Ne maram poscanke, rad bi fanta, je dejal oče (Fuller’s 1845)

Hej, dragi, kaj pa ima tale rahlo vulgaren naslov zveze s pivi?1 Več, kot bi si mislili. Saj poznate tisti občutek, ko celo večnost uživate nek izdelek in mislite, da je to zlati standard? Ko na domači rojstnodnevni zabavi vedno odprete radgonsko srebrno in za novo leto radgonsko zlato? Ko palačinkam ne date druge priložnosti, kot le subbalkansko Nutello? Ter ko se v bolj ali manj poletnih dneh nalivate z Zlatorogom in se po treh flaškah zapletate v prepire, ali je boljši od Uniona?

Pri tem pa pozabljate, da je tam zunaj cel nabor kvalitetnejših izkušenj, o katerih le na skrivaj sanjate v domači postelji? Do nedavnega sem bil take plašniške sorte tudi sam, predvsem kar se tiče pivofilstva. Pa saj nam ne gre zameriti; dolgo so nas futrali le s prej omenjenima laškima proizvodoma, angleški lepotci pa so se na dolgo in široko izogibali slovenskih trgovin, kaj šele bufetov, pubov in podobnih okrepčevalnic. No, roko na srce, tudi sedaj je treba z lupo iskati lokale (pa še to skoraj izključno v Prestolnici), kjer strežejo kaj več od Heinekena in Jamesona, a se stanje postopoma izboljšuje.

Fuller's 1845

Sprednja stran Fuller’s 1845

Tako danes na vrsto pride pivo, ki vsaj meni postavlja nov standard, kakšno mora biti dobro pivo za kvalitetno omočitev grla. Pha, ko se samo spomnim na neumna prepiranja o  dvojcu Laško/Union. Profesionalen nasvet: oba sta enakovredno zanič. Današnja zvezda večera je Fullerjev 1845. Številka označuje ustanovitev Fullerjeve pivovarne v Chiswicku. To pivce je bilo prvič izdano leta 1995 ob pivovarnini stopetdesetletnici, a je kmalu postalo neizmerno popularno v Londonu i šire. Ne brez razloga, kajti že flaška je prijetna na pogled; nekaj kar zagotovo manjka slovenskim novoprišlekom.

Fuller's 1845

Zadnja plat Fuller’s 1845

1845 je klasični ale in veliko bolj uživantski tako za hitro odžejanje kot tudi bolj kontemplativno uživanje, analiziranje ter razpravlanje o barvi ter pookusu s prijatelji. Njegova cvetica ni prav izrazita, a to tudi ne gre pričakovati. Če se potrudite, lahko zavonjate nianse lesa ter temnega sadja. Malo bolj pogumna je glava, a tudi ta se hitro usede in ni prav gosta. Vsekakor najbolj nastopaški sta okus in barva. Mogočna temna jantrna oziroma bakrena ti hitro začarata oči za predolgo strmenje v kozarec. Ob prvem stiku z jezikom se razodane bogata hrastova aroma, ki v dolgem in gozdarskem pookusu preide v domeno plašnih citrusov, karamele in jagodičevja. Vse te izkušnje se svilnato svaljkajo po ustni votlini, dokler grla ne zapusti zadnja kapljica te božanske pijače.

Jantrni 1845

Magična barva vas začara za prenekateri trenutek.

Od ležakov navajenim ustom se najprej rahlo zrola ob novodošlem alu, a se ga kmalu navadijo in zahtevajo v prihodnosti le njega. Tako sem tudi sam prišel na nov standard in upam, da se 1845 razbohoti v vsaki pivnici. Kot je rekel oče: “Nočem več poscanke, dajte mi pravega fanta!”

 

  1. Da je hec še večji, sem dotični stavek naključno našel v Slovarju slovenskega knjižnega jezika! []

Silly Job Application

Zimskega dne sredi februarja me je Aleš prosil, če sem za foro, da naredimo nekaj fotk, ker jih rabi za prijavo za igralsko šolo v Londonu. Valjda, ni problema, mudel! Še nedavno tega sem dobil fleš, stojalo in dežniček, zato sem bil nadvesel, da sem ga lahko prvič zares preizkusil. Zabubili smo se v lokalni KUD, saj je dvorana gromozanska in zato lahko v miru zganjamo odpiljene ideje. Specifiziranih fotografij v glavi takrat še nisem ustvarjal, imel sem le splošno idejo, kaj bom slikal. Glede na to, da bodo slike priložene prijavnici, sem si zamislil tri sklope: klasičen portret, za čigar zamisli sem brskal po strani Drame; portret med igro/recitacijo, da se vidi igralca v akciji ter za konec nekaj čisto random. Da standardni estetiki dodamo še nekaj svežine. Aleš bi moral prinesti nekaj rekvizitov z drugega KUDa, a so ga pustili pred zaklenjenimi vrati, zato smo oropali (borno) skladišče našega. Plastične rože, kroglice iz striropora, mizico, star kovček, invalidski voziček, vinilke, likalnik (!), kavni nadomestek Proja, čevlji, sesalec. Verjetno imamo preveč Monty Pythona v podzavesti.

Po oboroženem ropu smo se hitro nastanili na odru in že pričeli s fotkanjem. Malo treme in okorelega premikanja je bilo pri vseh, a smo se hitro navadili; na srečo je pomagala še Aleševa sestra. Nastale so prve fotke in portreti (Interpretacija, Portret, Pogledi). Tu sem končno lahko probal zamisel, da fleš postavim za subjekt in ga sprožim pri polni moči. Efekt mi je jako všeč, ker ustvari močne obrobe, medtem ko je drugod tema. Vmes smo se še afnali z interpretacijo Cankarjevega besedila, nato smo se dejansko prelevili v njegovo vlogo. Nastalo je veliko fotk, tukaj jih objavljam le nekaj. Niso bile preveč dobre, pa sem jih 80% zbrisal1. Zadeva se je zavlekla dlje, kot smo pričakovali, zato smo prestavili v zadnji stadij. Aleš se je oblekel v pižamo in kopalni plašč, s Petro sva napolnila mizo s šar, za telefon pa smo uporabili likalnik (Nedeljsko čiščenje). Finta je bila v tem, da je Aleš gospodinja, ki na zaspano nedeljo čisti podstrešje. Oziroma kovček poln spominov. Pri tem je tako zmeden, da se pogovarja po prižganem likalniku, a ker tega ne opazi, ga ne speče. Zadnjo fotografijo (Nacionalizem) smo naredili bolj nahitro, ker sem, debil, imel le en paket baterij za fleš in jih so počasi pojenjale. Sporočilo je, da nacionalizem ubija. Kajenje takisto, a se vedno najraje slepimo. Zato pa smo, kjer smo.

Ta fotosešn je bil cel kup smeha. Uspelo je par fotk, ki so bile deležne širše pohvale. Boljše bi bilo, če bi imel še en fleš za bolj dramatično osvetlitev. Aleš pa žal v Londonu ni bil sprejet, mu je pa zato uspelo v Beogradu. Mogoče se tjakaj kdaj prikradem na vajo ter ujamem motiv ali dva.

  1. Situacija, kateri se ne morem izogniti. Včasih te kar zanese in prožiš kot nor, nato pa je treba doma zbrisat, drugače se nič ne naučiš []