Schmuck

Kaj se naredi, ko se dobi prvo resno plačo? Valda, vse zagoniš za foto opremo, jebeš varčevanje. No, ne da sem postal milijonar, nabavil sem drugi fleš, barvne filter in Lastolite Ezybox. Vse se je popolnoma skladalo, saj me je le nekaj dni zatem Anja Kert prosila, če bi pofotkali njen nakit. Zelo preprosta zadeva, bolj nežno in zasanjano, poudarek na nakitu, kar v lokalnem KUDu (spet; počasi moram res najti kaj novega :)). Anja se je zmenila še z dvema profesionalkama pred kamero, Katarino Štamulak ter Anito Tarle.

Delo z njima je pravi užitek; sami sta že izkušeni v poziranju in zato vedno zadaneta odlično pozo, popravki so redki in malenkostni. Takoj sta se vživeli v koncept tega fotografiranja, kar pa se pozna na fotkah, saj so ene boljših. Več preglavic sem kajpak imel z lučjo. Z dvema viroma še nisem nikoli delal, dodatno so me zaposlili še barvni filtri. Potrebnih je bilo veliko poskusov, da smo ujeli želen efekt. Upam, da se s časom in izkušnjami to ponavljanje zmanjša, ker sem bil že malo jezen, da ne bom preveč stal za flešem kot za fotoaparatom.

Ampak. Torej. Se je izplačalo. Anja izdeluje prav poseben nakit, z dušo ter smislom za podrobnosti. Zato ne morem drugega, kot priporočiti, da jo pobarate za kakšen fin kos nakita; z veseljem ga bo prodala.

Nasciturus pro iam nato habetur

Naj se Vam na začetku opravičim za naslov. Tu je hitra razlaga, kaj pomeni. Lahko še dodam, da sem ga izbral, ker se nisem mogel spomniti kaj bolj izvirnega. Rimsko pravo mi je v krvi, kaj češ. Na koncu koncev se lepo poveže s tematiko zapisa, kajne? Aja, še ne veste o čem bom pisal. O fotosnidenju ter prvem zaslužku. Beri naprej

Maškare v Šenčurju

Tri dni po razvratnih maškarah smo se na edini pravoverni praznik pusta (torek, bemti!) odpravili s KUDom v Šenčur odigrat igrico ter malo razveselit našemljene otroke. Gostovali smo v kulturnem domu v Šenčurju, kjer smo sicer redni gostje. Baje je prišlo do nekih primanjkljajev v človeških resursih, zato smo na hitro vrgli skupaj eno izmed prejšnjih iger ter se nasploh šli celo improvizacijo (kot je že v navadi, saj zadeve preizkušamo zadnji dan, nato pa se drug na drugega deremo, ker stvari ne delajo). Tako nam je zagodel tudi prenosni mikrofon, ki je bil resda nekaj dni nazaj “servisiran” in tudi na preizkusu je dobro delal. A ko je Andreja vstopila na oder, je po hitrem postopku crknil. Mačka mu piterina. Na koncu se je vse le dokaj dobro izteklo in zdi se mi, da obiskovalci niso bili preveč zaksrbljeni. Teh je bilo malo morje, dvorana je bila napolnjena do konca.

Če nisem ravno petnajstič menjal ves komplet CDjev, ker se niso zedinili o predvajani glasbi, sem za trenutek ali tri izza odrja švignil fotoreportirati dogodek. V dvorano sem se le stežka prebil in fotkal dogajanje na odru, zato me je v nekem trenutku prijelo, da bi izvedel en stage dive. Ga nisem, ker me verjetno ne bi ujeli. Posebna pohvala gre maškaram, saj so bili mulci neverjetno iznajdljivi v kostumih. Med zmagovalci je bil, recimo, semafor (ki so mu delale vse lučke, kar je s ponosom pokazal!) ter par, oblečen v hišne copate. Sodniki so zmagovalcem podelili ogromne pakete piškotov ter sladkarij, ostale so na koncu čakali majhni priboljški ter topel čaj. Ko smo lastne zadeve pospravili ter se napokali krofov v garderobi, smo še mi odjadrali na skodelico čaja nato pa domov.

Beri naprej