Tečaj risanja, sedmič (ne gre rado)

Zato. Ker. Smo. Imeli. Prekleti. Suhi pastel. Izgledajo kot nedolžne krede, a se izkažejo za zelo zahrbtne. Ne maram ga. Ja, samo zato, ker sem še prevelik n00b, da bi ga znal pravilno uporabljati, sicer pa vem, da se z njim da postoriti marsikaj lepega. Na začetku smo si izbrali nek motiv in ga nato prerisali. Na voljo sta bila še dva tipa Mi-Teintes papirja. V obeh primerih sem zgrešil izbiro. Za motiv sem našel neke super ostre ter super teksturirane skale z minornim slapom, nato pa še izbral bolj volnen papir, ki sicer lepše drži pastel, a se ga težje paca s prsti. Drugič poslušaj učiteljico, osel. Bom, hvala. Velike površine, zamegljeni pogledi, neostri robovi; to so pravšnje teme za suhi pastel. Seveda se lahko lotiš tudi detajlov, a zaenkrat še nisem na tej stopnji razvoja. Kakor koli, vsekakor je bila zanimiva izkušnja, a zaenkrat še ne bom ustanovil društva ljubiteljev suhega pastela.

Naturae vis maxima

Končno je posijalo sonce čez to debelo plast megle/smoga/oblakov; kot nalašč za fotografiranje. Bilo je precej mraz in bolj kot preverjanje sposobnosti novega fotoaparata, sem preizkušal svoje meje. Mraz je pritiskal iz vseh strani kot voda na podmornico, hvala nekomu za stabilizator slike. Izmed približno 30 fotografij sta mi uspeli samo spodnji dve.