Pomladna svežina

Čeprav je vreme in obsegajoča ga narava še ne kaže, preveva veter mladosti vsekakor splet ter z njim povezane politike. Letošnjega dvajsetega januarja je oblast v Beli hiši prevzel musliman Neameričan črnec Barack Hussein Obama. Da misli s spremembami zelo resno, je že prvi dan pokazala prenovljena spletna stran Bele hiše (slika dolaj). Vsekakor je zanimiva primerjava s tisto iz leta 2001, ko je bil ustoličen Mali Hodeči Grmiček (takisto slika dolaj). Resda je med njima 8 let in en zjeban svet, a razlika je vseeno zelo nazorna. Bush je bil zadovoljen s štirimi oči iztikajočimi barvami, glupim izbirnikom z razpotegnjenim JPGjem, medtem ko višek “dvosmerne” komunikacije predstavljata ogabna PDFja z No Child Left Behind Actom ter Radio Address By The President. Na drugi strani je Obama poln barvnih prelivov z nežnimi barvami, čudovito serif črkovno vrsto, veliko lesketajočih se površin, dovršenih fotografij, čim večjega sodelovanja državljanov in nasploh web 2.0 kuka iz vseh kotov. Dovolj pove že dejstvo, da so ob prisegi Busha kalkulirali, kako bi se pred Belo hišo gnetlo čim manj ljudekov, so pri Obami bili zaskrbljeni, kam bi lahko stisnili še dodatnih sedemnajst tisoč oboževalcev.

Barack je hipster, šteka, o čem gre na spletu, razume ljudi in zatorej ni prav nič čudno, da je v bistvu postal Predsednik 2.0. Najbolj impresiven je Your Weekly Address, kjer na tedenski osnovi dostavlja propagando širši množici – in to kar prek YouTuba, da izpade še bolj odprt in dovzeten za tehnologijo. Marsikdo se temu namrdne in pravi, naj raje rešuje pizdarijo svetovnih razsežnosti, kot da snema neke filmčke. Vendar se vprašam, če ni ravno to tisto, kar smo prej pogrešali; odprtost, komunikacija, deljenje mnenj? Enako velja za naše območje, kjer sikajo Borutu Pahorju naj si že najame nekoga, ki bo imel odnose z javnostjo. Ali nekaj takega. Meni se zdi bolje, da vsak odgovarja na vprašanja za katera je pristojen, hkrati pa še en dan v tednu posveti širši razpravi, kjer je omogočena daljša debata. Neizmeren korak v prihodnost za razliko od Janeza Janše, ki je še iz preprostega vprašanja moral narediti ciničen cirkus. Predvsem pa pozdravljam obilje vsebine ter splošno boljšo preglednost nad tem, kaj je počel, kaj še bo in koliko rjavcev je trenutno strpal v Guantanamo Bay. Aja? Odstranil, da ga je? Šit. Vezi s preteklo gnusobnostjo administracije se res trgajo, kar dokazuje tudi dvig prepovedi raziskav na izvornih celicah in dvig cenzure nad hišo Joa Bidna na Google Maps.

Kako kaj kaže na domačem političnem parketu? Kar dobro, hvala. Obzorje je jasno, riše se rumena zarja, imamo veter v jadrih, le na oblaku se kaže nekaj umetnih oblačkov … In na tej točki kar naenkrat je blo jasno. Kaj, vprašaj, da zajebali smo krasno, JASNO!1 Kot opažam, je slovenska politika vedno en mandat za ameriško, in lani smo videli že dobre zametke novodobnega spletnega oblikovanja ter uporabe naprednih tehnologij (začelo se je pak s predsedniškimi volitvami leta 2007; predvsem Danilčev blog, ki ga je kmalu opustil, a je vsaj posodobil spletno stran) Nekaj podobnega je kasneje prevzela SD, s svojim RedBookom ter pogostim objavljanjem raznih filmov. Ko so še prevzeli oblast, se je končno začutilo obdobje prenove. Čeprav raznorazne državne ustanove in splošna prva stran še vedno furajo prastaro konformistično formo (in vsebino?), se je posodobila le vladna stran, ki deluje bolj pomlajujoče, akoravno primerjava s prejšnjim mandatom ni tako katastrofalna kot v ameriškem primeru (ja, slika dolaj). Kakor koli, nova oblast, nove spremembe … in vsak upor tiho preraste v revolucijo, ki prinaša novo oblast?… no, khm. Dosedanje nadgradnje tako na spletu kot v posvetu se mi zdijo dobre in dobrodošle bodo še vse ostale, ki bodo sledile temu vzorcu. Za konec le hop na galerijico:

  1. Ali En – Čudna pot, Smetana za frende, 1999 []

SD ali 100 dni konsenza

Na današnji dan pred 100 dnevi se je rodilo Upanje. Po septembrskih volitvah se je 21. novembra naposled le formirala nova vlada Borata Boruta Pahorja. Volilci smo bili siti samopašništva SDSa ter ostalih pritlikavcev in zato je Pahor uspešno nagovoril razočarano ljudstvo z odgovornostjo za spremembe. Naposled je na odločilni dan le zmagal z veliko razliko. Bilo je dobro in ljudstvo se je veselilo. V sedanjih stotih dneh se je nabral kar lep pehar (ne)zgod, predvsem zaradi anticipiranih apokaliptičnih razmer v gospodarstvu in samega neizkustva vseh akterjev. No, drugi so pak hoteli lomastiti po svojih ustaljenih vzorcih in so jih zmedle nove paradigme, ki jih je ustoličila SD. Poglejmo, kaj se je bistvenega zgodilo v obdobju tem.

Smrdeti je začelo že kojci po volitvah, ko smo dvignili pokrov in prešteli glasovnice. Karel Erjavec aka. Erjava Kahla kot predsednik DeSUSa je na volitvah dobesedno pokadil, vendar je bila stranka na srečo uspešnejša. Zatorej se je v boj vrgel kot sestradan lev z zaraščenim nohtom in skorajda ogrozil vlado, še preden je bila sestavljena. Njegove zahteve so bile čudne, ker je zase hotel ministrstvo, a sploh ni bil izvoljen za poslanca??? Hotel je eno ministrstvo več kot LDS, nato 3 ministrstva, zatem kakšnega državotvornega, na koncu pa mu je Pahor povedal svoje, ga utišal in mu tako naložil skrb za okolje, čeprav ima izobrazbeno gledano o tem toliko pojma kot Brad Pitt o kvačkanju idrijske čipke.

Druga smešnost je bil večni zunanji minister Dimitrij Rupel, ki je na teh volitvah končno odletel (v tople kraje). Ker ga predsednik Türk ni potrdil za veleposlanika na Dunaju, je prvi skorajda tožil državo (od kdaj se da iztožiti delovno mesto, če nisi kvalificiran???), zato je Pahor zajebal situacijo in ga potegnil v svoj kabinet; s tem smo hkrati še izumili delovno mesto posebnega odposlanca z velikim številom telefonskih številk največjih riti cele Evrope. Ali je to bila mogoče le veleumna poteza, ker naj bi Dimsi Rupsi kot navaden uradnik s polovico plače “le” hodil opravljat uradniška dela, pri tem pa bi ostal tiho kot miš? Zaradi vse kolobocije je po sporazumu Dragi Borut – Dragi Tone – Dragi Borut – Dragi Slavko odstopil Slavko Ziherl, državni sekretar na ministrstvu za zdravje. Namen dosežen? Niti ne.

Naslednji udarniški paket je prišel neposredno iz opozicije in je zadeval temeljne postulate, ki si jih je Pahor izbral za dogme njegovega mandata. Recimo obljube o kadrovskem cunamiju – bolj glupe besede že dolgo nisem slišal – saj naj bi ljudi menjal le, če bi bilo to strokovno upravičeno, ne pa po načelu vaši-naši, kot je to prakticirala SDS (čudno, da so ravno slednji pri vsem skupaj najbolj glasni; kot da zadnje štiri leta niso počeli ničesar?) Zatorej je kot varuh in temeljni izvršitelj Pahorjevih obljub vzpostavila števec menjav na njihovi spletni strani, ki pridno beleži vse užaloščene, odpuščene iz nastavljenih mest. Pri tem se poraja vprašanje za Pahorja: če je SDS nameščala po politični pripadnosti in potemtakem per definitionem nihče ne ustreza po strokovni plati, ali ni potem smotrno, da SD ne jebe nobenih dogovorov ter vehementno zamenja vse prejšnje, ki jih že volitve niso odplaknile, da se končno vzpostavi intelektualna elita? Zanimivo je, da števec ne omenja uprave Nove Ljubljanske banke, kamor je bil posajen “poslanec” LDS, Draško Veselinovič, ki ima rajši denarni kot zakonodajni stolček. Aja, strokovnost, ja. Se pardoniram.

Ostale so le še minorne zadevice. Kot na primer cena kave, ki jo bo od sedaj naprej plačeval Pahor sam (in še ostala garnizija). Ko so ugotovili, v kakšnem dreku smo, so se vodstveniki odločili, da je čas, da za lasten “luksuz” začne plačevati vsak sam, hkrati pa so hoteli postati zgled za varčevanje v hudih časih. Plačevanje reprezentance, manj potovanj, varčevanje s službenimi vozili, znižanje plače poslancem. Nasprotniki so hiteli poteze označevati kot populizem. Sam se še vedno ubadam z vprašanjem, kaj potem ni populizem? Resda so ti ukrepi (ki pa se lahko dosežejo na kratki rok) zanemarljivi, vendar je to vsaj začetek. Prejšnja vlada ni niti poskušala varčevati in je raje državo zadolžila do Tokija. Predlagam novi vladi, naj odpove nakup patrij, preklopi na odprtokodne programe in prevetri seznam javnih uslužbencev, ker jih je tam nemalo samo zato, da bezajo po dreku ter vlečejo cekin v lastni žep. Lastnih načel/obljub/vloge se (o, kako nepričakovano!) ni držala SDS in je prejšnji teden vložila interpelacijo zoper ministrico Katarino Kresal ter še neko podobno skropucalo, ustavni zakon. Tako slaboumne vloge in argumentacije obeh še nisem bral; sicer je res vse spisala SDS, a sem vseeno mislil, da premorejo kakšnega polsposobnega pravnika, da približno ve, o čem piše. No, saj. Če si povprečen slovencljast kmet, ti itak dogaja vse, kar izdavi SDS ali njeni sluge, če imaš vsaj za riževo zrno pameti, pa niti ne.

Torej, prvih 100 dni Pahorjeve vlade je mimo in če gre verjetni nasprotnikom, se bo kmalu odprl pekel, doletela nas bo epidemija in vsi bomo obubožani pasli travo. Seveda, če so nam tako dišečo godljo zakuhali predhodniki (tudi v svetovnem merilu). Pred volitvami sem bil navdušen za Pahorja, a se je sedaj vse skupaj malo umirilo. Zaradi nekaj prav bizarnih potez sem postal nezaupljiv do vsebine koalicijske pogodbe in predvolilnega leporečja. Res je, da je minilo le sto dni, tako da ima Pahor še dobra tri leta, da totalno zajebe situacijo in da lahko potem zopet izvolimo odrešitelja. Najbrž kar Janeza Janšo. Če bo takrat od Slovenije še kaj ostalo, saj si jo bo verjetno podredila Stranka slovenskega naroda, ki bo s pomočjo Zmaga Jelinčiča zarisala mejo kar do Dubrovnika, kar bo izhodiščno stanje za pogajanja, nekaj dni kasneje pa se bo vnela tretja svetovna vojna.

Turki so v deželi že

Je naslov učbenika o turških vpadih na slovensko ozemlje avtorja Vaska Simonitija. In vedno ko mi na misel pride multurni kinister, začnem premišljevati o kakšni temi, povezani s kulturo. Danes se bom zapičil v našo ljubo slovenščino in pravopis, ali bolje rečeno, v njuno mrcvarjenje.

Začnimo s hrano. Zdravo. Oljčno olje. Bolj butaste besede še nisem slišal. Tako kot je samo olje postalo zelo fancy – skoraj art – ko ga je nehigienično na rukolo in parmezan zlival Jamie Oliver. In prav tako je kar naenkrat postalo kunštno poimenovati ga OLJČNO. Gremo počasi: poznamo drevo, ki meji na grm, Olea europaea, torej OLJKA. Na njej rastejo plodovi, ki se imenujejo v slovenščini OLIVE. Torej z metodo indukcije ugotovimo, da je logično poimenovanje OLIVNO jebeno OLJE. Predvsem zato, ker gre v stiskalnico slastna oliva, ne pa samo drevo – oljka. Resda SSKJ dovoljuje oba izraza, vendar je oljčno povsem redundanten. Sploh zato ker nekateri avtorji SSKJa predlagajo besedo razpočnica za žemljo. Mhm.

Drug del, kjer so neznanske težave, pa so preglasi ali po domače umlauti. Pri pisanju ponavadi ni opaziti kakšnih posebnosti, le na Svetu na Kanalu A bodo očitno morali po hitrem postopku nadgraditi kodiranje na UTF-8 ali spremeniti font, saj priimke z ü-jem pišejo kot ue, čeprav je pa res, da Slavoj Žižek v tujini vedno ostane brez strešic (nad glavo). Zaplete se pri izgovorjavi.

Konec lanskega leta smo dobili tretjega predsednika republike, Danila Türka, ki je zmagal z veliko razliko. A še dandanes se najde kdo (največ jih je v 24ur na POP TV), ki jim je težko našobiti ustnice za črko u in pri tem izgovoriti i. Vse prevečkrat pa se sliši zaničevalni Tirk, nepoboljšljivi mu pravijo kar Turk (Zmago Padalec PRESS). Podobno usodo doživlja trenutni predsednik evropskega parlamenta Hans-Gert Pöttering. Ta je največkrat prekrščen v Poteringa ali Peteringa. Pa saj je isto, kdo bi se sploh sekiral!

Po težki lekciji se vedno prileže sprostitev/zabava, zato si poglejte, kako novega predsednika Türka dojemata legendi, Ivan in Miro Serpentinšek, pardon, Serppentinschäck.