Etično čiščenje – vatentat!

Oh, danes je presrečen dan! Na včerajšnjih volitvah je po letih životarjenja le z veliko razliko zmagala stranka Socialnih Demokratov! Veselim se zopet dni, ko se bodo državne institucije brezsramno odele v rdečo. Otroci bodo z nado v očeh tekli na ceste z zastavicami pozdravljat novega vladarja. Vrnila se bo enakost. Oh, samoupravljanje, oh, neuvrščenost! Rdeči revirji, ideološko izločevanje, enopartijski sistem, temelji marksizma, kako sem vas pogrešal! Rdeči vseh dežel, združite se!

No, khm. Kanček resnosti, saj nismo zadrgnjeni ultra desničarji. Letošnje volitve so zagotovo prelomne, saj se je zamenjala dobra polovica poslancev. Končno, bi lahko rekli, če ne zaradi drugega, vsaj zaradi načelne higiene in komparativne prednosti ciklično-osmoznega izmenjevanja. Nekaterih ljudi sem zelo vesel, nekaterim privoščim, da so odleteli, drugih ne pogrešam, tretjih pa raje ne bi videl niti na pogrebu.

Vesel sem jih

Borut Pahor, Patrick Vlačič, Katarina Kresal, Majda Širca, Gregor Golobič, Ivo Vajgl

Vesel sem, da so odleteli

Andrej Bajuk, Jožef Horvat, celotna NSi, Karl Erjavec, Dimitrij Rupel, Marija Pozsonec, Milan M. Cvikl, Bojan Homan, Dimitrij Kovačič, Milan Zver, Zofija Mazej Kukovič, Dragutin Mate

Žal mi je, da jih bom gledal še naslednja štiri leta

Branko Grims, Eva Irgl, Zvonko Černač, Vasja Klavora, Janez Janša, Jože Tanko, Miro Petek, Andrej Vizjak (aka Andrej iz Štajerske), Jožef Jerovšek, Franc Pukšič, Anton Rop, Matej Lahovnik

Žal mi je, da jih naslednja štiri leta ne bom videl

Sašo Peče, Barbara Žgajner Tavš, Jožef Školč, katerega iz zelenih strank

Marko Brecelj jih je že pred prejšnjimi volitvami takole ciljal in izvajal preliminarni vatentat, pa jih je odneslo šele sedaj. Bolje prepozno kot nikoli, pravim jazst.

Pokljuka

Danes sem se vrnil s kratkega oddiha na Pokljuki, točneje v Goreljeku. Zadnje leta vedno bolj opažam, da me na peklensko cvrenje na morje sploh ne vleče več, zato imam rajši introspektivne počitnice v bolj ali manj oddaljenih, hribovitih predelih Slovenije.

Vreme nam ni bilo ravno naklonjeno, so bile tokrat bolj zadovoljne gobe, ki smo jih potem z veseljem nabirali. Vlažno nebo in zemlja sta poskrbela, da je vsak dan na plano pokukalo nekaj novih gljiv. Začuda je bilo teh največ šampinjonov, sledile so lisičke (osebni favorit) ter le za vzorec jurčkov, čeprav so bili slednji zastopani z nekaj težkokategorniki. Večino smo jih nabrali v hosti čez cesto, v priobalnem pasu, saj se večina “gobarjev” zapodi globoko v gozd, pri tem pa prvih nekaj deset metrov popolnoma spregleda užitne gobice. Se pa zato tam najde tolikanj več nadzemne kanalizacije. Resda čist gorski zrak in veliko gibanja spodbujata metabolizem, a toliko nasranih (človeških) kupčkov nisem doslej še zasledil. Zraven so obvezne grmade (skret)papirja. Dajte, ljudje. Malo potrpljenja in kakšna misel vnaprej, saj ni treba posrati cele hoste.

Ko smo že pri zdravju in kulturi, takisto ne morem mimo zbrcanega vsega, kar ni leseno in večje od tridesetih centimetrov. Razmrcvarjene mušnice tu, zbrcane kostanjevke tam, ninjevsko zrezane marele pod listjem.  Kje je tu kultura? Podobno vprašanje kot prej. Zakaj je treba zbrcati gobe, le če so neužitne? “Saj to  počnejo otroci, ko se igrajo,” slišim vpiti bojevite matere. Aha, potem torej eno okrog kepe staršem, ker otrokom privzgajajo dobronameren odnos do narave. Pih.

Podivjale niso le užitne gobe, temveč tudi trop rdečih mušnic, ki nam je pognal dobra dva metra od hiške in je vsak dan dobil novega člana. Toliko mušnic na kupu še nisem videl, kmalu bi lahko organiziral vodene oglede na posest, saj so se naključni mimoidoči množično ustavljali pri ograji in fotografirali lepotce. Nismo jih zbrcali. Le za posladek smo nabrali 31 borovničk, katere smo pravično razdelili med vse člane odprave.

DODANO: Dan pozneje nova odprava ugotovi, da od mušnic ni ostalo nič. Nada. Null. Zip. Zero. Nek imbecil je dejansko potrgal vseh 23 mušnic, nekdo drug (ali isti) pa je še prikladno zabil nekaj kolov pred vhod.

Folk je načeloma glup™.

Čas za spremembe

Povsod se pozna, da se bližajo volitve. Pustimo zaenkrat državno raven in se spustimo na lokalno.  Letos so po dolgih letih trpljenja vaščanov le začeli obnavljati kulturni dom na Visokem.  Ob prestopu v sveže leto so dorekli načrt in delavci so objekt kmalu okupirali. Do danes so prebarvali stene, saj so bile njih barve primerne samo še za Javni zdravstveni zavod PSIHIATRIČNA BOLNIŠNICA IDRIJA. Všeč mi je tudi to, da so izbrali bolj nevtralno-temne odtenke in ne, recimo, naveze SDS-Šenčur v rumeno-modri opravi. S stropa bingljajo takenako nove zavese, ki so predvsem nekajkrat lažje ter čistejše, kajti prejšnjim pršic ne bi odstranil niti Dormeov ActiGard.

Razsveselili smo se, ko smo izvedeli, da bo sedaj konzola za upravljanje luči/zvoka/masažnih stolov v ozadju in nekoliko dvignjena – sedenje med staromodnimi varovalkami na odru tik za zavesami nam nikoli ni ravno odgovarjalo. Danes sem prišel na skoraj zadnji pregled pred predajo prostorov1. Oder je bil lepo še enkrat pobarvan na mat (prej je svetleča barva brezsramno razkazovala mednožja deklet v krilih), zavese so elegantne, barve sten pa nevsiljive. Luči so močne in končno bomo imeli veselje upravljati z njimi prek Eurolight konzole. Ostala feršterkerija je takisto kvalitetne narave ter izbrana pod budnim očesom elektrostrokovnjaka.

Kar pokvari vtis, je bolj mizarske narave. Preostali del sten je oblečen v leseno srajčko, na katero se je še naslanjal komandant Stane, pravtako so plastična tla rahlo nekonkurenčna današnjim standardom pretoka množic in fizičnim specifikacijam ljubiteljev kulture. Najbolj pak bode v oči amatersko izdelana kabinica, ki pravzaprav sploh še ni dokončana, tako da vso elektroniko pač ne moremo namestiti na mesto, kamor spada. Pobarvana in skupaj zbita je naravnost katastrofalno, stopnice še niso videle vodne tehtnice, tisti kvazi oporni stebriček pa je postavljen na najbolj neposrečenem mestu in celotnemu mastodontu ne bo ravno prislužil Red Dot nagrade. Tako je to, če neki predsednik vaške skupnosti za izvajalca tesarskih del izbere nekoga, ki se (po naključju?) piše enako kot on. Kje je sedaj Pahor, da prepreči politično kadrovanje? 🙂

  1. Ta bo enkrat septembra, ko se nam obeta tudi veležurka. []