Oznaka: DeSUS

Categories
Čas-opis Mediji Politika Pravo

Zamenjati politika

A se je treba kdaj sploh čudit, zakaj je zaupanje v politiko tako nizko, saj je nekje na dnu skupaj s sodstvom1, policijo (?!) ter nasloh celo državo. Politiki so nekakšno nujno zlo; ker imamo parlamentarno demokracijo, jih moramo izvoliti v razne inštitucije, a se nato bolj ali manj zabavamo ob afericah, laganjih, neumnih izgovorih in in flagranti kraji. Če ste kdaj pogledali odlično angleško nadaljevanko Yes (Prime) Minister, veste, kako taka reč izgleda od znotraj, saj so jo poznavalci ocenili za dokaj natančno. Večina jih ob nastopu funkcije na ves glas najavlja občutne spremembe v vseh porah delovanja sistema, dokler ne obupajo ter se spremenijo v navadne lutkice, ko ugotovijo, da vse zadeve vodijo javni uslužbenci (sekretarji etc.) po dolgoročnih načrtih, od katerih ni velikega odstopanja. Največkrat ministri (poslanci) niso niti pravega profila za tak poklic. Za neko službo v banki, laboratoriju, delavnici moraš izkazati nebroj potrdil ter ustreznega znanja, medtem ko v parlament in vlado pride vsak kljukec brez meril, ki ga izbere dovolj veliko število ljudi. Pa me ne boste prepričali, da se lahko z ustavnostjo, parlamentarno demokracijo, pravno filozofijo, sistemom zavor in ravnovesij, nomotehniko, sodstvom, okoljem, znanostjo ter financami ukvarja avtoličar, mizar ali agronom. Brez zamere, vsak je špecialist za svoje področje, a v najvišje državne inštitucije le sodijo najboljši, intelektualci2.

Zopet me pljuvanje vozi izven začrtane poti, namen imam spregovoriti o nekaj novodobnih aferah, ki zadnje čase polivajo gnojnico po vseh zgoraj naštetih sistemih, kar jim še zmanjšuje verodostojnost ter ugled. Prvi je usmradil medijski prostor Branko Marinič s ponarejanjem izpita iz nemščine. Dovolj porazen je že podatek, da na kranjskin Sorbonni študira že 9 let (!). Če pa tam ne zmoreš sam opraviti bednega izpita iz nemščine, je res najbolje, da se je sploh ne lotevaš in daš tisočaka nekomu, da piše izpit namesto tebe. Drugič si je vročo juho zakuhal s svojim poslanskim stanovanjem za “manj premožne” (najemnina je 80 evrov), ker že tri leta ni plačal položnic, čeprav so mu nastavili natisnjene zamujene obroke, nas še vedno prepričuje, da o tem ne ve nič. No, najprej bi se zdrav človek lahko vprašal, zakaj imajo ti mastodonti nesramno veliko plačo, subvencionirane študentske bone nesramno poceni menzo ter nesramno poceni stanovanje? Dajte no, za tri leta nazaj najemnino lahko plača s polovico mesečne plače! Kdaj bodo take najemnine in menze dostopne tistim, ki ne dosegajo niti minimalne plače? In kako ima lahko še kdor koli takega človeka na listi, kamoli v Državnem zboru? Saj je predsednik Komisija po Zakonu o preprečevanju korupcije, katere naloge obsegajo nadziranje Komisije za preprečevanje korupcije ter njenih članov, čeprav se mi zdi, da je Marinič tam samo zato, ker rad Kosu striže perje (šala). Problem pri nas je, da se mediji strašno angažirajo za nekaj dni, nato pa vse skupaj lepo pozabijo in Marinič še vedno sedi na stolčkih ter se praska po testisih. Za popizdit. Podobne šolske tegobe so pestile še enega SDSovca (vzorec) Marjana Bezjaka, ki se je “zlagal” o svoji izobrazbi. Narekovaji zato, ker se je v bistvu zmotil. Ah, to je tako oddaljen in zamegljen dogodek kot leto 1945. Kaj pa kdo ve, v katero šolo je hodil! Mislim, take poslance imamo? Ne, ne gre za nedolžno “zmoto”, kot slišim vpiti strastne navijače v zadnji klopi. Gre za čisto enak primer kot prej; izkrivljanje dejstve v svojo korist. No, sicer se z Bezjakovi “dosežki” ni pretirano za hvalit, tako pravimi kot izmišljenimi. Najprej je doštudiral na Višji ekonomsko-komercialni šoli v Mariboru, kasneje se je spomnil, da je v bistvu obiskoval le program usposabljanja za vodenje poslovanja v manjših podjetjih na GEA Collegu. Znanje odlično prenaša v hram demokracije, opažam. Sprva se je branil z dopustom ter splošno amnezijo, po dovolj dolgem teženju le potegne na plano dokument, a se drži retorike zmotljivosti. Nekaj je bilo le doseženo, a odločno premalo. Zopet se je koleslje zaustavilo prekmalu, prehitro smo obupali.

Najbolj odmeven primer je nedvomno neslavni Karel Erjavec. Najprej je bil obrambni minister (kako je prišel na to izbiro, mi ni jasno), kjer je skuhal Afero Patria. Na razplet vseh podkupovanj, lobiranj, založenih depeš, finskih kriminalistov, neopremljenih in nepotrebnih oklepnikov še čakamo, mogoče damo sodiščem nekaj časa za pameten zaključek. Kahel se seveda obnaša, kot da prejšnji mandat ni bil na tem ministrstvu. Tiho je kot miš in vso odgovornost zvali na Ljubico Jelušič ali pa na podrejene. Leta 2008 je “po nesreči” (kaj pa drugega) Trilobit dobil nakazanih debelih 600 tisočakov, ker naj bi se menili o nekih najemih prostorov. Kriva je bila računovodkinja. Razumem, napaka se zgodi. Opraviči se, poskrbi, da bo cekin prispel nazaj. No, packi so tudi pri Trilobitu, ki nesramno denarja ne vračajo, zato mi to zopet poraja idejo o dogovoru. Vsi bomo čim bolj tiho, bodo že pozabili. Baje da jim je do danes uspelo dobiti le nekaj čez 100 tisočakov. Letos zopet neka “napaka”: prodaja državnega deleža v Energetiki Projekt brez soglasja vlade. Nikome ništa (krivi sodelavci, itak). Zgodila se je še tretja eksplozija, tokrat s strani Računskega sodišča. Dve leti nazaj so zaradi podobnih razlogov že zahtevali odstop takratnega ministra za okolje Janeza Podobnika, a so se Sodišču vsi smejali v ksiht, češ, kdo si ti, da težiš predsedniku vlade za zamenjavo? Tokrat bo očitno drugače, saj se je Pahor odločil resno premisliti o zamenjavi Erjavca in bo to tudi predlagal poslancem. Današnji postopek je vsekakor napredek od prejšnje samopašniške nekulture sina slovenskega naroda, Pahor vsaj pokaže spoštovanje do inštitucij, ki tu niso zaradi lepšega, ter o njihovih predlogih razmisli, večino tudi upošteva. Le tako se gradi zaupanje v politiko, v sistem zavor in ravnovesij. Če se sami med sabo ne bodo poslušali, jih bodo državljani še manj. Vendar nikakor ne morem mimo misli, da je to za Pahorja odlična priložnost, da malo preloži odgovornost na druge. “Pač mi je Računsko sodišče tako reklo, saj me razumeš, Karel, nisem imel izbire.” Sicer bi moral Erjavec odpeketati že samodejno nekaj časa nazaj oziroma sploh ne siliti v vlado po zadnjih volitvah (resno? Pravnik na ministrstvu za okolje?), toda kakšna trša poteza predsednika vlade tudi ne bi škodovala. Ja, Borut, vsi smo ga siti, smeši tvojo preostalo dobro ekipo, hitro se ga znebi, saj ti ne bo nihče zameril, krucefiks

Pač zamenjaš enega ministra, so what?

P.S. Kako se stvarem streže so na hitro pokazali v hrvaškem HDZ. Sanader je nekaj časa nazaj grozil z terorističnim politikantstvom in izstopil iz politike, zdaj si pa pripisuje, da je to pripomoglo k arbitražnemu sporazumu. Sedaj bi se rad vrnil na čelo stranke, najraje nazaj v vlado. A so ga prefinjeno odrezali od seska, izdajalec nima tu kaj iskati.

  1. Ki bi moralo biti na prvem mestu, oštja! Kako pa naj živim v državi, kjer ne bi zaupal sodnemu sistemu, da bo z mano pravično ravnal? [↩]
  2. Ka-li? Mogoče se motim, naj v Državnem zboru sedi vsakdo in naj Državni svet potem služi kot svet modrecev, sličen starorimskemu senatu? [↩]
Categories
Politika

SD ali 100 dni konsenza

Na današnji dan pred 100 dnevi se je rodilo Upanje. Po septembrskih volitvah se je 21. novembra naposled le formirala nova vlada Borata Boruta Pahorja. Volilci smo bili siti samopašništva SDSa ter ostalih pritlikavcev in zato je Pahor uspešno nagovoril razočarano ljudstvo z odgovornostjo za spremembe. Naposled je na odločilni dan le zmagal z veliko razliko. Bilo je dobro in ljudstvo se je veselilo. V sedanjih stotih dneh se je nabral kar lep pehar (ne)zgod, predvsem zaradi anticipiranih apokaliptičnih razmer v gospodarstvu in samega neizkustva vseh akterjev. No, drugi so pak hoteli lomastiti po svojih ustaljenih vzorcih in so jih zmedle nove paradigme, ki jih je ustoličila SD. Poglejmo, kaj se je bistvenega zgodilo v obdobju tem.

Smrdeti je začelo že kojci po volitvah, ko smo dvignili pokrov in prešteli glasovnice. Karel Erjavec aka. Erjava Kahla kot predsednik DeSUSa je na volitvah dobesedno pokadil, vendar je bila stranka na srečo uspešnejša. Zatorej se je v boj vrgel kot sestradan lev z zaraščenim nohtom in skorajda ogrozil vlado, še preden je bila sestavljena. Njegove zahteve so bile čudne, ker je zase hotel ministrstvo, a sploh ni bil izvoljen za poslanca??? Hotel je eno ministrstvo več kot LDS, nato 3 ministrstva, zatem kakšnega državotvornega, na koncu pa mu je Pahor povedal svoje, ga utišal in mu tako naložil skrb za okolje, čeprav ima izobrazbeno gledano o tem toliko pojma kot Brad Pitt o kvačkanju idrijske čipke.

Druga smešnost je bil večni zunanji minister Dimitrij Rupel, ki je na teh volitvah končno odletel (v tople kraje). Ker ga predsednik Türk ni potrdil za veleposlanika na Dunaju, je prvi skorajda tožil državo (od kdaj se da iztožiti delovno mesto, če nisi kvalificiran???), zato je Pahor zajebal situacijo in ga potegnil v svoj kabinet; s tem smo hkrati še izumili delovno mesto posebnega odposlanca z velikim številom telefonskih številk največjih riti cele Evrope. Ali je to bila mogoče le veleumna poteza, ker naj bi Dimsi Rupsi kot navaden uradnik s polovico plače “le” hodil opravljat uradniška dela, pri tem pa bi ostal tiho kot miš? Zaradi vse kolobocije je po sporazumu Dragi Borut – Dragi Tone – Dragi Borut – Dragi Slavko odstopil Slavko Ziherl, državni sekretar na ministrstvu za zdravje. Namen dosežen? Niti ne.

Naslednji udarniški paket je prišel neposredno iz opozicije in je zadeval temeljne postulate, ki si jih je Pahor izbral za dogme njegovega mandata. Recimo obljube o kadrovskem cunamiju – bolj glupe besede že dolgo nisem slišal – saj naj bi ljudi menjal le, če bi bilo to strokovno upravičeno, ne pa po načelu vaši-naši, kot je to prakticirala SDS (čudno, da so ravno slednji pri vsem skupaj najbolj glasni; kot da zadnje štiri leta niso počeli ničesar?) Zatorej je kot varuh in temeljni izvršitelj Pahorjevih obljub vzpostavila števec menjav na njihovi spletni strani, ki pridno beleži vse užaloščene, odpuščene iz nastavljenih mest. Pri tem se poraja vprašanje za Pahorja: če je SDS nameščala po politični pripadnosti in potemtakem per definitionem nihče ne ustreza po strokovni plati, ali ni potem smotrno, da SD ne jebe nobenih dogovorov ter vehementno zamenja vse prejšnje, ki jih že volitve niso odplaknile, da se končno vzpostavi intelektualna elita? Zanimivo je, da števec ne omenja uprave Nove Ljubljanske banke, kamor je bil posajen “poslanec” LDS, Draško Veselinovič, ki ima rajši denarni kot zakonodajni stolček. Aja, strokovnost, ja. Se pardoniram.

Ostale so le še minorne zadevice. Kot na primer cena kave, ki jo bo od sedaj naprej plačeval Pahor sam (in še ostala garnizija). Ko so ugotovili, v kakšnem dreku smo, so se vodstveniki odločili, da je čas, da za lasten “luksuz” začne plačevati vsak sam, hkrati pa so hoteli postati zgled za varčevanje v hudih časih. Plačevanje reprezentance, manj potovanj, varčevanje s službenimi vozili, znižanje plače poslancem. Nasprotniki so hiteli poteze označevati kot populizem. Sam se še vedno ubadam z vprašanjem, kaj potem ni populizem? Resda so ti ukrepi (ki pa se lahko dosežejo na kratki rok) zanemarljivi, vendar je to vsaj začetek. Prejšnja vlada ni niti poskušala varčevati in je raje državo zadolžila do Tokija. Predlagam novi vladi, naj odpove nakup patrij, preklopi na odprtokodne programe in prevetri seznam javnih uslužbencev, ker jih je tam nemalo samo zato, da bezajo po dreku ter vlečejo cekin v lastni žep. Lastnih načel/obljub/vloge se (o, kako nepričakovano!) ni držala SDS in je prejšnji teden vložila interpelacijo zoper ministrico Katarino Kresal ter še neko podobno skropucalo, ustavni zakon. Tako slaboumne vloge in argumentacije obeh še nisem bral; sicer je res vse spisala SDS, a sem vseeno mislil, da premorejo kakšnega polsposobnega pravnika, da približno ve, o čem piše. No, saj. Če si povprečen slovencljast kmet, ti itak dogaja vse, kar izdavi SDS ali njeni sluge, če imaš vsaj za riževo zrno pameti, pa niti ne.

Torej, prvih 100 dni Pahorjeve vlade je mimo in če gre verjetni nasprotnikom, se bo kmalu odprl pekel, doletela nas bo epidemija in vsi bomo obubožani pasli travo. Seveda, če so nam tako dišečo godljo zakuhali predhodniki (tudi v svetovnem merilu). Pred volitvami sem bil navdušen za Pahorja, a se je sedaj vse skupaj malo umirilo. Zaradi nekaj prav bizarnih potez sem postal nezaupljiv do vsebine koalicijske pogodbe in predvolilnega leporečja. Res je, da je minilo le sto dni, tako da ima Pahor še dobra tri leta, da totalno zajebe situacijo in da lahko potem zopet izvolimo odrešitelja. Najbrž kar Janeza Janšo. Če bo takrat od Slovenije še kaj ostalo, saj si jo bo verjetno podredila Stranka slovenskega naroda, ki bo s pomočjo Zmaga Jelinčiča zarisala mejo kar do Dubrovnika, kar bo izhodiščno stanje za pogajanja, nekaj dni kasneje pa se bo vnela tretja svetovna vojna.