Odmev poletja

Leto se je že krepko nagnilo v jesen, kar nam dokazujejejo tudi raznovrstni atmosferski dejavniki izven sten naše tople hiške. A tudi poletje ni bilo za o(d)met, saj je na dnevni bazi močno pripekalo, da so se vsem možgani sesedli v kislo mleko. Če bi dodali še sirilo, bi Slovenija lahko postala največja izvoznica skute. Zategadelj so današnji ohlajeni dnevi kot naročeni, da se zazremo v polpreteklo zgodovino (čeprav zgodovina absolutno preteče že tisti trenutek, ko jo za zgodovino razglasimo; nekaj lahko še traja, ali pa je že zgodovina, nekaj vmes ne obstaja!) letošnjega poletja in si ogledamo dogodke, ki so nam pustili čeljust na tleh in misli v oblakih.

Prvi je javnost razhudil Gregor Golobič (ja, dolgo sem nabiral ta zapis). Veleslavne afere Ultra ne bom na dolgo mrcvaril, saj verjetno že vsi veste, o čem tečejo zadeve, navsezadnje še vedno kdaj pokuka izpod površja, kadar to pride prav opoziciji. Mislim, da se je tudi v tistih krogih začelo kuhati. Najprej z anonimkami o nezavarovanih posojilih Ultre (kar je ustvarilo podlago), nato pa udrih po Golobičevem lastništvu. Pri tej zadevi so me vedno bolj skrbele druge stvari, kot pa tiste, o katerih je teklo največ besed. Najprej, kako je (kdorkoli že, čeprav sumim opozicijo, navsezadnje je to potekalo tri dni pred evropskimi volitvami) lahko kdo sploh prišel do tistih fotokopiranih podatkov? Nekdo v NLBju očitno ni opravljal svojega dela oz. je delal nadure, a se je na koncu itak izkazalo, da je vse skupaj izmišljeno. Sicer pa, koga brigajo neka posojila in kakšna so? Firma se je že tako odločila, kot se je – javnost ni tu, da sodi o finančnih odločitvah gospodarskih družb. Nato je prišel na vrsto sam Gregor, ker naj bi “prikrival” lastništvo v Ultri. To tudi ni držalo povsem, saj je poslovni delež prijavil Komisiji za preprečevanje korupcije. Drago Kos bo že ukrepal, če bo prišlo do kakšnih nepravilnosti, druge pa po mojem nič ne briga. Kaj mi pove podatek, da ima politik delež v uspešni firmi? Bore malo. Rekli boste, hja, lahko pa bi z ministrstva zlival denar v Ultro. Ravno zato je pomembna Komisija; ima omenjene podatke, zato naj le opravi svoje delo in prestreže morebitne nepravilnosti. Edinole izgovor Golobiča, da ga niso spraševali o poslovnem deležu, ampak o delnicah, je za lase privlečen – če te že povprašajo o lastništvu, komotlih poveš dejstva, argument pozitivističnega sodniškega črkobralca ni na mestu! A cela gonja nikakor ni bila upravičena, nasploh pa je trajala celo jebeno poletje in nam kvarila še tiste mirne trenutke ob bučanju morja. Ne, nehajte, ne zanima nas, no, pojdite se nazaj igrat v peskovnik Državni zbor!

Druga um kravžljajoča novica nas je zadela iz matere Evrope, kjer je itak največja zaloga bistroumnih idej. Ta brlog eurokratov se je odločil, da imamo preveč grozdja, zato so sponzorirali zeleno trgatev. Verjetno so že kdaj prej namenili milijone subvencij za vzpostavitev lepih vrtičkov (kar je dobro), sedaj pa taisti pobirajo denar, da bodo ustvarjeno uničili (kar ni niti slučajno dobro). Ljudje božji, toliko je še uporabnosti grozdja, kot le fermentacija v vino (če je že tega toliko preveč). A se zopet vprašam: od kdaj ima Bruselj več pojma o “trgu”? Se mi je zdelo, da smo z Jugoslavijo pokopali tudi centralno planiranje. Nekateri menijo drugače.

Tretjič (in v tretje gre rado) se je poletje zamerilo gospodu tam Zgoraj. Ker? Kaj imajo skupnega Farrah Fawcett, Michael Jackson, Les Paul, Ted Kennedy in Patrick Swayze? Mrtvi so. Prenehali so obstajati. Zagrizli so v prah. Odšli so rakom žvižgat. Šli so po gobe. Prenehali so živeti in so srečali svojega Stvaritelja. Letošnje leto ni naklonjeno svojcem, saj so umrli vsi, ki komu kaj pomenijo. No, dobro, vsi ne, veliko zvezdnikov pa. Kakorkoli, naj počivajo v miru, naredili so le nekaj dobrega in ljudje so že dovolj obremenjeni z ekonomsko krizo, ni potrebe, da zapovrstjo umirajo še idoli. Ne smili se mi le tisti kolofoktar, ki je ob smrti Jacksona na nek forum takoj nalepil sporočilo, da prodaja karte za njegov koncert z 10% popustom.

Četrtič smo komaj obdržali oči v jamicah, ko smo izvedeli za nov standard slovenske tipkovnice. Verjetno zato, da Evropi dokažemo, da sedaj pa res nismo več Balkan. Tole je itak neobvezen standard/priporočilo, tako da Logitechu ne bo treba ravno na vrat na nos tiskati čšž na tipkulje. Sam zadevo podpiram, ker navsezadnje smo enakopraven jezik sedemindvajseterici, zato si zaslužimo vsaj svojo tipkovnico. Rešitve so še kar na mestu, z eksotičnimi prevodi na srečo niso pretiravali; ć in đ sta se poslovila, a ostajajo q, w, x, y; heh, treba je ostati malo na “pravi strani”, ne, saj ne, vem, internet in te zadeve.

Petič, Robič. Jure Robič. Maratonski kolesar, bolje rečeno ultramaratonski. Prej je napedenal štiri zmage na RAAMu, letošnjega pripekajočega junija pa se je rahlo užaljen odpravil domov tik pred koncem. Navaja dvojna merila za kolesarje, saj Švicar Daniel Wyss ni bi kaznovan, čeprav ta video dokazuje, da bi moral biti. Juretova ekipa je bila kaznovana dvakrat, Daniel pa je za prečkanje rdeče luči dobil le opozorilo. Ta nenaden odstop je presenetil marsikoga, saj se sprašujemo, zakaj ni sprožil kakšnega postopka. OK, ne bom pametoval, verjetno je zraven še 100 dejavnikov, katerih ne bomo nikoli izvedeli. Še ena šok terapija je priletela z drugega spektra športa, vesoljni Primož se je odločil, da bo s kladivom imel opravka le še v garaži, svojo odločitev pojasnjuje v Zadnji kolumni. Tudi tu pravega ozadja verjetno ne bomo izvedeli. Baje mora športnik končati na vrhu, toda Kozmusov čas se je šele začel, kajne? Ne mi rečt, da sta olimpijsko in svetovno zlato že konec? No, že ve, koliko zmore in koliko se mu še da – bolje, kot da bi stagniral kakor Primož Peterka.

Kanček lepše se je imel Janez Janša, saj se je julija le poročil z ljubljenim dekletom. Z Urško Bačovnik so imeli kaj veliko opravka prejšnja leta; predvsem novinarji so se spodtikali, kako lahko neka “partnerica” spremlja premiera na vseh poteh in delegacijah, namesto da bi jima privoščili – kot da je s poroko kaj drugače. No, le nekaj dni pred tem so se mu kolena verjetno bolj šibila, ko je podoživljal poletne dneve 1988. na Roški. Hja, točno tja se je zopet vrnil in spet odgovarjal na vprašanja zveznega izvršnega sveta milice policistov. Bojda o razkrivanju tistih zaupnih dokumentov glede Katarine Kresal. Kdo se že sploh spomni tega? Eh, ja, raje obujajmo spomine, kako sta z bratom Bavčarjem razkrivala zaupne dokumente dnevnike Staneta Kavčiča.

Sedmič in malo slabše se je godilo naši (novi) vladi mimo katere ne moremo. Sploh so pa njene zadeve manj zaupne. Še enkrat vprašam: se kdo še spomni “spodrsljaja”, ko je v zrak ušel prenos seje vlade, ki sicer ne bi smel? Kakor koli, izcedek si lahko poslušate tukaj. Nič presenetljivega, malo kreganja, malo bezanja pod rebra, malo mirjenja razgretih glav; pač delovni ljudje pri delovnem sestanku, mediji pa spet iz vsega napihnili celo zaroto. Lahko si zamislimo, da so ministri za vklop vedeli oz. zanj poskrbeli celo sami in so tako hoteli pošiljati subliminalna sporočila v javnost? Evo, zarote! Nekaj večjega za bregom pa je vsekakor imel prvi atentator slovenskih politikov (po Krambergerju) Josip Zagajski, ki se je vlažnega poletnega dne odločil, da bo Pahorja razstavil na prafaktorje. Verjetno ga je nato zadušljiv zrak na slovenskih vlakih naredil omotičnega in so ga z lahkoto prijeli policisti. Spet ne bi bilo zanimivo, če ne bi POP TV iz policista Aleša Cesarja, ki je psihiču odvzel bombo, naredili superzvezdnika, za kar se dotičnemu itak jebe. To neumno nadlegovanje prekosi le kura z oddaje Smet na Analu K, ki predsednika države sprašuje, če ni imel nič pametnejšega za počet, kot da je obiskal gradbišče pri Stožicah.

Da ne bo vse tako mračno-cinično, raje zaključimo s čim lepšim, recimo ljubeznijo, katera še vedno ni našla popolnega sprejema v Slovenji, a se temu vsaj bližamo. Gre za pomembno odločitev Ustavnega sodišča, ki je v zadevi U-I-425/06 odločilo, da je Zakon o registraciji istospolne partnerske skupnosti v neskladju z Ustavo. ZRIPS je itak eno skropucalo prejšnje vlade in je že čas, da se popolnoma ukine; nasploh pa bo nepotreben postal z novim Družinskim zakonikom. Istospolnega partnerja ZRIPS (in tudi ZD) ne predvidevata kot nujnega dediča, ni udeležen v drugem dednem redu; da ostalih prikrajšanj, ki jih trpijo zaradi nemožnosti poročanja ne omenjam. Ta odločba je pravi odgovor predvsem fajmoštrom, ki napovedujejo apokalipso, ker posvajanje otrok med istospolnima partnerjema prinaša izumrtje Slovencev. Ne vem, zakaj jih kdo ne opomni na celibat? Ali pa oralni seks. Mogoče kontracepcijo. Glavno je le, da se stvari premikajo na bolje, končal pa bom z (po moje) zelo pomembnim citatom, ki ga je izreklo Ustavno sodišče:

O diskriminacijski obravnavi govorimo takrat, kadar država (na podlagi osebnih okoliščin) različno obravnava posameznike v enakih situacijah.Če položaja, ki ju primerjamo, v bistvenem nista enaka, ne moremo govoriti o neustavni diskriminaciji. Bistveno je torej, ali je z vidika, ki je pomemben za presojo izpodbijane ureditve (pravica do dedovanja po umrlem partnerju, 22. člen ZRIPS), položaj pobudnikov v svojih bistvenih dejanskih in pravnih prvinah primerljiv s položajem zakoncev. Po oceni Ustavnega sodišča je odgovor pritrdilen. Registrirana partnerska skupnost je razmerje, ki je po vsebini podobno zakonski zvezi ali zunajzakonski skupnosti. Tudi za to skupnost je bistvena značilnost stabilna povezanost dveh oseb, ki sta si blizu, si medsebojno pomagata in se podpirata. Etično in čustveno bistvo registrirane partnerske skupnosti, ki ga izraža 8. člen ZRIPS, po katerem se morata partnerici ali partnerja medsebojno spoštovati, si zaupati in si medsebojno pomagati, je podobno kot pri skupnosti med žensko in moškim. Tudi pravna ureditev tega razmerja je podobna zakonski zvezi. ZRIPS partnerjema prav tako zagotavlja določene medsebojne pravice in dolžnosti, varuje šibkejšega partnerja, ureja pravni položaj do tretjih oseb, države in socialnega okolja.

Tako imenovani kreteni

Kaj je danes najpomembnejše? PRVI APRIL! Ha, niti ne, ker na ta dan ne verjamem ničesar, ker sem že prevečkrat padel na razne finte. NOGOMET! Mja, sprašujem, kaj je najpomembnejši slovenski dogodek. No, šalo na stran. Itak pa so “naši” pričakovano pokadili z ena proti nič po zaslugi Warrena Finneya. INTERPELACIJA, MOTHERFUCKERS! Jap, to sem čakal.

Danes so naši vrli poslanci po zaslugi Branka Grimsa imeli srečanje o interpelaciji ministrice za notranje zadeve Katarine Kresal. Ta zmazek od interpelacije je vložil 23. 2. 2009 in ravno danes, na dan šaljivcev, je bil določen dan D, ko so poslanci glasovali o tem kupčku govna.1 Da kar takoj povem rezultat glasovanja: prisotnih 78 poslancev, 31 za in 48 proti interpelaciji. Sejo sem zanalašč spremljal večji del in sem tekom razprave postal tako jezen, da bi najraje kakšnega politika čez ekran na gobec. Predvsem zato ker ne morem verjeti, da imamo v Državnem zboru tako neumne politike. Oziroma da se delajo tako neumne in so pripravljeni prodati dušo (komur koli že), da lahko neprestano durh na durh trobijo eno in isto ter se pri tem zavedajo, kako bebavi so.

Prav ostra debata se je razvila tudi na Twitterju, ki postaja vse pomembnejš dejavnik v življenju Slovencev. Sem mislil, da je nekajkrat pokleknil zaradi twittanja o interpelaciji, a sem se spomnil, da danes hkrati poteka tudi zbor G20. Očigledno je prisostvovalo veliko ljudi, saj je bil direkten prenos s spletne strani Državnega zbora, RTV je oddajala zastonj prek interneta ter hkrati še na drugem in tretjem programu. Podobno ste lahko ulovili tudi prek DVB-T signala. Naj se vrnem na prej omenjeno bebavost.

Vsekakor je bil zvezda dneva (in večera, saj so klobasali debelih 15 ur) Branko Grims, nenazadnje ker je bil predlagatelj interpelacije. To bo zagotovo ena izmed legendarnejši sej iz DZja in prav rad bi imel celoten posnetek. Nisem se mogel načuditi vsem nebulozam, ki so jih stresali predvsem bistroumneži iz opozicije. Žaljenje, sklicevanje na razne znane pravnike (ki jim je bila vsa kolobocija zelo ljuba, predvidevam), tisočkratno ponavljanje besede takoimenovan izbrisani2, zgražanje nad odškodninami, izumljanje tople vode o pristojnostih Ustavnega sodišča, odkrivanje temeljnih postulatov slovenske ustave tudi s pomočjo naravnega (!) prava, da ne naštevam vseh prikritih zmerljivk (z obeh strani). A prepričevati prepričane je Sizifovo delo. Ne, Barovič, čeprav imaš neko izmišljeno bianco tožbo, to še ne pomeni, da bo vsakdo dobil avtomatsko tisti znesek odškodnine, ki ga bo tja vpisal. Ne, Jerovšek, tukaj ima vprašanje državljanstva malo pomena, ker govorimo o izbrisu iz registra stalnega prebivalstva, kar je nekaj povsem drugega. Ne, Černač, država ne bo propadla zaradi zahtevanih odškodnin izbrisanih in ne bo jih tisoč tristo dvajset miljonov milijard. Kresalova je lepo povedala, da je vseh tožb proti Sloveniji (brez “izbrisanih”) čez 4000 in so skupaj “vredne” 35 milijard evrov, a seveda opozicijo to ne skrbi. Ne, Irglova, strokovnjakinja za ustavno pravo, lokalno samoupravo, statistično termodinamiko, reaktorsko fiziko in zoologijo nevretenčarjev, (dopolnilne) odločbe ministrstva ne vzpostavljajo odškodninske odgovornosti kar tako in ne bomo vsem izbrisanim kar podarili vseh tistih milijonov, ki ste jih naračunali. (Mogoče bi lahko od tega kaj podarili Maksimi Holding, ki ji je delnica po trenutno kolobociji z Bavčarjem padla za 20% v enem dnevu…)

Seznam debilizmov je predolg celo za blog, itak je pa jasno, da omenjeni politiki niso tako neumni kot izgledajo, huje je, da se samo delajo, da lažje zadovoljijo svoji čredici volilcev. Še najbolj zaskrbljujoče je to, da dokaj hitro take neresnice postanejo resnica in jih ima ljudstvo za svete. Priporočam še, da si vsak pogleda še drugo stran medalje. Takisto ne bi škodilo, če si še v izvirniku preberete obe odločbi Ustavnega sodišča, št. U-I-284/94 in št. U-I-246/02. Pravi užitek je bilo gledati nastop ministrice Kresalove, ki je z vsemi dobesedno pometla. Pripravila je odličen govor, neumne očitke je zavrnila argumentirano, premišljeno, umirjeno; uporabila je vse veščine dobrega odvetnika in nasprotniki so ostali odprtih ust.3 Zame eden boljših nastopov doslej (če splošni nekulturi v DZ in prvem branju z popisanega lista sploh lahko rečemo nastopi), še boljši pa je bil njen zaključni citat Martina Luthra: “Tukaj stojim, drugače ne morem. Preden me sodite, se soočite s svojo vestjo”, za piko na i je pak poskrbel njen twit: “Pravna drzava : SDS = 1 : 0 ! Hvala vsem za podporo!”

Ker je dan šaljivcev in ker imajo opozicije dovolj očitno tudi na T-2, so “zakuhali” manjšo finto, ki mi je prikradla nasmeh na ustnice. Ne bi kaj preveč razglabljal okoli tega, dovolj je, da so pogledate spodnje slike in vse vam bo jasno.

  1. Ne, nisem tako nastrojen, ker je to pač Grims in ga dovolj gledam že okoli Šenčurja, ampak ker je resnično retardiran sestavek EVER. []
  2. Odlično jih je zajebaval Franci Kek s takoimenovano SDS []
  3. Čeprav je Grims nato takoj jel naprej lajati, ampak OK. []

SD ali 100 dni konsenza

Na današnji dan pred 100 dnevi se je rodilo Upanje. Po septembrskih volitvah se je 21. novembra naposled le formirala nova vlada Borata Boruta Pahorja. Volilci smo bili siti samopašništva SDSa ter ostalih pritlikavcev in zato je Pahor uspešno nagovoril razočarano ljudstvo z odgovornostjo za spremembe. Naposled je na odločilni dan le zmagal z veliko razliko. Bilo je dobro in ljudstvo se je veselilo. V sedanjih stotih dneh se je nabral kar lep pehar (ne)zgod, predvsem zaradi anticipiranih apokaliptičnih razmer v gospodarstvu in samega neizkustva vseh akterjev. No, drugi so pak hoteli lomastiti po svojih ustaljenih vzorcih in so jih zmedle nove paradigme, ki jih je ustoličila SD. Poglejmo, kaj se je bistvenega zgodilo v obdobju tem.

Smrdeti je začelo že kojci po volitvah, ko smo dvignili pokrov in prešteli glasovnice. Karel Erjavec aka. Erjava Kahla kot predsednik DeSUSa je na volitvah dobesedno pokadil, vendar je bila stranka na srečo uspešnejša. Zatorej se je v boj vrgel kot sestradan lev z zaraščenim nohtom in skorajda ogrozil vlado, še preden je bila sestavljena. Njegove zahteve so bile čudne, ker je zase hotel ministrstvo, a sploh ni bil izvoljen za poslanca??? Hotel je eno ministrstvo več kot LDS, nato 3 ministrstva, zatem kakšnega državotvornega, na koncu pa mu je Pahor povedal svoje, ga utišal in mu tako naložil skrb za okolje, čeprav ima izobrazbeno gledano o tem toliko pojma kot Brad Pitt o kvačkanju idrijske čipke.

Druga smešnost je bil večni zunanji minister Dimitrij Rupel, ki je na teh volitvah končno odletel (v tople kraje). Ker ga predsednik Türk ni potrdil za veleposlanika na Dunaju, je prvi skorajda tožil državo (od kdaj se da iztožiti delovno mesto, če nisi kvalificiran???), zato je Pahor zajebal situacijo in ga potegnil v svoj kabinet; s tem smo hkrati še izumili delovno mesto posebnega odposlanca z velikim številom telefonskih številk največjih riti cele Evrope. Ali je to bila mogoče le veleumna poteza, ker naj bi Dimsi Rupsi kot navaden uradnik s polovico plače “le” hodil opravljat uradniška dela, pri tem pa bi ostal tiho kot miš? Zaradi vse kolobocije je po sporazumu Dragi Borut – Dragi Tone – Dragi Borut – Dragi Slavko odstopil Slavko Ziherl, državni sekretar na ministrstvu za zdravje. Namen dosežen? Niti ne.

Naslednji udarniški paket je prišel neposredno iz opozicije in je zadeval temeljne postulate, ki si jih je Pahor izbral za dogme njegovega mandata. Recimo obljube o kadrovskem cunamiju – bolj glupe besede že dolgo nisem slišal – saj naj bi ljudi menjal le, če bi bilo to strokovno upravičeno, ne pa po načelu vaši-naši, kot je to prakticirala SDS (čudno, da so ravno slednji pri vsem skupaj najbolj glasni; kot da zadnje štiri leta niso počeli ničesar?) Zatorej je kot varuh in temeljni izvršitelj Pahorjevih obljub vzpostavila števec menjav na njihovi spletni strani, ki pridno beleži vse užaloščene, odpuščene iz nastavljenih mest. Pri tem se poraja vprašanje za Pahorja: če je SDS nameščala po politični pripadnosti in potemtakem per definitionem nihče ne ustreza po strokovni plati, ali ni potem smotrno, da SD ne jebe nobenih dogovorov ter vehementno zamenja vse prejšnje, ki jih že volitve niso odplaknile, da se končno vzpostavi intelektualna elita? Zanimivo je, da števec ne omenja uprave Nove Ljubljanske banke, kamor je bil posajen “poslanec” LDS, Draško Veselinovič, ki ima rajši denarni kot zakonodajni stolček. Aja, strokovnost, ja. Se pardoniram.

Ostale so le še minorne zadevice. Kot na primer cena kave, ki jo bo od sedaj naprej plačeval Pahor sam (in še ostala garnizija). Ko so ugotovili, v kakšnem dreku smo, so se vodstveniki odločili, da je čas, da za lasten “luksuz” začne plačevati vsak sam, hkrati pa so hoteli postati zgled za varčevanje v hudih časih. Plačevanje reprezentance, manj potovanj, varčevanje s službenimi vozili, znižanje plače poslancem. Nasprotniki so hiteli poteze označevati kot populizem. Sam se še vedno ubadam z vprašanjem, kaj potem ni populizem? Resda so ti ukrepi (ki pa se lahko dosežejo na kratki rok) zanemarljivi, vendar je to vsaj začetek. Prejšnja vlada ni niti poskušala varčevati in je raje državo zadolžila do Tokija. Predlagam novi vladi, naj odpove nakup patrij, preklopi na odprtokodne programe in prevetri seznam javnih uslužbencev, ker jih je tam nemalo samo zato, da bezajo po dreku ter vlečejo cekin v lastni žep. Lastnih načel/obljub/vloge se (o, kako nepričakovano!) ni držala SDS in je prejšnji teden vložila interpelacijo zoper ministrico Katarino Kresal ter še neko podobno skropucalo, ustavni zakon. Tako slaboumne vloge in argumentacije obeh še nisem bral; sicer je res vse spisala SDS, a sem vseeno mislil, da premorejo kakšnega polsposobnega pravnika, da približno ve, o čem piše. No, saj. Če si povprečen slovencljast kmet, ti itak dogaja vse, kar izdavi SDS ali njeni sluge, če imaš vsaj za riževo zrno pameti, pa niti ne.

Torej, prvih 100 dni Pahorjeve vlade je mimo in če gre verjetni nasprotnikom, se bo kmalu odprl pekel, doletela nas bo epidemija in vsi bomo obubožani pasli travo. Seveda, če so nam tako dišečo godljo zakuhali predhodniki (tudi v svetovnem merilu). Pred volitvami sem bil navdušen za Pahorja, a se je sedaj vse skupaj malo umirilo. Zaradi nekaj prav bizarnih potez sem postal nezaupljiv do vsebine koalicijske pogodbe in predvolilnega leporečja. Res je, da je minilo le sto dni, tako da ima Pahor še dobra tri leta, da totalno zajebe situacijo in da lahko potem zopet izvolimo odrešitelja. Najbrž kar Janeza Janšo. Če bo takrat od Slovenije še kaj ostalo, saj si jo bo verjetno podredila Stranka slovenskega naroda, ki bo s pomočjo Zmaga Jelinčiča zarisala mejo kar do Dubrovnika, kar bo izhodiščno stanje za pogajanja, nekaj dni kasneje pa se bo vnela tretja svetovna vojna.