Digitronček

Tako ime je se uveljavilo v starejših krogih naše dinastije za celoten projekt digitalizacije televizije, od novega sprejemnika, ki po njihovem zasenči kino,  pretvornika, ki v spodnji sobi z video signalom oskrbuje stari TV, ter prikupnega vesoljčka, ki jim je skoraj leto dni najedal svetoval, kako se pri prehodu kar najmanj opeči. Pre. Dolgi. Stavki.

Enivej, to čudo sem hotel preizkusiti takoj, ko se je pojavila, zato sem dvatisočosmega z mimovrste=) naročil Pinnaclov nano DVB-T tuner (in ga sedaj prodajam), da vidim, kako se reči streže. Ker imam iz sobe neposredni pogled na krvavški oddajnik, sem tudi le z malo priloženo anteno dobro ujel signal in slika je bila ojštra. Geekanje z laptopom po naravi vsevdilj sem kmalu opustil, ker je bil takrat signal še prešibek za vsako uvalo, pa tudi LCD zaslona se na ultra močnem soncu bolj malo vidi, le prstni odtisi ter prah, da te je ja sram, ker ga zanemarjaš.

Vse krilatice, ki jih navajajo ob digitalizaciji so super; več kanalov, lepša slika, široki format, bogatejši zvok, vernejši prikaz čustev, hiperrealno masiranje podplatov. No, mene je predvsem zanimalo, kako izgleda visoka jasnina po zraku, zategadelj sem se rajnega poletja 2008 odpravil na Šance, iz koder je edini oddajnik v eter spuščal HD vsebino. Takrat so bile to olimpijske igre v Pekingu na posebnem kanalu RTVja, ki je bil brez komentarja. Slika je izgledala fenomenalno, sem pa res bil le nekaj deset metrov od oddajnika. Doma (blizu Kranja) ni bilo o HD signalu ne duha ne sluha.

RTV v HD tehniki, čekiraj logo!

Ta zajem zaslona sem naredil na prastarem prenosniku, ki je imel parcelo zaslona odmerjeno na 1680×1050 pik, zato slika ni obelodanjena v vsej gloriji. V živo izgleda spektakularno, kar pa že itak mnogi veste, ker sem z objavo tega prispevka zamudil dve leti in ekskluzivnost vsekakor upade. Lahko pa občudujete funky HD RTV logo desno zgoraj, če ga kdo še ni opazil.

Kako pa zares tok informacij izgleda v živo, pa si poglejte na spodnjih dveh priloženih surovih datotekah (VLC jih dobro prebavlja, če imate slučajno težave). Na prvi se heca Oto Pestner z jazz bendom, v drugi pa se na podellitvi debelo smeji Primožu Kozmosu, ki je na taistih olimpijskih pobasal zlato medaljo v metu kladiva.

Večina vas doma gleda IP TV ali kabelsko, zato se posnetki ne zdijo nič posebnega, a je treba vedeti, da priletijo po zraku in bi jih lahko spremljali v kavarni ob srkanju jutranje kavice ali v ležečem položaju sredi parka pozno popoldne. Od danes je digitalna TV dokončno tu in jo toplo pozdravljam.

Vdihnite digitalni dotok ter se privežite na mrežo!

Made in China, 北京市

Danes, 8. 8. 2008 ob 8. uri in 8 minut po lokalnem času, so se začele 29. poletne Olimpijske igre. Tokrat potekajo v Pekingu, Kitajska. Deželica komunističnega kapitalizma, cenene hiper produkcije ter sladko kislih pečenih psov je uresničila stoletni sen in naposled le gosti olimpijske igre. Prebivalci so očitno zelo ponosni na status gostitelja, zato so se pospešeno učili tujih jezikov, odvajali so se pljuvanja, po vzgledu stare Juge so uvedli parne in neparne dneve za fijakanje po cestah, čeprav smog še kar trdovratno vztraja v zraku. Nasploh je govora o samih presežkih: o celotnem denarju, ki so ga Kitajci zapravili; o številu Pekinga varujočih miličnikov; o športnih objektih, ki so Država umetnosti (State of the Art, za neuke :)) in o resnosti zagotavljanja varnosti ter preprečevanje terorizma. S tako grmado prostovoljcev/vojakov kot jih lahko zagotovijo Kinezi, to niti ne bi smel biti problem. V spodnji galerijici si oglejte nekaj slik, kako so se kameradi pripravljali na boj z grdigrdimi teroristi. Preostal izbor najdete tu.

Še ena zanimivost obstaja glede letošnjih iger: so prve, ki so narejene izključno v High Definition tehniki. RTV Slovenija bo na svojem DVB-T kanalu igre poskusno prenašala, vendar brez komentatorja. Hm, je to sploh slaba novica? Vsekakor sem nalimam HD filmčke, samo da ujamem izmuzljiv signal.

Olimpijske igre izvirajo iz antike (leto 776 pred našim štetjem), ki so pomenila tekmovanja med državicami, katere so takrat sestavljale antično Grčijo. Vsake štiri leta je tako prišel čas, ko so si vsi lahko oddahnili, saj je za nekaj časa mir napolnil vso deželo, kar je bilo na samoumevno vojno stanje pravi presežek. Ta duh naj bi spremljal tudi moderne igre, a žal ni tako.  Protestniki še vedno opozarjajo na kršenje človekovih pravic v Kitajski, aktivisti se zavzemajo za osvoboditev Tibeta, okoljevarstveniki vpijejo o onesnaženosti okolja v Pekingu in vobče, a jih palicaji naženejo s pendreki.

Danes tudi ni kaj bolj mirno v preostali Aziji. Vnela se je prava vojna med Gruzijo in Južno Osetijo, saj si slednja neznansko želi k sestrici Severni Osetiji pod okrilje mamice Rusije. Slednja vse skupaj le podžiga, ker podpira tako separatiste v Južni Osetiji kot v Abhaziji. Kdaj se bo človeštvo kaj naučilo?