Lahko noč in dober dan

Dober dan.

Ta prispevek sem mislil objaviti že lansko leto, pa ga nisem. Mislil sem ponovno narediti analizo, kakršno sem že pred časom, pa sem šel raje na sprehod. Naknadno sem se mislil razhuditi nad vsem smradom, ki uhaja iz volilnega lonca, saj se je nekomu že zasmodil golaž, primejduš, da bi morala posoda imeti svojega nadzornika; pa se nisem.

Od zadnjega zapisa je minilo že kar nekaj časa, vmes se je zgodilo novo leto. Mogoče ste že slišali kdaj zanj, se ga izplača preizkusit vsake kvatre.

Hočem reči, da sem za prejšnje volitve posvetil kar nekaj prostora na tem blogu, letos je bilo pak vse drugače. Zadnjič sem bil še kanček naiven ter podkovano optimističen, ker so me še na fakulteti futrali z etiko, ustavnostjo in spoštovanjem zakonov, sedaj pa je tudi to minilo. Sprevidel sem goljufivo igro v njihovi temačnih očeh, predvidel sem slepomišne korake, preobjedel sem se sofisticiranih slepilnih manevrov, s katerimi zasipavajo nasprotnike, da se le ne bi kdo povzpel Zmagi na ramena. Celotna kampanja, volitve, ter povolitve so mi zapolnili nos z jedkim vonjem po prezorjenem siru in nisem hotel imeti nikakršnega opravka z vladajočimi, ker sedaj že preveč vem. Kljub temu da sem preživel le ene volitve kot polnoletni, že vem, kakšni so notranji procesi politike in me je minilo; enostavno je izpuhtela želja po razumevanju.

Po domače: videl sem, kako se klobasa dela in naenkrat nisem več lačen.

Ob prebiranju spodnjih dogajanj ob toletnih volitvah naj se tudi vam vsaj malo privzdigne, da ne boste preveč naivni skakljali po svetu.

Najprej se je začelo na presenetljivem mestu, spletnem izmenjevalcu znanja in datotek Partisu, kjer se je SDS poslužila ciljne publike, ki jim najbolj dol visi za volitve, ter namontirala premeten oglas. “Volite nas, sicer vam bodo zaprli optični piratski dotok”, je bila poanta sporočila in nato je bilo v deželi zopet vse mirno. No, saj od piratskega predsednika niti ne bi pričakovali kaj drugega *zloben nasmešek*.

Po volitvah, za katere so vedeli, da jih bodo izgubili ter zato bili najeli skupino Victory, so usekali drugačni kanoni. Tomaž Majer aka Požvižgamo-se-na-zakone-ter-etiko-ker-smo-SDS je sestavil impresiven pamflet, s katerim je pol volilcev označil za čefurje, ostalo polovico pa za imbecile, ker niso volili SDS. Zraven je navrgel še malo kaznivih dejanj pri poteku volitev, ter se razhudil, kako bo lahko vlado sestavljala stranka, ko pa je dobila manj kot petino glasov vseh državljanov. Ob tem je v ihti pozabil, da otroci še ne volijo in da njegovega predsednika bremenijo vabila na sodišče – tu legitimnost ni vprašljiva! Seveda se nikomur ni zgodilo nič; malo so se prerivali, Ljubljančani so pokazali svoje šumeče trenirke, v SDS pa so se delali malo bolj neumne kot ponavadi z izgovorom o svobodi govora in zadeva je zopet poniknila v arhive močvirja.

Med govorom predsednika Türka ob otvoritvi Evropske prestolnice kulture 2012 si je eno zidarsko prislužil še nek oboževalec Janše. Sicer za to (pretežno) ni kriva SDS, lepo pa pokaže stanje duha njihovih podanikov. Na srečo je bila preostala množica glasnejša.

Naslednji pripetljal se je odvil takoj, ko se je nova vlada udobno namestila v usnjene naslanjače. Namreč: prvo vladno zasedanje niso namenili socialno poteptanim delavcem, niti niso ugotovili, kako bodo zmanjšali zadolženost. So se pa zedinili, kako bodo ustvarili kakšno novo delovno mesto, ter v prvih urah zaposlili kup znanih imen. A o predvolilnih obljubah in koalicijski pogodbi govorite? Lepo vas prosim, volitve so že mimo, piškotki moji! Še posebej se niso niti potrudili z izvirnostjo, le po obratnem vrstnem redu lastnega števca kadrovskih menjav so šli, juhej! Le da je sedaj nekam čudno pri miru…

Ta udarni manever je seveda imel nemudne posledice, najbolj očitna se je pokazala na internetih, kjer je vlada prek Twitterja meni nič, tebi državno subvencijo napizdila ubogo Pavlo.

Takih primerov je ogromno, zato bi še lahko našteval. V bistvu ne morem, ker bi potem ta zapis nastajal štiri leta, zatorej bom zaključil kot jezično spretni športniki. Vse to so drobceni primerki, a nabrani skupaj jasno kažejo zatohlo okolje slovenske politike in poti, ki jo ubiramo. Vse to leta dvatisočdvanajstega.

Lahko noč.

 

Odmev poletja

Leto se je že krepko nagnilo v jesen, kar nam dokazujejejo tudi raznovrstni atmosferski dejavniki izven sten naše tople hiške. A tudi poletje ni bilo za o(d)met, saj je na dnevni bazi močno pripekalo, da so se vsem možgani sesedli v kislo mleko. Če bi dodali še sirilo, bi Slovenija lahko postala največja izvoznica skute. Zategadelj so današnji ohlajeni dnevi kot naročeni, da se zazremo v polpreteklo zgodovino (čeprav zgodovina absolutno preteče že tisti trenutek, ko jo za zgodovino razglasimo; nekaj lahko še traja, ali pa je že zgodovina, nekaj vmes ne obstaja!) letošnjega poletja in si ogledamo dogodke, ki so nam pustili čeljust na tleh in misli v oblakih.

Prvi je javnost razhudil Gregor Golobič (ja, dolgo sem nabiral ta zapis). Veleslavne afere Ultra ne bom na dolgo mrcvaril, saj verjetno že vsi veste, o čem tečejo zadeve, navsezadnje še vedno kdaj pokuka izpod površja, kadar to pride prav opoziciji. Mislim, da se je tudi v tistih krogih začelo kuhati. Najprej z anonimkami o nezavarovanih posojilih Ultre (kar je ustvarilo podlago), nato pa udrih po Golobičevem lastništvu. Pri tej zadevi so me vedno bolj skrbele druge stvari, kot pa tiste, o katerih je teklo največ besed. Najprej, kako je (kdorkoli že, čeprav sumim opozicijo, navsezadnje je to potekalo tri dni pred evropskimi volitvami) lahko kdo sploh prišel do tistih fotokopiranih podatkov? Nekdo v NLBju očitno ni opravljal svojega dela oz. je delal nadure, a se je na koncu itak izkazalo, da je vse skupaj izmišljeno. Sicer pa, koga brigajo neka posojila in kakšna so? Firma se je že tako odločila, kot se je – javnost ni tu, da sodi o finančnih odločitvah gospodarskih družb. Nato je prišel na vrsto sam Gregor, ker naj bi “prikrival” lastništvo v Ultri. To tudi ni držalo povsem, saj je poslovni delež prijavil Komisiji za preprečevanje korupcije. Drago Kos bo že ukrepal, če bo prišlo do kakšnih nepravilnosti, druge pa po mojem nič ne briga. Kaj mi pove podatek, da ima politik delež v uspešni firmi? Bore malo. Rekli boste, hja, lahko pa bi z ministrstva zlival denar v Ultro. Ravno zato je pomembna Komisija; ima omenjene podatke, zato naj le opravi svoje delo in prestreže morebitne nepravilnosti. Edinole izgovor Golobiča, da ga niso spraševali o poslovnem deležu, ampak o delnicah, je za lase privlečen – če te že povprašajo o lastništvu, komotlih poveš dejstva, argument pozitivističnega sodniškega črkobralca ni na mestu! A cela gonja nikakor ni bila upravičena, nasploh pa je trajala celo jebeno poletje in nam kvarila še tiste mirne trenutke ob bučanju morja. Ne, nehajte, ne zanima nas, no, pojdite se nazaj igrat v peskovnik Državni zbor!

Druga um kravžljajoča novica nas je zadela iz matere Evrope, kjer je itak največja zaloga bistroumnih idej. Ta brlog eurokratov se je odločil, da imamo preveč grozdja, zato so sponzorirali zeleno trgatev. Verjetno so že kdaj prej namenili milijone subvencij za vzpostavitev lepih vrtičkov (kar je dobro), sedaj pa taisti pobirajo denar, da bodo ustvarjeno uničili (kar ni niti slučajno dobro). Ljudje božji, toliko je še uporabnosti grozdja, kot le fermentacija v vino (če je že tega toliko preveč). A se zopet vprašam: od kdaj ima Bruselj več pojma o “trgu”? Se mi je zdelo, da smo z Jugoslavijo pokopali tudi centralno planiranje. Nekateri menijo drugače.

Tretjič (in v tretje gre rado) se je poletje zamerilo gospodu tam Zgoraj. Ker? Kaj imajo skupnega Farrah Fawcett, Michael Jackson, Les Paul, Ted Kennedy in Patrick Swayze? Mrtvi so. Prenehali so obstajati. Zagrizli so v prah. Odšli so rakom žvižgat. Šli so po gobe. Prenehali so živeti in so srečali svojega Stvaritelja. Letošnje leto ni naklonjeno svojcem, saj so umrli vsi, ki komu kaj pomenijo. No, dobro, vsi ne, veliko zvezdnikov pa. Kakorkoli, naj počivajo v miru, naredili so le nekaj dobrega in ljudje so že dovolj obremenjeni z ekonomsko krizo, ni potrebe, da zapovrstjo umirajo še idoli. Ne smili se mi le tisti kolofoktar, ki je ob smrti Jacksona na nek forum takoj nalepil sporočilo, da prodaja karte za njegov koncert z 10% popustom.

Četrtič smo komaj obdržali oči v jamicah, ko smo izvedeli za nov standard slovenske tipkovnice. Verjetno zato, da Evropi dokažemo, da sedaj pa res nismo več Balkan. Tole je itak neobvezen standard/priporočilo, tako da Logitechu ne bo treba ravno na vrat na nos tiskati čšž na tipkulje. Sam zadevo podpiram, ker navsezadnje smo enakopraven jezik sedemindvajseterici, zato si zaslužimo vsaj svojo tipkovnico. Rešitve so še kar na mestu, z eksotičnimi prevodi na srečo niso pretiravali; ć in đ sta se poslovila, a ostajajo q, w, x, y; heh, treba je ostati malo na “pravi strani”, ne, saj ne, vem, internet in te zadeve.

Petič, Robič. Jure Robič. Maratonski kolesar, bolje rečeno ultramaratonski. Prej je napedenal štiri zmage na RAAMu, letošnjega pripekajočega junija pa se je rahlo užaljen odpravil domov tik pred koncem. Navaja dvojna merila za kolesarje, saj Švicar Daniel Wyss ni bi kaznovan, čeprav ta video dokazuje, da bi moral biti. Juretova ekipa je bila kaznovana dvakrat, Daniel pa je za prečkanje rdeče luči dobil le opozorilo. Ta nenaden odstop je presenetil marsikoga, saj se sprašujemo, zakaj ni sprožil kakšnega postopka. OK, ne bom pametoval, verjetno je zraven še 100 dejavnikov, katerih ne bomo nikoli izvedeli. Še ena šok terapija je priletela z drugega spektra športa, vesoljni Primož se je odločil, da bo s kladivom imel opravka le še v garaži, svojo odločitev pojasnjuje v Zadnji kolumni. Tudi tu pravega ozadja verjetno ne bomo izvedeli. Baje mora športnik končati na vrhu, toda Kozmusov čas se je šele začel, kajne? Ne mi rečt, da sta olimpijsko in svetovno zlato že konec? No, že ve, koliko zmore in koliko se mu še da – bolje, kot da bi stagniral kakor Primož Peterka.

Kanček lepše se je imel Janez Janša, saj se je julija le poročil z ljubljenim dekletom. Z Urško Bačovnik so imeli kaj veliko opravka prejšnja leta; predvsem novinarji so se spodtikali, kako lahko neka “partnerica” spremlja premiera na vseh poteh in delegacijah, namesto da bi jima privoščili – kot da je s poroko kaj drugače. No, le nekaj dni pred tem so se mu kolena verjetno bolj šibila, ko je podoživljal poletne dneve 1988. na Roški. Hja, točno tja se je zopet vrnil in spet odgovarjal na vprašanja zveznega izvršnega sveta milice policistov. Bojda o razkrivanju tistih zaupnih dokumentov glede Katarine Kresal. Kdo se že sploh spomni tega? Eh, ja, raje obujajmo spomine, kako sta z bratom Bavčarjem razkrivala zaupne dokumente dnevnike Staneta Kavčiča.

Sedmič in malo slabše se je godilo naši (novi) vladi mimo katere ne moremo. Sploh so pa njene zadeve manj zaupne. Še enkrat vprašam: se kdo še spomni “spodrsljaja”, ko je v zrak ušel prenos seje vlade, ki sicer ne bi smel? Kakor koli, izcedek si lahko poslušate tukaj. Nič presenetljivega, malo kreganja, malo bezanja pod rebra, malo mirjenja razgretih glav; pač delovni ljudje pri delovnem sestanku, mediji pa spet iz vsega napihnili celo zaroto. Lahko si zamislimo, da so ministri za vklop vedeli oz. zanj poskrbeli celo sami in so tako hoteli pošiljati subliminalna sporočila v javnost? Evo, zarote! Nekaj večjega za bregom pa je vsekakor imel prvi atentator slovenskih politikov (po Krambergerju) Josip Zagajski, ki se je vlažnega poletnega dne odločil, da bo Pahorja razstavil na prafaktorje. Verjetno ga je nato zadušljiv zrak na slovenskih vlakih naredil omotičnega in so ga z lahkoto prijeli policisti. Spet ne bi bilo zanimivo, če ne bi POP TV iz policista Aleša Cesarja, ki je psihiču odvzel bombo, naredili superzvezdnika, za kar se dotičnemu itak jebe. To neumno nadlegovanje prekosi le kura z oddaje Smet na Analu K, ki predsednika države sprašuje, če ni imel nič pametnejšega za počet, kot da je obiskal gradbišče pri Stožicah.

Da ne bo vse tako mračno-cinično, raje zaključimo s čim lepšim, recimo ljubeznijo, katera še vedno ni našla popolnega sprejema v Slovenji, a se temu vsaj bližamo. Gre za pomembno odločitev Ustavnega sodišča, ki je v zadevi U-I-425/06 odločilo, da je Zakon o registraciji istospolne partnerske skupnosti v neskladju z Ustavo. ZRIPS je itak eno skropucalo prejšnje vlade in je že čas, da se popolnoma ukine; nasploh pa bo nepotreben postal z novim Družinskim zakonikom. Istospolnega partnerja ZRIPS (in tudi ZD) ne predvidevata kot nujnega dediča, ni udeležen v drugem dednem redu; da ostalih prikrajšanj, ki jih trpijo zaradi nemožnosti poročanja ne omenjam. Ta odločba je pravi odgovor predvsem fajmoštrom, ki napovedujejo apokalipso, ker posvajanje otrok med istospolnima partnerjema prinaša izumrtje Slovencev. Ne vem, zakaj jih kdo ne opomni na celibat? Ali pa oralni seks. Mogoče kontracepcijo. Glavno je le, da se stvari premikajo na bolje, končal pa bom z (po moje) zelo pomembnim citatom, ki ga je izreklo Ustavno sodišče:

O diskriminacijski obravnavi govorimo takrat, kadar država (na podlagi osebnih okoliščin) različno obravnava posameznike v enakih situacijah.Če položaja, ki ju primerjamo, v bistvenem nista enaka, ne moremo govoriti o neustavni diskriminaciji. Bistveno je torej, ali je z vidika, ki je pomemben za presojo izpodbijane ureditve (pravica do dedovanja po umrlem partnerju, 22. člen ZRIPS), položaj pobudnikov v svojih bistvenih dejanskih in pravnih prvinah primerljiv s položajem zakoncev. Po oceni Ustavnega sodišča je odgovor pritrdilen. Registrirana partnerska skupnost je razmerje, ki je po vsebini podobno zakonski zvezi ali zunajzakonski skupnosti. Tudi za to skupnost je bistvena značilnost stabilna povezanost dveh oseb, ki sta si blizu, si medsebojno pomagata in se podpirata. Etično in čustveno bistvo registrirane partnerske skupnosti, ki ga izraža 8. člen ZRIPS, po katerem se morata partnerici ali partnerja medsebojno spoštovati, si zaupati in si medsebojno pomagati, je podobno kot pri skupnosti med žensko in moškim. Tudi pravna ureditev tega razmerja je podobna zakonski zvezi. ZRIPS partnerjema prav tako zagotavlja določene medsebojne pravice in dolžnosti, varuje šibkejšega partnerja, ureja pravni položaj do tretjih oseb, države in socialnega okolja.

SD ali 100 dni konsenza

Na današnji dan pred 100 dnevi se je rodilo Upanje. Po septembrskih volitvah se je 21. novembra naposled le formirala nova vlada Borata Boruta Pahorja. Volilci smo bili siti samopašništva SDSa ter ostalih pritlikavcev in zato je Pahor uspešno nagovoril razočarano ljudstvo z odgovornostjo za spremembe. Naposled je na odločilni dan le zmagal z veliko razliko. Bilo je dobro in ljudstvo se je veselilo. V sedanjih stotih dneh se je nabral kar lep pehar (ne)zgod, predvsem zaradi anticipiranih apokaliptičnih razmer v gospodarstvu in samega neizkustva vseh akterjev. No, drugi so pak hoteli lomastiti po svojih ustaljenih vzorcih in so jih zmedle nove paradigme, ki jih je ustoličila SD. Poglejmo, kaj se je bistvenega zgodilo v obdobju tem.

Smrdeti je začelo že kojci po volitvah, ko smo dvignili pokrov in prešteli glasovnice. Karel Erjavec aka. Erjava Kahla kot predsednik DeSUSa je na volitvah dobesedno pokadil, vendar je bila stranka na srečo uspešnejša. Zatorej se je v boj vrgel kot sestradan lev z zaraščenim nohtom in skorajda ogrozil vlado, še preden je bila sestavljena. Njegove zahteve so bile čudne, ker je zase hotel ministrstvo, a sploh ni bil izvoljen za poslanca??? Hotel je eno ministrstvo več kot LDS, nato 3 ministrstva, zatem kakšnega državotvornega, na koncu pa mu je Pahor povedal svoje, ga utišal in mu tako naložil skrb za okolje, čeprav ima izobrazbeno gledano o tem toliko pojma kot Brad Pitt o kvačkanju idrijske čipke.

Druga smešnost je bil večni zunanji minister Dimitrij Rupel, ki je na teh volitvah končno odletel (v tople kraje). Ker ga predsednik Türk ni potrdil za veleposlanika na Dunaju, je prvi skorajda tožil državo (od kdaj se da iztožiti delovno mesto, če nisi kvalificiran???), zato je Pahor zajebal situacijo in ga potegnil v svoj kabinet; s tem smo hkrati še izumili delovno mesto posebnega odposlanca z velikim številom telefonskih številk največjih riti cele Evrope. Ali je to bila mogoče le veleumna poteza, ker naj bi Dimsi Rupsi kot navaden uradnik s polovico plače “le” hodil opravljat uradniška dela, pri tem pa bi ostal tiho kot miš? Zaradi vse kolobocije je po sporazumu Dragi Borut – Dragi Tone – Dragi Borut – Dragi Slavko odstopil Slavko Ziherl, državni sekretar na ministrstvu za zdravje. Namen dosežen? Niti ne.

Naslednji udarniški paket je prišel neposredno iz opozicije in je zadeval temeljne postulate, ki si jih je Pahor izbral za dogme njegovega mandata. Recimo obljube o kadrovskem cunamiju – bolj glupe besede že dolgo nisem slišal – saj naj bi ljudi menjal le, če bi bilo to strokovno upravičeno, ne pa po načelu vaši-naši, kot je to prakticirala SDS (čudno, da so ravno slednji pri vsem skupaj najbolj glasni; kot da zadnje štiri leta niso počeli ničesar?) Zatorej je kot varuh in temeljni izvršitelj Pahorjevih obljub vzpostavila števec menjav na njihovi spletni strani, ki pridno beleži vse užaloščene, odpuščene iz nastavljenih mest. Pri tem se poraja vprašanje za Pahorja: če je SDS nameščala po politični pripadnosti in potemtakem per definitionem nihče ne ustreza po strokovni plati, ali ni potem smotrno, da SD ne jebe nobenih dogovorov ter vehementno zamenja vse prejšnje, ki jih že volitve niso odplaknile, da se končno vzpostavi intelektualna elita? Zanimivo je, da števec ne omenja uprave Nove Ljubljanske banke, kamor je bil posajen “poslanec” LDS, Draško Veselinovič, ki ima rajši denarni kot zakonodajni stolček. Aja, strokovnost, ja. Se pardoniram.

Ostale so le še minorne zadevice. Kot na primer cena kave, ki jo bo od sedaj naprej plačeval Pahor sam (in še ostala garnizija). Ko so ugotovili, v kakšnem dreku smo, so se vodstveniki odločili, da je čas, da za lasten “luksuz” začne plačevati vsak sam, hkrati pa so hoteli postati zgled za varčevanje v hudih časih. Plačevanje reprezentance, manj potovanj, varčevanje s službenimi vozili, znižanje plače poslancem. Nasprotniki so hiteli poteze označevati kot populizem. Sam se še vedno ubadam z vprašanjem, kaj potem ni populizem? Resda so ti ukrepi (ki pa se lahko dosežejo na kratki rok) zanemarljivi, vendar je to vsaj začetek. Prejšnja vlada ni niti poskušala varčevati in je raje državo zadolžila do Tokija. Predlagam novi vladi, naj odpove nakup patrij, preklopi na odprtokodne programe in prevetri seznam javnih uslužbencev, ker jih je tam nemalo samo zato, da bezajo po dreku ter vlečejo cekin v lastni žep. Lastnih načel/obljub/vloge se (o, kako nepričakovano!) ni držala SDS in je prejšnji teden vložila interpelacijo zoper ministrico Katarino Kresal ter še neko podobno skropucalo, ustavni zakon. Tako slaboumne vloge in argumentacije obeh še nisem bral; sicer je res vse spisala SDS, a sem vseeno mislil, da premorejo kakšnega polsposobnega pravnika, da približno ve, o čem piše. No, saj. Če si povprečen slovencljast kmet, ti itak dogaja vse, kar izdavi SDS ali njeni sluge, če imaš vsaj za riževo zrno pameti, pa niti ne.

Torej, prvih 100 dni Pahorjeve vlade je mimo in če gre verjetni nasprotnikom, se bo kmalu odprl pekel, doletela nas bo epidemija in vsi bomo obubožani pasli travo. Seveda, če so nam tako dišečo godljo zakuhali predhodniki (tudi v svetovnem merilu). Pred volitvami sem bil navdušen za Pahorja, a se je sedaj vse skupaj malo umirilo. Zaradi nekaj prav bizarnih potez sem postal nezaupljiv do vsebine koalicijske pogodbe in predvolilnega leporečja. Res je, da je minilo le sto dni, tako da ima Pahor še dobra tri leta, da totalno zajebe situacijo in da lahko potem zopet izvolimo odrešitelja. Najbrž kar Janeza Janšo. Če bo takrat od Slovenije še kaj ostalo, saj si jo bo verjetno podredila Stranka slovenskega naroda, ki bo s pomočjo Zmaga Jelinčiča zarisala mejo kar do Dubrovnika, kar bo izhodiščno stanje za pogajanja, nekaj dni kasneje pa se bo vnela tretja svetovna vojna.