Categories
Čas-opis Politika Računalništvo

Odmev poletja

Leto se je že krepko nagnilo v jesen, kar nam dokazujejejo tudi raznovrstni atmosferski dejavniki izven sten naše tople hiške. A tudi poletje ni bilo za o(d)met, saj je na dnevni bazi močno pripekalo, da so se vsem možgani sesedli v kislo mleko. Če bi dodali še sirilo, bi Slovenija lahko postala največja izvoznica skute. Zategadelj so današnji ohlajeni dnevi kot naročeni, da se zazremo v polpreteklo zgodovino (čeprav zgodovina absolutno preteče že tisti trenutek, ko jo za zgodovino razglasimo; nekaj lahko še traja, ali pa je že zgodovina, nekaj vmes ne obstaja!) letošnjega poletja in si ogledamo dogodke, ki so nam pustili čeljust na tleh in misli v oblakih.

Prvi je javnost razhudil Gregor Golobič (ja, dolgo sem nabiral ta zapis). Veleslavne afere Ultra ne bom na dolgo mrcvaril, saj verjetno že vsi veste, o čem tečejo zadeve, navsezadnje še vedno kdaj pokuka izpod površja, kadar to pride prav opoziciji. Mislim, da se je tudi v tistih krogih začelo kuhati. Najprej z anonimkami o nezavarovanih posojilih Ultre (kar je ustvarilo podlago), nato pa udrih po Golobičevem lastništvu. Pri tej zadevi so me vedno bolj skrbele druge stvari, kot pa tiste, o katerih je teklo največ besed. Najprej, kako je (kdorkoli že, čeprav sumim opozicijo, navsezadnje je to potekalo tri dni pred evropskimi volitvami) lahko kdo sploh prišel do tistih fotokopiranih podatkov? Nekdo v NLBju očitno ni opravljal svojega dela oz. je delal nadure, a se je na koncu itak izkazalo, da je vse skupaj izmišljeno. Sicer pa, koga brigajo neka posojila in kakšna so? Firma se je že tako odločila, kot se je – javnost ni tu, da sodi o finančnih odločitvah gospodarskih družb. Nato je prišel na vrsto sam Gregor, ker naj bi “prikrival” lastništvo v Ultri. To tudi ni držalo povsem, saj je poslovni delež prijavil Komisiji za preprečevanje korupcije. Drago Kos bo že ukrepal, če bo prišlo do kakšnih nepravilnosti, druge pa po mojem nič ne briga. Kaj mi pove podatek, da ima politik delež v uspešni firmi? Bore malo. Rekli boste, hja, lahko pa bi z ministrstva zlival denar v Ultro. Ravno zato je pomembna Komisija; ima omenjene podatke, zato naj le opravi svoje delo in prestreže morebitne nepravilnosti. Edinole izgovor Golobiča, da ga niso spraševali o poslovnem deležu, ampak o delnicah, je za lase privlečen – če te že povprašajo o lastništvu, komotlih poveš dejstva, argument pozitivističnega sodniškega črkobralca ni na mestu! A cela gonja nikakor ni bila upravičena, nasploh pa je trajala celo jebeno poletje in nam kvarila še tiste mirne trenutke ob bučanju morja. Ne, nehajte, ne zanima nas, no, pojdite se nazaj igrat v peskovnik Državni zbor!

Druga um kravžljajoča novica nas je zadela iz matere Evrope, kjer je itak največja zaloga bistroumnih idej. Ta brlog eurokratov se je odločil, da imamo preveč grozdja, zato so sponzorirali zeleno trgatev. Verjetno so že kdaj prej namenili milijone subvencij za vzpostavitev lepih vrtičkov (kar je dobro), sedaj pa taisti pobirajo denar, da bodo ustvarjeno uničili (kar ni niti slučajno dobro). Ljudje božji, toliko je še uporabnosti grozdja, kot le fermentacija v vino (če je že tega toliko preveč). A se zopet vprašam: od kdaj ima Bruselj več pojma o “trgu”? Se mi je zdelo, da smo z Jugoslavijo pokopali tudi centralno planiranje. Nekateri menijo drugače.

Tretjič (in v tretje gre rado) se je poletje zamerilo gospodu tam Zgoraj. Ker? Kaj imajo skupnega Farrah Fawcett, Michael Jackson, Les Paul, Ted Kennedy in Patrick Swayze? Mrtvi so. Prenehali so obstajati. Zagrizli so v prah. Odšli so rakom žvižgat. Šli so po gobe. Prenehali so živeti in so srečali svojega Stvaritelja. Letošnje leto ni naklonjeno svojcem, saj so umrli vsi, ki komu kaj pomenijo. No, dobro, vsi ne, veliko zvezdnikov pa. Kakorkoli, naj počivajo v miru, naredili so le nekaj dobrega in ljudje so že dovolj obremenjeni z ekonomsko krizo, ni potrebe, da zapovrstjo umirajo še idoli. Ne smili se mi le tisti kolofoktar, ki je ob smrti Jacksona na nek forum takoj nalepil sporočilo, da prodaja karte za njegov koncert z 10% popustom.

Četrtič smo komaj obdržali oči v jamicah, ko smo izvedeli za nov standard slovenske tipkovnice. Verjetno zato, da Evropi dokažemo, da sedaj pa res nismo več Balkan. Tole je itak neobvezen standard/priporočilo, tako da Logitechu ne bo treba ravno na vrat na nos tiskati čšž na tipkulje. Sam zadevo podpiram, ker navsezadnje smo enakopraven jezik sedemindvajseterici, zato si zaslužimo vsaj svojo tipkovnico. Rešitve so še kar na mestu, z eksotičnimi prevodi na srečo niso pretiravali; ć in đ sta se poslovila, a ostajajo q, w, x, y; heh, treba je ostati malo na “pravi strani”, ne, saj ne, vem, internet in te zadeve.

Petič, Robič. Jure Robič. Maratonski kolesar, bolje rečeno ultramaratonski. Prej je napedenal štiri zmage na RAAMu, letošnjega pripekajočega junija pa se je rahlo užaljen odpravil domov tik pred koncem. Navaja dvojna merila za kolesarje, saj Švicar Daniel Wyss ni bi kaznovan, čeprav ta video dokazuje, da bi moral biti. Juretova ekipa je bila kaznovana dvakrat, Daniel pa je za prečkanje rdeče luči dobil le opozorilo. Ta nenaden odstop je presenetil marsikoga, saj se sprašujemo, zakaj ni sprožil kakšnega postopka. OK, ne bom pametoval, verjetno je zraven še 100 dejavnikov, katerih ne bomo nikoli izvedeli. Še ena šok terapija je priletela z drugega spektra športa, vesoljni Primož se je odločil, da bo s kladivom imel opravka le še v garaži, svojo odločitev pojasnjuje v Zadnji kolumni. Tudi tu pravega ozadja verjetno ne bomo izvedeli. Baje mora športnik končati na vrhu, toda Kozmusov čas se je šele začel, kajne? Ne mi rečt, da sta olimpijsko in svetovno zlato že konec? No, že ve, koliko zmore in koliko se mu še da – bolje, kot da bi stagniral kakor Primož Peterka.

Kanček lepše se je imel Janez Janša, saj se je julija le poročil z ljubljenim dekletom. Z Urško Bačovnik so imeli kaj veliko opravka prejšnja leta; predvsem novinarji so se spodtikali, kako lahko neka “partnerica” spremlja premiera na vseh poteh in delegacijah, namesto da bi jima privoščili – kot da je s poroko kaj drugače. No, le nekaj dni pred tem so se mu kolena verjetno bolj šibila, ko je podoživljal poletne dneve 1988. na Roški. Hja, točno tja se je zopet vrnil in spet odgovarjal na vprašanja zveznega izvršnega sveta milice policistov. Bojda o razkrivanju tistih zaupnih dokumentov glede Katarine Kresal. Kdo se že sploh spomni tega? Eh, ja, raje obujajmo spomine, kako sta z bratom Bavčarjem razkrivala zaupne dokumente dnevnike Staneta Kavčiča.

Sedmič in malo slabše se je godilo naši (novi) vladi mimo katere ne moremo. Sploh so pa njene zadeve manj zaupne. Še enkrat vprašam: se kdo še spomni “spodrsljaja”, ko je v zrak ušel prenos seje vlade, ki sicer ne bi smel? Kakor koli, izcedek si lahko poslušate tukaj. Nič presenetljivega, malo kreganja, malo bezanja pod rebra, malo mirjenja razgretih glav; pač delovni ljudje pri delovnem sestanku, mediji pa spet iz vsega napihnili celo zaroto. Lahko si zamislimo, da so ministri za vklop vedeli oz. zanj poskrbeli celo sami in so tako hoteli pošiljati subliminalna sporočila v javnost? Evo, zarote! Nekaj večjega za bregom pa je vsekakor imel prvi atentator slovenskih politikov (po Krambergerju) Josip Zagajski, ki se je vlažnega poletnega dne odločil, da bo Pahorja razstavil na prafaktorje. Verjetno ga je nato zadušljiv zrak na slovenskih vlakih naredil omotičnega in so ga z lahkoto prijeli policisti. Spet ne bi bilo zanimivo, če ne bi POP TV iz policista Aleša Cesarja, ki je psihiču odvzel bombo, naredili superzvezdnika, za kar se dotičnemu itak jebe. To neumno nadlegovanje prekosi le kura z oddaje Smet na Analu K, ki predsednika države sprašuje, če ni imel nič pametnejšega za počet, kot da je obiskal gradbišče pri Stožicah.

Da ne bo vse tako mračno-cinično, raje zaključimo s čim lepšim, recimo ljubeznijo, katera še vedno ni našla popolnega sprejema v Slovenji, a se temu vsaj bližamo. Gre za pomembno odločitev Ustavnega sodišča, ki je v zadevi U-I-425/06 odločilo, da je Zakon o registraciji istospolne partnerske skupnosti v neskladju z Ustavo. ZRIPS je itak eno skropucalo prejšnje vlade in je že čas, da se popolnoma ukine; nasploh pa bo nepotreben postal z novim Družinskim zakonikom. Istospolnega partnerja ZRIPS (in tudi ZD) ne predvidevata kot nujnega dediča, ni udeležen v drugem dednem redu; da ostalih prikrajšanj, ki jih trpijo zaradi nemožnosti poročanja ne omenjam. Ta odločba je pravi odgovor predvsem fajmoštrom, ki napovedujejo apokalipso, ker posvajanje otrok med istospolnima partnerjema prinaša izumrtje Slovencev. Ne vem, zakaj jih kdo ne opomni na celibat? Ali pa oralni seks. Mogoče kontracepcijo. Glavno je le, da se stvari premikajo na bolje, končal pa bom z (po moje) zelo pomembnim citatom, ki ga je izreklo Ustavno sodišče:

O diskriminacijski obravnavi govorimo takrat, kadar država (na podlagi osebnih okoliščin) različno obravnava posameznike v enakih situacijah.Če položaja, ki ju primerjamo, v bistvenem nista enaka, ne moremo govoriti o neustavni diskriminaciji. Bistveno je torej, ali je z vidika, ki je pomemben za presojo izpodbijane ureditve (pravica do dedovanja po umrlem partnerju, 22. člen ZRIPS), položaj pobudnikov v svojih bistvenih dejanskih in pravnih prvinah primerljiv s položajem zakoncev. Po oceni Ustavnega sodišča je odgovor pritrdilen. Registrirana partnerska skupnost je razmerje, ki je po vsebini podobno zakonski zvezi ali zunajzakonski skupnosti. Tudi za to skupnost je bistvena značilnost stabilna povezanost dveh oseb, ki sta si blizu, si medsebojno pomagata in se podpirata. Etično in čustveno bistvo registrirane partnerske skupnosti, ki ga izraža 8. člen ZRIPS, po katerem se morata partnerici ali partnerja medsebojno spoštovati, si zaupati in si medsebojno pomagati, je podobno kot pri skupnosti med žensko in moškim. Tudi pravna ureditev tega razmerja je podobna zakonski zvezi. ZRIPS partnerjema prav tako zagotavlja določene medsebojne pravice in dolžnosti, varuje šibkejšega partnerja, ureja pravni položaj do tretjih oseb, države in socialnega okolja.

Categories
Mediji Politika Pravo

Džamija brez minareta

Je kot slovenska vlada brez Dimitrija Rupla, hehe.1 Tole pišem po ogledu včerajšnjih Trenj. Sicer sem to oddajo nehal gledati že pred časom (predvsem zaradi pomanjkanja kulture in nestrokovnih gostov), a sem se po gromozanskem izlitem žolču černem odločil, da si jih vseeno pogledam, da vidim, iz kje ves ta gnev. Naj zategadelj pristavim svoj piskrček k razpravi.

Bistvo je se je ovijalo okrog Mihaela Jarca, ki hoče razpisati lokalni referendum o gradnji džamije. Sicer točnega vprašanja ne poznam (in ga, kojoti novinarski, tudi niso nikjer objavili – še en dokaz, koliko jih zanima resnica; glavno, da poka!), vendar se mi dozdeva, da noče popolnoma blokirati gradnje džamije, mogoče le kak minaretek in/ali spremljajoče športne objekte. Na to vprašanje ima že podan odgovor Ustavnega sodišča, ki je leta 2004 odločalo o podobnem vprašanju. Takrat je zapisalo:

Sklep lokalne skupnosti, s katerim se razpiše referendum, je splošen akt, s katerim se pozove upravičence, naj na določen dan izjavijo svojo voljo o tem, kar je vsebina referendumskega vprašanja. Ustavno sodišče je pristojno presojati njegovo ustavnost na zahtevo upravičenega predlagatelja.

Pravica do svobodnega izpovedovanja vere iz prvega odstavka 41. člena Ustave vključuje pravico posameznikov in verskih skupnosti, da individualno ali skupinsko izpovedujejo vero v objektih, ki so običajni in splošno sprejeti za njihovo izpovedovanje vere in opravljanje verskih obredov.

Referendumsko odločanje o prostorskih ureditvenih pogojih, katerega namen je preprečiti gradnjo džamije, ne bi pomenilo zgolj odločanja o umeščenosti objekta v prostor, temveč tudi odločanje o tem, ali pripadniki islamske verske skupnosti lahko izpovedujejo svojo vero v džamiji ali ne. Sklep o razpisu takšnega referenduma posega v pravico do svobodnega izpovedovanja vere.

Če poseg v človekovo pravico zasleduje cilj njene omejitve, ne da bi pri tem imel namen varovati druge pravice, je takšen cilj nedopusten glede na tretji odstavek 15. člena Ustave, po katerem je dovoljeno človekove pravice omejiti samo zaradi pravic drugih in v primerih, ki jih določa ta ustava. Sklep o razpisu referenduma, katerega cilj je, da se omejuje pravica do svobodnega izpovedovanja vere, kot jo zagotavlja Ustava, ne da bi se pri tem varovale pravice drugih, je zato v neskladju z Ustavo.

35. Iz navedenega je mogoče sklepati, da je cilj, ki ga zasleduje izpodbijani predpis, omejitev pravice iz prvega odstavka 41. člena Ustave. Takšen cilj pa je glede na tretji odstavek 15. člena Ustave, po katerem se lahko človekove pravice omejijo samo zaradi pravic drugih (in v primerih, ki jih določa ta ustava), nedopusten, ker gre le za namen omejevanja pravice, ne pa za hkratno varstvo pravic drugih.

Zato je 2. točka Sklepa o razpisu referenduma v neskladju s pravico do svobodnega izpovedovanja vere. Tako se poseg izkaže za ustavno nedopusten že na podlagi presoje po t. i. testu legitimnosti, zato se Ustavnemu sodišču ni bilo treba ukvarjati še s presojo njegove prekomernosti.

Torej s predvidenim referendumom ne bo nič.  Čeprav to ni oviralo Zmaga Jelinčiča, da ne bi (kot vedno) zanetil spor2 – čeprav je potem Bećiroviću hladnokrvno rekel v ksiht, da je bedak, ker ga enači s HaiderjemVečni plemeniti poslanec je vsekakor zvit kot presta, čeprav ga pametnejši hitro spregledamo. Ko pridobiš nekaj pravnega znanja, izpade prav patetičen, ko se okleva slovenske ustave in ko hoče pridigati Miru Senici, medtem ko slednji gleda zamišljeno preko kamere v daljavo, si v glavi izmišlja sopomenke za sogovornika, pri tem pa ne trzne z očesom.

Zadnje čase je očitno popularno, da se odvetnik angažira pro bono le za zadeve, ki imajo potencial biti medijsko zelo odmevne (Čeferin pri Strojanovih PRESS) – odvetnikom pač ni dovoljeno (samo)oglaševanje. Za newsflash bombo je poskrbel tudi Andrej Saje z izjavo, da želijo islamski skupnosti vse najboljše pri gradnji njihovega objekta, saj si želijo, da imajo vsi enake možnosti glede vere. OK, štekam, da nismo več v 14. stoletju ter da se je tudi Cerkvi uspelo kanček civilizirati in zategadelj ne natikajo več heretikov na kol oziroma jih predajajo posvetni oblasti v kremiranje. Ampak vsaj malo ravsa ne bi škodilo, no. Vsaj kakšna groba opazka o napačnem Bogu, pretty please? No, saj ne, da vsi govorijo, da nasprotna stranka pripada napačnemu Bogu in bomo torej po upoštevanju vseh veroizpovedi vsi skupaj sežgani v Peklu. Ali kaj?

Vrnimo se k džamiji. Sicer kolikor so bili in izpadli debilčki, ima vsak en kanček prav. Če torej združim vse v en (od)stavek. Džamijo bi definitivno potrebovali. V Sloveniji je kar lep odstotek muslimanov in ne vem, kako bi lahko vsem koristilo, če jim odlagamo kraj zbiranja in možnost udejstvovanja svoje vere. Ne smemo si zatiskati oči – v Sloveniji je okrog 50 domačih molilnic, svojo cerkev ima tudi pravoslavna vera. Drugo vprašanje je arhitekturno. Zelo zanimivo je Jelinčič iz naftalina potegnil nek predpis, ki govori o tem, da mora biti stavba od želežniških tirov oddaljena A metrov3.Mora biti primerna za okolico oziroma spoštovati arhitekturne smernice okolice4 Kakor sem obveščen minaret ni obvezen, prav tako ne okrogla oblika osrednje stavbe. Malo me je zmotila tudi slika, ki je prikazovala domnevno džamijo (čeprav še ni opravljen noben razpis/natečaj), okoli katere je kar zajeten kupček športnih ter še drugih objektov. Res je, da sami najbolje vedo, kaj potrebujejo za uresničevanje zapovedi vere in da ima tudi katoliška cerkev zraven še kakšno hišico, kjer se odvija … khm, no, ja … verouk. Vendar tisti predlog s teniškimi igrišči, telovadnico in nogometnim igriščem se mi zdi rahlo pretiran. Sicer bodo navsezadnje vse sami plačevali (beri Arabski Emirati), zatorej naj si privoščijo, če si lahko.

Po tem ogledu nisem nič kaj bolj prepričan, da bom Vrenja Cvrenja Drenja Trenja zopet začel gledati, ker so še na nižjem nivoju kot poprej. Uroš Slak res daje občutek, da take goste avtonomno vabi le zaradi kreganja, saj ko se to razplamti, ga itak ne zna pogasiti oziroma spreobrniti tok pogovora vpitja. Očitno se res ne morejo ničesar dogovoriti oziroma priti do skupnih zaključkov, pomemben je le show, dretje in izpadi debilnosti. Kakor koli, sam sem za džamijo (ne ravno tam in tako, kot si predstavljajo v Trenjih, a počakajmo raje na dejanski razpis) in mislim, da ko bo enkrat zgrajena, bo končno zavladal mir okrog te teme, ki se čisto po nepotrebnem napihuje na razsežnosti galaksije. Za zdaj še nisem nikogar videl, ki bi kamenjal paroha v pravoslavni cerkvi ali da bi kdo zažigal dom sosedu, ker tjakaj vabi prijatelje na molitev.

  1. Expecting something else? 😛 []
  2. Saj sem zato tukaj! []
  3. Se ne spomnim točno, vendar več kakor je predvideno. []
  4. Čeravno se ta v Ljubljani izgublja in išče identiteto, po drugi strani pa niso katoliške cerkve nič bolj “normalne”, le dalj časa so pri nas. []
Categories
Turistika

Prijavi packo v naravi – policija svetuje

Policija je v družbi zato, da jo zaščiti pred sabo, sicer bi se vsi potolkli.  Je organ represije in bi moral biti vsem državljanom za zgled, kako se spoštujejo zakoni in nasploh vsa pravila v državi. Med krasnim jutranjim pohajkovanjem po beli Ljubljani, sem zagledal packo v naravi ter jo ovekovečil s telefonom. Policijski avto na Petkovškovem nabrežju (malo pred Blef Barom 2) je bil zapuščen točno pred znakom, ki označuje prepovedano parkiranje v dolžini desetih metrov na vsako stran, voznik pa je verjetno skočil na kakšen kozarček česar koli že. Seveda če bi bil tam moj jekleni konjiček, bi že imel opasane lisice in/ali bi me za brisalcem čakala položnica.

Druga slika je bolj štosne narave, a nič manj resna. Plemenitega komentarja se bom vzdržal, zato si mnenje ustvarite sami. Posneta je bila itak že davnega leta 2005 s Canonom S1 IS nekaj po tretji uri popoldne. Če vas zanima, če se bojim policije, ker sem jim počrnil oči – ne, dragi moji, le policisti so toliko pametni, da nosijo anonimizatorje.