Jebivetrnost

To sem napisal na anonimno anketo za profesorje, ki smo jo dobili nekega dne v gimnaziji s strani psihologinje. Češ, da jo zanima, kako se učenci počutimo v tej ustanovi. Pa je iz kupa potegnila ravno moj listek, ter se prešerno nasmejala ob moji iskrenosti. Kaj pomeni, seveda vsi vemo. Brezbrižen odnos do zadeve, zaradi katerih so pravzaprav tam in za katere morajo skrbeti.

Na točno isti primerek sem naletel nekaj dni nazaj, ko sem fotkal prečudovito zasneženo popoldne (fotke še sledijo). Namreč pri olševski šoli so nekaj let nazaj obnovili cesto, ki vodi do vasi in pred šolo dodali še opozorilno tablo. Ker smo moderni Evropejci, so dodali še utripajoče luči na sončni pogon.1 A glej ga zlomka, sneg nas je prejšnje dni razveselil, ko ga je zapadlo na tone, hkrati pa je zamedel še sončne zbiralnike vrh opozorilnega znaka. Toliko zapravljenega denarja, a se nato nobenemu od pristojnih ne da trikrat potegniti z metlo, da bi elektronika vsaj zadihala. Upravičenost investicije v lučke je sedaj še tolikanj bolj vprašljiva, že sam znak je več kot dovolj vpadljiv. No, ja, danes je vsaj dež, ki bo končno stopil ta preklemani sneg!

  1. Mislim, da mi tu ni treba omenjati, da to ni zelo prometna cesta ter da tudi tovarišice učiteljice dobro skrbijo za varnost otrok, navsezadnje sem jaz dober dokaz. []

Nezavedna malomarnost

Nezavedna malomarnost je podana, če se storilec ni zavedal, da iz njegovega ravnanja lahko nastane prepovedana posledica, pa bi se bil po okoliščinah in po svojih osebnih lastnostih tega moral in mogel zavedati. Gre torej za primere, ko je iz kakega storilčevega ravnanja nastala prepovedana posledica, glede katere mu ni mogoče očitati ne naklepa ne zavedne malomarnosti, sodišče pa mora ugotoviti, ali je storilcu mogoče očitati, da bi se bil moral zavedati možnosti nastanka prepovedane posledice. Namesto da bi raziskovali to, kar je bilo v storilčevi psihi (zavesti in volji), se sprašujemo o tem, kar naj bi bilo, bi moralo biti, pa v resnici ni bilo, in ali to lahko storilcu očitamo.

Tako o tej obliki krivde razlagajo starešine kazenskega prava še po starem KZ, kako pa ureja to novi KZ-1 mi ni najbolj jasno, dvomim, pa da je kaj bolj kateremu izmed zakonodajalcev. Kakor koli; besedico nezavestna sem spremenil v nezavedna, ker je prva inačica contradictio in adiecto, oksimoron. Nezavestnost odpira vprašanje prisotnosti zavesti, če pa te ni, je izključeno že ravnanje kot element splošnega pojma kaznivega dejanja in takrat kaznivega dejanja sploh ni. Zato mi je bolj smiselna nezavednost, saj storilcu očitamo, da se ni zavedal možnosti nastanka prepovedane posledice, čeprav bi se mogel in moral. Kakor koli drugič; trenutno ni čas za gramatikalno globoke, kontemplativne diskusije o obliki krivde, želim povedati le, da zadnje čase malomarnost opažam v celi vrsti dnevnih dogodkov. Začnimo pri Homeri:

Avtocesta, kakopak. Ali bolje: v nadvse popularnem predoru Šentvid. Po dolgih letih trpljenja na Celovški, smo ga le dočakali prejšnji mesec, saj je bil odprt skladno z uvedbo vinjet. Do sedaj je bil že petkrat zaprt, ker je odpadal luksuzni protipožarni omet. Voznik Sascha Eichmüller iz Hechingena v bližini Stuttgarta je bil zagotovo presenečen nad stokilogramskim pripadom na njegov Audi; še dobro, da so vsi odnesli celo kožo, avto pak ne. Zavod za gradbeništvo je ugotovil, da v ometu sploh ni vezivnega tkiva, zato naj bi tako rad odpadal s stropa. S tem se verjetno ne strinjajo delavci, ki omet odstranjujejo s pnevmatičnim kladivom, saj se nekje kot nalašč drži stropa kot pijanec plota. Kaj je šlo torej tu narobe? To, da minister Radovan Žerjav do nedavna ni vedel, da predor nima uporabnega dovoljenja? Da je SCT malomaren pri izbiranju podizvajalcev? So nas Angleži nategnili in z nevdelavo veziva prihranilil nekaj evrov? Čim prej naj se nekaj domenijo, medtem bomo vozniki z vinjetami dušebrižno opazovali najdražji kup odpadkov doslej (se mi zdi).

Na reki Savi pri gradbišču Hidroelektrarne Blanca se je v četrtek, 3.7.2008, popoldne zgodila tragedija. Ugasnilo je 13 življenj. Poslanec in župan,  Kristijan Janc, je organiziral dogodek, imenovan Zadnji spust po Savi. Kako preroško. S kanuji so se spustili po Savi pod elektrarno še zadnjič, preden slednjo zaženejo in jo tako zaprejo za čolne. Nekaj članov posadke je bilo pametnih, zato so lepo na kopnem obhodili elektrarno, ostali so se zapeljali čez pretočno polje. Ne bo mi jasno, zakaj so silil tja s popolnoma neprimerno opremo. Zakaj bi se sploh hotel peljati pod ELEKTRARNO? Spodaj v galerijici si oglejte, kako zgleda prej omenjeno pretočno polje. Res bolj malo možnosti za preživetje.

Naslednji spodrsljaj prihaja, nepričakovano, iz uredništva 24ur.com. Deset dni po Blanci je okolico Kamnika zajelo strašansko neurje. Odpihnilo je strehe, ruvalo drevesa in pretreslo ljudi. Med vsem tem je bil najbolj bizaren pogled na predsednika vlade, ki si kvazi ogleduje škodo in sočustvuje z državljani ter jim trepljajoč jih po rami obljublja denarno pomoč (namesto da bi zavihal rokave in pomagal pokrivati streho), neprijetno situacijo pa veleumno zaključi kamniški župan, Tone Smolnikar, ko smehljajoč se izdavi, naj obupani domačini kar naprej pridno delajo, hkrati pa naj igrajo loto. Skrben župan, ni kaj. Ampak vrnimo se k 24ur.com. V vsej svoji napihnjeni ekskluzivnosti so se rahlo spozabili. Nek osebek je z (dokaj bornimi) Photoshop sposobnostmi prilepil tablo za Kamnik na zelo dramatično tornadovsko ozadje in ga poslal na 24ur.com, češ, glejte kakšen kažin sem pofotkal v Kamniku preden sta poleg mene pristala krava in pol hrasta. Vrli preiskovalni novinarji so “posnetek” brez pomisleka objavili in poželi val posmeha na slovenskem delu interneta. Kmalu so sramoto umaknili, a prepozno, saj imamo spodaj v galeriji priročen dokaz! Več pazljivosti torej. Oziroma zdrave pameti.

Tu so še torej obljubljeni posnetki v galeriji, avtorjev žal ne vem; če kdo prepozna tu svoja dela, naj se oglasi v komentarjih.