; bivši poslanci so dobili odločbo o letnem dopustu, kar je podlaga za izplačilo regresa in so dobili še tega. Halo? To je še nesramnejša poteza. Sicer se nekaj poskušajo na vladi izmotavati s tem, da je člen zelo dvoumen, a očitno je bila precej jasen zadnjih 17 let (zakon velja od 3. 10. 1992)! Naj mi nekdo razloži, kako lahko bivši poslanec, ki dobiva nadomestilo, KER NE NAJDE USTREZNE ZAPOSLITVE, prejme regres za letni dopust? Za vse ostale smrtnike, ki nismo obubožani poslanci, velja Zakon o delovnih razmerjih, ki v 161. členu opisuje pogoj za pridobitev letnega dopusta, ki je podlaga za pridobitev regresa:

161. člen
(pridobitev pravice do letnega dopusta)

Delavec pridobi pravico do celotnega letnega dopusta, ko mu preteče čas nepretrganega delovnega razmerja, ki ne sme biti daljši od šestih mesecev, ne glede na to, ali delavec dela polni delovni čas ali krajši delovni čas od polnega.

162. člen
(pravica do sorazmernega dela letnega dopusta)

(1) Delavec ima pravico do izrabe 1/12 letnega dopusta za vsak mesec dela v posameznem koledarskem letu:
– če v koledarskem letu, v katerem je sklenil delovno razmerje, ni pridobil pravice do celotnega letnega dopusta,
– če mu preneha delovno razmerje pred potekom roka, po preteku katerega bi pridobil pravico do celotnega letnega dopusta,
– če mu delovno razmerje v tekočem koledarskem letu preneha pred 1. julijem.

(2) Če delavec med koledarskim letom sklene pogodbo o zaposlitvi z drugim delodajalcem, mu je vsak delodajalec dolžan zagotoviti izrabo sorazmernega dela dopusta glede na trajanje zaposlitve delavca pri posameznem delodajalcu v tekočem koledarskem letu, razen če se delavec in delodajalec dogovorita drugače.

(3) Pri izračunavanju sorazmernega dela letnega dopusta se najmanj polovica dneva zaokroži na cel dan letnega dopusta.

Plebejci moramo torej DELATI NAJMANJ POL LETA, da dobimo pravico do celotnega letnega dopusta, oziroma zares minimalno en mesec, da dobimo 1/12 dopusta, kar se pozna seveda tudi pri regresu. Res, da je določba o regresu bivšim poslancem kanček sporna, predvsem zato ker dopušča nezaposlenim letni dopust in regres! Zakaj imajo bivši poslanci še en privilegij več, mi ni jasno (in še jebena odpravnina, itak). Moj drugi predlog je, da se tretji odstavek črta, ker je nesmiseln. Neizvoljeni poslanci se lagodno pretvarjajo, da nimajo možnosti nove zaposlitve, dobivajo mastno nadomestilo, nato pa še regres, kot da ni že plača dovolj. Takole na pamet je po tisti razpredelnici povprečno nadomestilo nekaj čez 4.000 EUR, kar ni niti slučajno malo. Ne, poslanci potrebujejo še 672 EUR regresa. Nadomestila bivšim ministrom nas stanejo 53.000 EUR, nadomestila poslancem pa še 144.000 EUR.

Najbolj smešno je pak reševanje, kot to edinstveno počnejo naši za-to-zadolženi. Še najbolj prav ima večni Plemeniti poslanec, saj bi vsem od naslednjega nadomestila preprosto odbil preplačani regres. Urejanje za nazaj je z zakonom itak prepovedano, prek sodišča pa bi znalo trajati, a bi skoraj verjetno zmagali (kondikcija?). Kaj več upanja nikakor ne vliva predsednik Državnega zbora Pavle Gantar, ki je na vprašanje o možnosti sodne poti odgovoril, da se je verjetno ne bodo poslužili, ker ne bi radi še dodatno zapravljali denarja. Hej, Pavle, bistvo ni v tem, sem pa tudi prepričan, da bi postopek bil cenejši od 672 EUR na poslanca, tako da bi bili vsaj na ničli, če že ne višje. Po svoje je pajac tudi Dušan Kumer, predsednik mandatno-volilne komisije, ki se ne čuti krivega za nič, saj ni ničesar podpisal. Zakaj se v Sloveniji vedno dogodi, da vsak takoj zavrača kakršno koli odgovornost ter si umivajoč roke ne prizadeva stvari priti do dna? Lahko je izjaviti, da nisi podpisal nobene odločbe oziroma da ne bomo preganjali nepridipravov, ker bi spet preveč stalo, vendar se tako daje vsem potuha za nadaljno krajo. Najbolj elegantno bi bilo opravičilo storilcev in vrnitev denarja, ali darovanje v humanitarni namen, vendar ne. Raje se skrivajo po luknjah, nihče pa tudi ne upa stopiti do njih in jih povprašati o tem ino onem. Vendar je to nekako razumljivo, saj ob tako kradljivski oblasti pač težko opaziš še enega, ki z mize v malho stresa “drobiž”.

Sprašujem se, je to pravično?

  1. tu se mi pojavi vprašanje, zakaj vsi spletni mediji pametujejo o zakonu (imenovan tudi Zakon o funkcionarjih, lol) nihče pa se ne potrudi toliko, da nalepi prekleti link do spornega člena? []

Pomladna svežina

Čeprav je vreme in obsegajoča ga narava še ne kaže, preveva veter mladosti vsekakor splet ter z njim povezane politike. Letošnjega dvajsetega januarja je oblast v Beli hiši prevzel musliman Neameričan črnec Barack Hussein Obama. Da misli s spremembami zelo resno, je že prvi dan pokazala prenovljena spletna stran Bele hiše (slika dolaj). Vsekakor je zanimiva primerjava s tisto iz leta 2001, ko je bil ustoličen Mali Hodeči Grmiček (takisto slika dolaj). Resda je med njima 8 let in en zjeban svet, a razlika je vseeno zelo nazorna. Bush je bil zadovoljen s štirimi oči iztikajočimi barvami, glupim izbirnikom z razpotegnjenim JPGjem, medtem ko višek “dvosmerne” komunikacije predstavljata ogabna PDFja z No Child Left Behind Actom ter Radio Address By The President. Na drugi strani je Obama poln barvnih prelivov z nežnimi barvami, čudovito serif črkovno vrsto, veliko lesketajočih se površin, dovršenih fotografij, čim večjega sodelovanja državljanov in nasploh web 2.0 kuka iz vseh kotov. Dovolj pove že dejstvo, da so ob prisegi Busha kalkulirali, kako bi se pred Belo hišo gnetlo čim manj ljudekov, so pri Obami bili zaskrbljeni, kam bi lahko stisnili še dodatnih sedemnajst tisoč oboževalcev.

Barack je hipster, šteka, o čem gre na spletu, razume ljudi in zatorej ni prav nič čudno, da je v bistvu postal Predsednik 2.0. Najbolj impresiven je Your Weekly Address, kjer na tedenski osnovi dostavlja propagando širši množici – in to kar prek YouTuba, da izpade še bolj odprt in dovzeten za tehnologijo. Marsikdo se temu namrdne in pravi, naj raje rešuje pizdarijo svetovnih razsežnosti, kot da snema neke filmčke. Vendar se vprašam, če ni ravno to tisto, kar smo prej pogrešali; odprtost, komunikacija, deljenje mnenj? Enako velja za naše območje, kjer sikajo Borutu Pahorju naj si že najame nekoga, ki bo imel odnose z javnostjo. Ali nekaj takega. Meni se zdi bolje, da vsak odgovarja na vprašanja za katera je pristojen, hkrati pa še en dan v tednu posveti širši razpravi, kjer je omogočena daljša debata. Neizmeren korak v prihodnost za razliko od Janeza Janše, ki je še iz preprostega vprašanja moral narediti ciničen cirkus. Predvsem pa pozdravljam obilje vsebine ter splošno boljšo preglednost nad tem, kaj je počel, kaj še bo in koliko rjavcev je trenutno strpal v Guantanamo Bay. Aja? Odstranil, da ga je? Šit. Vezi s preteklo gnusobnostjo administracije se res trgajo, kar dokazuje tudi dvig prepovedi raziskav na izvornih celicah in dvig cenzure nad hišo Joa Bidna na Google Maps.

Kako kaj kaže na domačem političnem parketu? Kar dobro, hvala. Obzorje je jasno, riše se rumena zarja, imamo veter v jadrih, le na oblaku se kaže nekaj umetnih oblačkov … In na tej točki kar naenkrat je blo jasno. Kaj, vprašaj, da zajebali smo krasno, JASNO!1 Kot opažam, je slovenska politika vedno en mandat za ameriško, in lani smo videli že dobre zametke novodobnega spletnega oblikovanja ter uporabe naprednih tehnologij (začelo se je pak s predsedniškimi volitvami leta 2007; predvsem Danilčev blog, ki ga je kmalu opustil, a je vsaj posodobil spletno stran) Nekaj podobnega je kasneje prevzela SD, s svojim RedBookom ter pogostim objavljanjem raznih filmov. Ko so še prevzeli oblast, se je končno začutilo obdobje prenove. Čeprav raznorazne državne ustanove in splošna prva stran še vedno furajo prastaro konformistično formo (in vsebino?), se je posodobila le vladna stran, ki deluje bolj pomlajujoče, akoravno primerjava s prejšnjim mandatom ni tako katastrofalna kot v ameriškem primeru (ja, slika dolaj). Kakor koli, nova oblast, nove spremembe … in vsak upor tiho preraste v revolucijo, ki prinaša novo oblast?… no, khm. Dosedanje nadgradnje tako na spletu kot v posvetu se mi zdijo dobre in dobrodošle bodo še vse ostale, ki bodo sledile temu vzorcu. Za konec le hop na galerijico:

  1. Ali En – Čudna pot, Smetana za frende, 1999 []