Most čez reko Inn

Ali po domače Innsbruck. Z lokalnimi veljaki smo se letos zopet odpravili na izlet, tako kot lani v Gradec. Peljali smo se v istem busu mimo Solnograda malo po Nemčiji in nato po neki über hudi avtocesti, najvišje ležeči v Evropi, se mi zdi. Po drugi poti je bilo baje preveč snega, a ga tudi tu ni manjkalo. Seveda imajo Germani niso zastonj  gonilna sila Evrope in so na avtocesto poslali cel bataljon plužne opreme, ki se nam je nasvaljkala ravno pred bus in nam pridno čistila cestišče. Verjetno bi se lahko od njih kaj naučili, ane? Avtocesta sama je prava bizarka, ker smo v celi dolžini videli nebroj smešnic, med drugim Romuna z manjkajočo polovico avtomobila (spredaj zbit, levih luči nikjer, zadaj manjka cela maska), malo kasneje pa na nasprotnem pasu zagledali še šleparja, ki se je elegantno ulegel na bok. Izstavljen bo masten račun za reševanje, predvidevam.

Kmalu smo se ustavili v meni zelo ljubih obavtocestnih postajališčih, kjer je ponavadi nepopisna gneča Kitajcev ter Italijanov, ki se drenjajo pred skreti in burekđinicami. Po rahlem spancu mi je apetit pognal napis Burger King, zmanjšala pa prej omenjeno krdelo migrantov. Nisem se zmotil. No, na prvem postajališču je bilo kanček bolj mirno in domače, so pa za sceno poskrbeli natakarji, ker so težili, da v tisti restavraciji ne smem slikat. Ker jim bom ukradel ideje za aranžmaje, odprl lastno restavracijo in jih spravil na boben.

No, prvi resni ogled je bil v idilično zasneženem mestecu, čigar imena zopet ne vem, kjer smo si ogledali proizvodnjo sveč. Obrat je izgledal zelo cigansko, ko pa je šefica začela pričat po srpski, mi je kapnilo. Nekega umetniškega presežka tam ni bilo – standarden kič – so se pa potrudili s svečo fakičem, dildom, ki je na drugi strani možicelj, ter jaslicami. Bizarka. Šofer je dobro pripomnil, da bi bilo bolje, če bi se zapeljali h Majdi na Spodnji Brnik gledat sveče. Urico kasneje smo se znašli v muzeju Swarovski – Kristallwelten. To je bila šele bizarka; muzej so sestavili neki kvazihudi umetniki in nekateri mimohodi so prav posrečeni, čeprav vse skupaj izpade kot slabo premišljen blišč v zapuščeni garaži, kar seveda ni odvrnilo starejših članic izleta, da ne bi orgazmirale ob vsem svetem Swarovskem.

Zadnja postaja je bil sam Innsbruck in najprej smo jo ucvrli v neko lepo cerkev, katere imena se kajpak ne spomnim. Polna je kipov raznih vladarjev, grofov ter priležnic. Zraven se nahaja še res impresivna zbirka ljudske kulture ter ustvarjanja, od noš, mask, orodja ter peči do pohištva in umetnin. Kot je navada smo čez ta najbolj zanimiv ogled skorajda tekli, ker se je pač mudilo. Jebeš to, tu bi lahko ostal dva dneva! Medtem so se po mestu že prižgale lučke in zasijalo je v polnem ponosu. Spet smo opazili, kako imajo Avstrijci več okusa za okraševanje mesta, hkrati pa smo to tezo potrdili še pri pijači ino jedači s štantov. Kuhančka sploh ne bom omenjal, ker takega okusa naši niso možni percipirati, enako dober je bil tudi hotdog, poimenovan Velika Bosna.

Za zimo se preselim v Avstrijo, majkemi.

Martinovanje malo drugače

“Kaj, martinovanje decembra?” vas slišim vpiti. Ne, brez skrbi, tako sprani še nismo. No, jaz sem malo, ker sem za en mesec zamudil z objavo tega zapisa (več o tej pozabljivosti prvega januarja). Torej, na KŠKju sem zagledal luštno ponudbico za martinovanje na Krasu in smo se z  nekaj prijatelji odločili, da se prijavimo. Beri naprej

Pettisočica

Naravnost obožujem razne obletnice, dosežke in pripetljaje, ki jih je možno kvantificirati (brez tega moški ne moremo živeti, pravi Jeremy Clarkson). Ko sem novembra lani dobil nov fotoaparat, sem si zabičal, da bom najprej nastavil števec slik na ničlo ter da se ne bo nikoli ponastavil, ter bom lahko ob 100,000. fotki priredil masten žur. Ali pa pri 150,000., kjer domnevno zaklop kruto smert stori. Pa sem mislil že istega meseca kojci nalimati semkaj prvo fotografijo sploh; primarne fotone, ki jih bo bleščeče nov senzor prvič ugledal v življenju. Novo rojstvo, prebujanje, oh, mojstrovina! Seveda sem zajebal sceno, ker nisem bil navajen ultra občutljivega gumba za proženje. Zato je kot prva slika na kartici končal en velik kvadrat črnine; fotoaparat sem ravno vzel iz plastične vrečke, objektiva pa še ni imel na sebi, le zaščitni pokrovček. Kurc, pa tak umetnik. Sem pa do sedaj dosegel drug “uspeh”: presegel sem magično število 5000 fotk. Ker nočem, da orodje stoji zaprašeno, ga vzamem na vsako pasjo procesijo ter ga molim naključnim mimoidočim pred ksiht (fotoaparat, packi!). Resda kakšen bolj navdušen fotograf 5000 fotk stisne v pol dneva na delno zanimivi košarkaški tekmi, a vseeno to znaša nekako četrtino, kar sem prej posnel s kompaktnežem. Torej, fotke si sledijo as follows:

Beri naprej