Maškare v Šenčurju

Tri dni po razvratnih maškarah smo se na edini pravoverni praznik pusta (torek, bemti!) odpravili s KUDom v Šenčur odigrat igrico ter malo razveselit našemljene otroke. Gostovali smo v kulturnem domu v Šenčurju, kjer smo sicer redni gostje. Baje je prišlo do nekih primanjkljajev v človeških resursih, zato smo na hitro vrgli skupaj eno izmed prejšnjih iger ter se nasploh šli celo improvizacijo (kot je že v navadi, saj zadeve preizkušamo zadnji dan, nato pa se drug na drugega deremo, ker stvari ne delajo). Tako nam je zagodel tudi prenosni mikrofon, ki je bil resda nekaj dni nazaj “servisiran” in tudi na preizkusu je dobro delal. A ko je Andreja vstopila na oder, je po hitrem postopku crknil. Mačka mu piterina. Na koncu se je vse le dokaj dobro izteklo in zdi se mi, da obiskovalci niso bili preveč zaksrbljeni. Teh je bilo malo morje, dvorana je bila napolnjena do konca.

Če nisem ravno petnajstič menjal ves komplet CDjev, ker se niso zedinili o predvajani glasbi, sem za trenutek ali tri izza odrja švignil fotoreportirati dogodek. V dvorano sem se le stežka prebil in fotkal dogajanje na odru, zato me je v nekem trenutku prijelo, da bi izvedel en stage dive. Ga nisem, ker me verjetno ne bi ujeli. Posebna pohvala gre maškaram, saj so bili mulci neverjetno iznajdljivi v kostumih. Med zmagovalci je bil, recimo, semafor (ki so mu delale vse lučke, kar je s ponosom pokazal!) ter par, oblečen v hišne copate. Sodniki so zmagovalcem podelili ogromne pakete piškotov ter sladkarij, ostale so na koncu čakali majhni priboljški ter topel čaj. Ko smo lastne zadeve pospravili ter se napokali krofov v garderobi, smo še mi odjadrali na skodelico čaja nato pa domov.

Beri naprej

Pettisočica

Naravnost obožujem razne obletnice, dosežke in pripetljaje, ki jih je možno kvantificirati (brez tega moški ne moremo živeti, pravi Jeremy Clarkson). Ko sem novembra lani dobil nov fotoaparat, sem si zabičal, da bom najprej nastavil števec slik na ničlo ter da se ne bo nikoli ponastavil, ter bom lahko ob 100,000. fotki priredil masten žur. Ali pa pri 150,000., kjer domnevno zaklop kruto smert stori. Pa sem mislil že istega meseca kojci nalimati semkaj prvo fotografijo sploh; primarne fotone, ki jih bo bleščeče nov senzor prvič ugledal v življenju. Novo rojstvo, prebujanje, oh, mojstrovina! Seveda sem zajebal sceno, ker nisem bil navajen ultra občutljivega gumba za proženje. Zato je kot prva slika na kartici končal en velik kvadrat črnine; fotoaparat sem ravno vzel iz plastične vrečke, objektiva pa še ni imel na sebi, le zaščitni pokrovček. Kurc, pa tak umetnik. Sem pa do sedaj dosegel drug “uspeh”: presegel sem magično število 5000 fotk. Ker nočem, da orodje stoji zaprašeno, ga vzamem na vsako pasjo procesijo ter ga molim naključnim mimoidočim pred ksiht (fotoaparat, packi!). Resda kakšen bolj navdušen fotograf 5000 fotk stisne v pol dneva na delno zanimivi košarkaški tekmi, a vseeno to znaša nekako četrtino, kar sem prej posnel s kompaktnežem. Torej, fotke si sledijo as follows:

Beri naprej

Zimski izlet v Gradec

Res je, zadnje čase je kar nekaj zapisov naslovljenih z izpeljanko besede zima. Ampak to zato, ker je res zima in vsaj danes pošteno sneži. Mi nismo take sise kot Kitajci ter Angleži, ki se delajo presenečene, ker jim decembra zapade 20 centimetrov snega. Decembra se je kar veliko dogajalo in tudi v naši vasici smo se tradicionalno zbrali za skupen izlet. Tokrat je bil na vrsti avstrijski Gradec. Pot smo začeli ob razumljivi šesti uri zjutri, a smo jo malo manj razumljivo pičili čez Jezersko, kjer je bilo nekaj ovir in snega na cesti. Nato smo se še malo izgubili na zakotnih cestah Avstrije, a smo kmalu zopet našli pravo pot.

Prva postaja je bilo mestece Bärnbach, kjer smo se hitro zbasali v lokalno steklarno skupine Stölze Oberglas. Tam smo smo občudovali fenomenalne izdelke iz stekla, prijazna vodička pa nas je popeljala še skozi bogato zgodovino pridobivanja stekla ter steklenih izdelkov. Na koncu smo se odpravili še v moderno proizvodnjo halo, ki pa je na moč podobna tisti iz Rogaške, še oder in razporeditev peči so bili podobni, heh. Za nekaj minut smo skočili še v obvezno lastno štacuno, a si tam nisem privoščil ničesar, ker je bilo vse nesramno kičasto. V tem mestecu smo imeli še en ogled, zato smo z avtobusom za dve minuti vožnje skočili do cerkve svete Barbare, katere fasado je konec osemdesetih let po svoje predelal Friedensreich Hundertwasser. Umetnina je taka, kakršne pač zna delati, čeprav meni njegov slog ni preveč všeč, je pa zadeva zelo slična hišam na Dunaju.

Drug pomembnejši postanek smo opravili v čokoladnici Zotter. To je preprosto povedano zelo high-tech tovarna, ki pa na vsakem koraku zelo rada oglašuje slogane BIO in FAIR TRADE. To se mi zelo dopade, da ne bo pomote, in tudi čutiti je to filozofijo po vsej hiši. Pravtako je opaziti, da podjetje vodi navdušenec nad tehnologijo, saj na vsaki steni visi kakšna plazma, ne primanjkuje hudo stiliziranih polic, stolov ter drugih objektov in pokukaš lahko v prav vse kotičke proizvodnje. Ogled je speljan kot kak labirint, v roke dobiš prevajalnik sličen walkmanu, hkrati pa se na nešteto postaja ustavljaš, da temeljito pregledaš potek izdelave čokolade ali zaposlene nadleguješ, ker jim je padel las v kakavovo maso. Vstopnina je kar mal visoka, a se kmalu odkupi, ker se iz čokoladnice dobesedno odvališ od tone poizkušene čokolade. Od začetka imaš s seboj že žličko, ki jo pomakaš v vrelce čokolade in nato primerjaš okuse surove mase ter tiste mlečne vanilijeve z dodatkom cimeta ter zelenga čaja. Na koncu čaka še pogostitev z mlekom (bio, itak), v katerega potunkaš košček njihove posebne čokolade. Počakaš, pomešaš, spiješ. Tvoj jezik dobi tri orgazme, prižge cigareto in se prevali na drugo stran. Tudi v Zottru je na koncu štacuna, kjer zapravljaš še dodatne cekine. S količino čokolade bi komot nahranil polovico lačnih v Afriki, toliko je je! Sam sem zagrabil nekaj za darilo materi ter starim staršem za obletnico. Drugi so pljunili še prej omenjene žličke. Jaz je nisem, ker me je bilo malo sram.

Na koncu je na vrsto končno le prišel sam Gradec, ki pa je bil zelo okusno praznično okrašen. Decembra smo v Sloveniji ponosni ko se sprehajamo po Ljubljani, a šele Avstrijci pokažejo, kako se stvari streže, saj je skoraj celo mesto ljubko oblito z lučmi in okraski, ne pa samo Prešernov trg in pol Čopove. V mesto smo prišli šele podnevi, zato so se okraski sramežljivo razkrivali le postopoma. Najprej smo malo vijugali po uličicah, da vidimo kakšno znamenitost, a po ogledu cerkve smo dobili nekaj prostega časa, da se izgubimo v mestnem vrvežu. Postala je že noč in sedaj je bil pravi čas za prekrasne praznične fotografije. To je bila hkrati še prva priložnost za vadbo mojega prostoročnega fotografiranja, saj nisem imel kakšnega stojala s seboj. Uspela je okrog polovica fotografij, kar je za prvič kar v redu, sedaj pa itak že opažam močan napredek. Ker smo imeli nekaj malega še časa, smo jo trije, po vohanju omamnega racletta in odličnega kuhanega vina na glavnem trgu, pičili na grajski hribček, kjer je bil imeniten razgled za fotografiranje mesta. Nastale fotke so zelo podobne tistim, ki sem jih dva tedna kasneje posnel na ljubljanskem gradu. Seveda smo v vsej lepoti malo pozabili na čas, a smo vsaj našli vzpenjačo, ki nas je po desetih minutah čakanja le spustila v dolino, da smo tekli nasproti skupini. Ob odhodu proti avtobusu pa se je vsekakor zelo prilegel sirov burger ter pogled na Aston Martina DB9.

Kar se tiče spodnje galerije: tokrat je izjemoma čez 80 fotografij (čeprav je vseh dobrih 300), zato se mi jih niti slučajno ne da vseh podnaslovljevati. Sem že z opisom poizkušal čim bolj slediti pravemu poteku dogodkov, tako da verjetno ne boste imeli težav s povezovanjem besedila in fotografij.