Jasuce

Da, danes je božič, če še kdo drema pod deko. Zato vsako leto (kot se spodobi) doma postavimo smrečico (ki je ne bom kazal, ker ni nič posebnega) ter jaslice. Ne da smo posebej (vraže)verni, vendar nekako ohranjamo tradicijo preteklih let. Pa še kaj je za počet v tem turobnem decembru.

Dolgo časa smo kar improvizirali pod pravo mini smreko, a smo se naveličali obojega; smreka nemarno odvrgla iglasti plašč, figuricam takisto ni bilo po godu, ko so letele vsevdilj od butanja. Zategadelj so se nekega dne oča odločili, da jaslicam postavijo posebno permanentno počivališče. Nato je s časom prišla še ideja, da vse skupaj damo na štiri kolesa ter dvignemo meter od tal. Dodajmo še mlinsko kolo na pravi vodni pogon s črpalko. Pravo kamenje. Storže na lesene konce za simulacijo dreves. Izrezljano odzadno gorovje, vključujoč Storžič in druge pripadnike Kamniško-Savinjskih Alp. Ideje so se kopičile in z izdelkom smo zelo zadovoljni. Ne vem le, kdaj so vmes smuknile palme?

To so prve jasli, katere imam še jaz veselje postavljati, ker so prav prikupne in zelo žive (hej, celo voda nam teče na kolo!). In ko smo nabirali mah ob bližnji reki, smo poleg ogromne zaplate prvega naleteli še na večjo zaplato zvončkov. Vzeli smo še pest slednjih, da nam krasijo mizo.

Srečne praznike vsem!

Kockarji v Novem Mestu

Točno teden dni nazaj sta se odvijala dva pomembna dogodka. Prvi, v Novem Mestu so v Osnovni šoli Bršljin priredili razstavo LEGO kock. Drugi, v Ljubljano je prišlo protestirat nekaj deset delavcev. Ker je že od jutra močno scalo, sem krmilo volana obrnil k prvemu dogodk in ga tudi fotodokumentiral. Za slednjega pa ni bilo ne časa, ne prostora in ne pravega vremena.

Za dogodek sem izvedel v Jokerju, nato še na Kocke klubu. Skozi prav prijetno svež in pomirjujoč dan sem se v Novo Mesto nasvaljkal malo do enajstih, prej sem še skočil v mini BTC na zajtrk. Na ta obrok me je spomnil tudi vonj, ko sem vstopil v omenjeno šolo; očigledno vse prave trdojedrne šole dišijo tako. Okrog stopnic do prvega nadstropja se je drenjalo nekaj ljudi, zato sem brez pomisleka stekel gor in zasvetile so se mi oči. V Legolandu (na žalost) še nisem bil, takisto ne na kakšni večji razstavi. Tole je bila res prava paša za oči, saj je bil hodnik lepo razdeljen na tematske sklope, kjer so se nastavljale kocke. Levo gradovi in pirati, na koncu Lego City, desno robotika in Mindstormi ter Technic, spodaj na začetku prodajalna in drobnarije ter v sredi Star Wars. Itak sem takoj tekel gledat, če bo kak razstavljalec prinesel Death Star, če že ne Millenium Falcona. Bila sta oba. Kap. Po pol ure sem se šele zavedel, koliko dobrot se skriva še po ostalih mizah, saj je en dan skoraj premalo, da si podrobno ogledaš vse. Sploh ker sem zraven še fotkal in sem že tako ali tako izpustil preveč.

Tam sem se zadržal do nekaj čez eno popoldan. Organizatorjem vse pohvale za tako prireditev! Priložnost si imel videti mnogo zanimivih setov, tam je moralo biti celo premoženje mulčadi. Dovolj je bilo tudi raznih “predavateljev” in ostalih sodelavcev, ki so z veseljem prisluhnili vprašanjem, še rajši pa so kaj povedali. Me res zanima, če bi bilo tako vzdušje v Ljubljani, heh. Posrečeni so bili tudi otroci, saj je količina kock najbrž presegla kar koli so kdaj videli do tega trenutka. Ena pohvala še staršem, ker niso kaj sikali glede fotografiranja. Nekateri so z veseljem dovolili fotografiranje otroka med igranjem. Edini, ki so bili malo užaloščeni, so bili igralci srečk za 2 €. Nagrada je bila navaden svinčnik.

Poleti me na luno

Tako si je Bart Howard momljal leta 1954 in zapisal besedilo legendarni pesmi, ki jo največkrat povezujemo s Frankom Sinatro. Danes bi prav lahko “poleteli” nanjo, saj je še posebej svetla ino velika. Zasluga gre njeni orbiti, ki ni okrogla, temveč elipsasta in je ta vikend v točki, ki je Zemlji najbližja. Njeno visokost smo opazovali že na avtobusu, ko smo ob pol petih odšli s smučanja v Heiligenblutu – ko smo odrinili, je bil še prekrasen dan1, med vožnjo domov pa se je misteriozno prevesil v noč; tako se je krepil tudi mesec (ki se vrte brez kolesec).

Spodaj je fotka, katero sem posnel nekaj minut nazaj. Šele ob nastavitvi f/4,8 in 1/400 sem dobil spodobno fotko, da se lahko vidi lunino površje, kar me je še posebej presenetilo2. Še dodaten podatek: slikano s Canon Powershot G9, čeprav se kakšnega 400mm f/2,8 IS ne bi branil 😛

Fotografija lune

  1. Sonce je sijalo in sirene so tulile, nebo je bilo modro, skoraj brez oblačka… []
  2. Naloga: na fotki poišči pristajalna mesta ladij iz Apollo programa, pomagaj si z Google Moon []