Zamenjati politika

A se je treba kdaj sploh čudit, zakaj je zaupanje v politiko tako nizko, saj je nekje na dnu skupaj s sodstvom1, policijo (?!) ter nasloh celo državo. Politiki so nekakšno nujno zlo; ker imamo parlamentarno demokracijo, jih moramo izvoliti v razne inštitucije, a se nato bolj ali manj zabavamo ob afericah, laganjih, neumnih izgovorih in in flagranti kraji. Če ste kdaj pogledali odlično angleško nadaljevanko Yes (Prime) Minister, veste, kako taka reč izgleda od znotraj, saj so jo poznavalci ocenili za dokaj natančno. Večina jih ob nastopu funkcije na ves glas najavlja občutne spremembe v vseh porah delovanja sistema, dokler ne obupajo ter se spremenijo v navadne lutkice, ko ugotovijo, da vse zadeve vodijo javni uslužbenci (sekretarji etc.) po dolgoročnih načrtih, od katerih ni velikega odstopanja. Največkrat ministri (poslanci) niso niti pravega profila za tak poklic. Za neko službo v banki, laboratoriju, delavnici moraš izkazati nebroj potrdil ter ustreznega znanja, medtem ko v parlament in vlado pride vsak kljukec brez meril, ki ga izbere dovolj veliko število ljudi. Pa me ne boste prepričali, da se lahko z ustavnostjo, parlamentarno demokracijo, pravno filozofijo, sistemom zavor in ravnovesij, nomotehniko, sodstvom, okoljem, znanostjo ter financami ukvarja avtoličar, mizar ali agronom. Brez zamere, vsak je špecialist za svoje področje, a v najvišje državne inštitucije le sodijo najboljši, intelektualci2.

Zopet me pljuvanje vozi izven začrtane poti, namen imam spregovoriti o nekaj novodobnih aferah, ki zadnje čase polivajo gnojnico po vseh zgoraj naštetih sistemih, kar jim še zmanjšuje verodostojnost ter ugled. Prvi je usmradil medijski prostor Branko Marinič s ponarejanjem izpita iz nemščine. Dovolj porazen je že podatek, da na kranjskin Sorbonni študira že 9 let (!). Če pa tam ne zmoreš sam opraviti bednega izpita iz nemščine, je res najbolje, da se je sploh ne lotevaš in daš tisočaka nekomu, da piše izpit namesto tebe. Drugič si je vročo juho zakuhal s svojim poslanskim stanovanjem za “manj premožne” (najemnina je 80 evrov), ker že tri leta ni plačal položnic, čeprav so mu nastavili natisnjene zamujene obroke, nas še vedno prepričuje, da o tem ne ve nič. No, najprej bi se zdrav človek lahko vprašal, zakaj imajo ti mastodonti nesramno veliko plačo, subvencionirane študentske bone nesramno poceni menzo ter nesramno poceni stanovanje? Dajte no, za tri leta nazaj najemnino lahko plača s polovico mesečne plače! Kdaj bodo take najemnine in menze dostopne tistim, ki ne dosegajo niti minimalne plače? In kako ima lahko še kdor koli takega človeka na listi, kamoli v Državnem zboru? Saj je predsednik Komisija po Zakonu o preprečevanju korupcije, katere naloge obsegajo nadziranje Komisije za preprečevanje korupcije ter njenih članov, čeprav se mi zdi, da je Marinič tam samo zato, ker rad Kosu striže perje (šala). Problem pri nas je, da se mediji strašno angažirajo za nekaj dni, nato pa vse skupaj lepo pozabijo in Marinič še vedno sedi na stolčkih ter se praska po testisih. Za popizdit. Podobne šolske tegobe so pestile še enega SDSovca (vzorec) Marjana Bezjaka, ki se je “zlagal” o svoji izobrazbi. Narekovaji zato, ker se je v bistvu zmotil. Ah, to je tako oddaljen in zamegljen dogodek kot leto 1945. Kaj pa kdo ve, v katero šolo je hodil! Mislim, take poslance imamo? Ne, ne gre za nedolžno “zmoto”, kot slišim vpiti strastne navijače v zadnji klopi. Gre za čisto enak primer kot prej; izkrivljanje dejstve v svojo korist. No, sicer se z Bezjakovi “dosežki” ni pretirano za hvalit, tako pravimi kot izmišljenimi. Najprej je doštudiral na Višji ekonomsko-komercialni šoli v Mariboru, kasneje se je spomnil, da je v bistvu obiskoval le program usposabljanja za vodenje poslovanja v manjših podjetjih na GEA Collegu. Znanje odlično prenaša v hram demokracije, opažam. Sprva se je branil z dopustom ter splošno amnezijo, po dovolj dolgem teženju le potegne na plano dokument, a se drži retorike zmotljivosti. Nekaj je bilo le doseženo, a odločno premalo. Zopet se je koleslje zaustavilo prekmalu, prehitro smo obupali.

Najbolj odmeven primer je nedvomno neslavni Karel Erjavec. Najprej je bil obrambni minister (kako je prišel na to izbiro, mi ni jasno), kjer je skuhal Afero Patria. Na razplet vseh podkupovanj, lobiranj, založenih depeš, finskih kriminalistov, neopremljenih in nepotrebnih oklepnikov še čakamo, mogoče damo sodiščem nekaj časa za pameten zaključek. Kahel se seveda obnaša, kot da prejšnji mandat ni bil na tem ministrstvu. Tiho je kot miš in vso odgovornost zvali na Ljubico Jelušič ali pa na podrejene. Leta 2008 je “po nesreči” (kaj pa drugega) Trilobit dobil nakazanih debelih 600 tisočakov, ker naj bi se menili o nekih najemih prostorov. Kriva je bila računovodkinja. Razumem, napaka se zgodi. Opraviči se, poskrbi, da bo cekin prispel nazaj. No, packi so tudi pri Trilobitu, ki nesramno denarja ne vračajo, zato mi to zopet poraja idejo o dogovoru. Vsi bomo čim bolj tiho, bodo že pozabili. Baje da jim je do danes uspelo dobiti le nekaj čez 100 tisočakov. Letos zopet neka “napaka”: prodaja državnega deleža v Energetiki Projekt brez soglasja vlade. Nikome ništa (krivi sodelavci, itak). Zgodila se je še tretja eksplozija, tokrat s strani Računskega sodišča. Dve leti nazaj so zaradi podobnih razlogov že zahtevali odstop takratnega ministra za okolje Janeza Podobnika, a so se Sodišču vsi smejali v ksiht, češ, kdo si ti, da težiš predsedniku vlade za zamenjavo? Tokrat bo očitno drugače, saj se je Pahor odločil resno premisliti o zamenjavi Erjavca in bo to tudi predlagal poslancem. Današnji postopek je vsekakor napredek od prejšnje samopašniške nekulture sina slovenskega naroda, Pahor vsaj pokaže spoštovanje do inštitucij, ki tu niso zaradi lepšega, ter o njihovih predlogih razmisli, večino tudi upošteva. Le tako se gradi zaupanje v politiko, v sistem zavor in ravnovesij. Če se sami med sabo ne bodo poslušali, jih bodo državljani še manj. Vendar nikakor ne morem mimo misli, da je to za Pahorja odlična priložnost, da malo preloži odgovornost na druge. “Pač mi je Računsko sodišče tako reklo, saj me razumeš, Karel, nisem imel izbire.” Sicer bi moral Erjavec odpeketati že samodejno nekaj časa nazaj oziroma sploh ne siliti v vlado po zadnjih volitvah (resno? Pravnik na ministrstvu za okolje?), toda kakšna trša poteza predsednika vlade tudi ne bi škodovala. Ja, Borut, vsi smo ga siti, smeši tvojo preostalo dobro ekipo, hitro se ga znebi, saj ti ne bo nihče zameril, krucefiks

Pač zamenjaš enega ministra, so what?

P.S. Kako se stvarem streže so na hitro pokazali v hrvaškem HDZ. Sanader je nekaj časa nazaj grozil z terorističnim politikantstvom in izstopil iz politike, zdaj si pa pripisuje, da je to pripomoglo k arbitražnemu sporazumu. Sedaj bi se rad vrnil na čelo stranke, najraje nazaj v vlado. A so ga prefinjeno odrezali od seska, izdajalec nima tu kaj iskati.

  1. Ki bi moralo biti na prvem mestu, oštja! Kako pa naj živim v državi, kjer ne bi zaupal sodnemu sistemu, da bo z mano pravično ravnal? []
  2. Ka-li? Mogoče se motim, naj v Državnem zboru sedi vsakdo in naj Državni svet potem služi kot svet modrecev, sličen starorimskemu senatu? []

Čakajoč Godota

Po zgledu zapisa glavnega urednika najbolje prodajane slovenske revije o računalništvu dodajam naslednji sestavek.

  • Na kurac mi gre kapitalizem, ki dovoljuje, da nekje otroci delajo dve riževi zrni po cel dan, drugje pa “finančniki” zajebejo nekaj naložb in gre cel svet v franže
  • Na kurac mi gre Krvavec, ker za zastarelo tehnologijo in polovično pripravljene proge vsako leto draži vstopnice.
  • Na kurac mi grejo ljudje, ki uporabljajo besedo cent namesto stotin.
  • Na kurac mi gre McDonalds, ker ima bolj svinjske restavracije kot Subito stranišča, potem ti še mozoljasti študentje težijo za “maksi meni”, hkrati pa se še otepaš krvi v zrezku in trdih kosov v siru.
  • Na kurac mi gre Microsoft, ki je na silo izdal Visto in jo tudi na silo tišči vsem, s tem pa uničuje relativno dobro tradicijo XP SP3.
  • Na kurac mi gre Apple, ker ima odličen telefon, a skrajno debilno marketinško taktiko in zato telefona ni uradno v Sloveniji (dober razlog, prosim?!).
  • Na kurac mi gredo slovenski blogerji, ker ne poznajo osnovnih pravil slovnice, hkrati pa pišejo o nečem, kar gromozansko presega njihovo znanje in možnost percepcije.
  • Na kurac mi gre POP TV, ker je njihov dnevnik slabši kot Fox News, ljudi strašijo, kot da se bo ravnokar Zemlja razpolovila, in tudi oni govorijo o stvareh zelo površno.
  • Na kurac mi gredo ljudje, ki me označijo za nestrpneža, ker velikokrat omenim, da ne maram ciganov (ti mi grejo sploh na kurac).
  • Na kurac mi gre Beatport, ker za WAV datoteko zaračunava dodaten cekin, čeprav je to leta 2009 smešno.
  • Na kurac mi gre vodstvo občine Šenčur, kjer domujejo stari prdci, za katere je še vedno edina sveta paradigma naši-vaši, medtem ko o razvoju in napredku slišati nočejo; tako ne dajo možnosti mladim in občino potiskajo nazaj v kameno dobo, občinski svet (z izjemama) pa je tam le zato, da potrjuje vse, kar jim pade na mizo, medtem ko so v rit zlezli do dvanajsternika.
  • Na kurac mi gre mulčad, ki je tako neodgovorna, da ponavadi ne speljemo niti ene prireditve/predstave v celoti za vajo.
  • Na kurac mi grejo režiserji v SNG Drami, ki v klasične (ali kakršne koli) predstave vkorporirajo strelno orožje.
  • Na kurac mi gredo slovenske missice, ker hočejo delati še kaj drugega, kot pozirati (= odpiranje ust v večini primerov).
  • Na kurac mi grejo izpiti na faksu, ker je to edina oblika zabave profesorjem, da te silijo memoriranja jebenih členov zakona na pamet, ko se le-ta lahko spremeni hitreje, kot Dimitrij Rupel zamenja politično opcijo.
  • Na kurac mi gre, ker smo v občini vedno zadnja vas, zato imamo bolj zrite ceste kot obraz Marije Terezije, plačujemo kanalščino, a kanalizacije (spet) še nimamo, kulturni dom so nam obnovili samo polovično.
  • Na kurac mi gre ljudstvo, ki gleda Svet na Kanalu A in Brat bratu.
  • Na kurac mi gre, da se spreminjamo v kup nemislečih zavaljenih kitov, ki jim vladajo šovi tipa Big Brother, množično nakupovanje, malomeščanske zabavice s kvazi artom in koncerti Neže Buh (aka Neisha).
  • Na kurac mi gre, da namesto odličnih knjig po desetkrat berem pofukane zakone, ki jih večinoma itak pišejo drekobezi.
  • Na kurac mi gre, ker je svet zasvinjan kot McDonaldsove izpostave, a voditelji držav se dogovarjajo o zmanjševanju CO2, ki nima nobene relevantne veze. Čiste reke, nevarne snovi v proizvodnji, starodobne elektrarne na fosilna goriva, pogozdovanje, izsekavanje pragozda, vedno več nepotrebne embalaže, nesramno zastarela tehnologija motorjev v avtomobilih???
  • V zvezi s prejšnjim mi gre na kurac, ker so načeloma vsi za skrb za okolje, nato se vozijo v avtih tipa X6, v Mercatorju nagrabijo 14 plastičnih vrečk, ne uporabljajo ekoloških otokov za ločevanje smeti, kak večji odpadek odvržejo v gozd, za vsak pofukan premik potrebujejo prevozno sredstvo na motorni pogon in ne popizdijo, ko jim sosednja kapitalistična gospodarska družba zamasti reko in/ali žge gume pred ksihtom.
  • Na kurac mi gre slovenska komunala, ker ne vzpodbuja ločevanja odpadkov in na položnici je vedno enak znesek, ne glede na to kako se trudiš prispevati k boljšemu okolju.
  • Na kurac mi gredo senzorji v kompaktnih digitalnih fotoaparatih, ki producirajo spodobne slike le, če fotografiraš kamen sredi poletje opoldne na sončen dan.
  • Na kurac mi gre življenje, ker se enkrat konča, ne vem pa, kaj bo potem.
  • Na kurac mi gre še veliko stvari, a jih bo zaenkrat dovolj, sam pa grem sebi na kurac, ker se preveč sekiram.

Malo drugačen zapis pred vstopom v novo leto, kajne? No, pa bodi dovolj za danes. To so moje osebne težavice, s katerim se srečujem na dnevni bazi, vam pa želim, da bi takih in drugačnih nevšečnosti imeli v prihajajočem letu 2009 čim manj!

Srečnega in zdravega!

🙂

Prijavi packo v naravi – policija svetuje

Policija je v družbi zato, da jo zaščiti pred sabo, sicer bi se vsi potolkli.  Je organ represije in bi moral biti vsem državljanom za zgled, kako se spoštujejo zakoni in nasploh vsa pravila v državi. Med krasnim jutranjim pohajkovanjem po beli Ljubljani, sem zagledal packo v naravi ter jo ovekovečil s telefonom. Policijski avto na Petkovškovem nabrežju (malo pred Blef Barom 2) je bil zapuščen točno pred znakom, ki označuje prepovedano parkiranje v dolžini desetih metrov na vsako stran, voznik pa je verjetno skočil na kakšen kozarček česar koli že. Seveda če bi bil tam moj jekleni konjiček, bi že imel opasane lisice in/ali bi me za brisalcem čakala položnica.

Druga slika je bolj štosne narave, a nič manj resna. Plemenitega komentarja se bom vzdržal, zato si mnenje ustvarite sami. Posneta je bila itak že davnega leta 2005 s Canonom S1 IS nekaj po tretji uri popoldne. Če vas zanima, če se bojim policije, ker sem jim počrnil oči – ne, dragi moji, le policisti so toliko pametni, da nosijo anonimizatorje.