Most čez reko Inn

Ali po domače Innsbruck. Z lokalnimi veljaki smo se letos zopet odpravili na izlet, tako kot lani v Gradec. Peljali smo se v istem busu mimo Solnograda malo po Nemčiji in nato po neki über hudi avtocesti, najvišje ležeči v Evropi, se mi zdi. Po drugi poti je bilo baje preveč snega, a ga tudi tu ni manjkalo. Seveda imajo Germani niso zastonj  gonilna sila Evrope in so na avtocesto poslali cel bataljon plužne opreme, ki se nam je nasvaljkala ravno pred bus in nam pridno čistila cestišče. Verjetno bi se lahko od njih kaj naučili, ane? Avtocesta sama je prava bizarka, ker smo v celi dolžini videli nebroj smešnic, med drugim Romuna z manjkajočo polovico avtomobila (spredaj zbit, levih luči nikjer, zadaj manjka cela maska), malo kasneje pa na nasprotnem pasu zagledali še šleparja, ki se je elegantno ulegel na bok. Izstavljen bo masten račun za reševanje, predvidevam.

Kmalu smo se ustavili v meni zelo ljubih obavtocestnih postajališčih, kjer je ponavadi nepopisna gneča Kitajcev ter Italijanov, ki se drenjajo pred skreti in burekđinicami. Po rahlem spancu mi je apetit pognal napis Burger King, zmanjšala pa prej omenjeno krdelo migrantov. Nisem se zmotil. No, na prvem postajališču je bilo kanček bolj mirno in domače, so pa za sceno poskrbeli natakarji, ker so težili, da v tisti restavraciji ne smem slikat. Ker jim bom ukradel ideje za aranžmaje, odprl lastno restavracijo in jih spravil na boben.

No, prvi resni ogled je bil v idilično zasneženem mestecu, čigar imena zopet ne vem, kjer smo si ogledali proizvodnjo sveč. Obrat je izgledal zelo cigansko, ko pa je šefica začela pričat po srpski, mi je kapnilo. Nekega umetniškega presežka tam ni bilo – standarden kič – so se pa potrudili s svečo fakičem, dildom, ki je na drugi strani možicelj, ter jaslicami. Bizarka. Šofer je dobro pripomnil, da bi bilo bolje, če bi se zapeljali h Majdi na Spodnji Brnik gledat sveče. Urico kasneje smo se znašli v muzeju Swarovski – Kristallwelten. To je bila šele bizarka; muzej so sestavili neki kvazihudi umetniki in nekateri mimohodi so prav posrečeni, čeprav vse skupaj izpade kot slabo premišljen blišč v zapuščeni garaži, kar seveda ni odvrnilo starejših članic izleta, da ne bi orgazmirale ob vsem svetem Swarovskem.

Zadnja postaja je bil sam Innsbruck in najprej smo jo ucvrli v neko lepo cerkev, katere imena se kajpak ne spomnim. Polna je kipov raznih vladarjev, grofov ter priležnic. Zraven se nahaja še res impresivna zbirka ljudske kulture ter ustvarjanja, od noš, mask, orodja ter peči do pohištva in umetnin. Kot je navada smo čez ta najbolj zanimiv ogled skorajda tekli, ker se je pač mudilo. Jebeš to, tu bi lahko ostal dva dneva! Medtem so se po mestu že prižgale lučke in zasijalo je v polnem ponosu. Spet smo opazili, kako imajo Avstrijci več okusa za okraševanje mesta, hkrati pa smo to tezo potrdili še pri pijači ino jedači s štantov. Kuhančka sploh ne bom omenjal, ker takega okusa naši niso možni percipirati, enako dober je bil tudi hotdog, poimenovan Velika Bosna.

Za zimo se preselim v Avstrijo, majkemi.

Zimski izlet v Gradec

Res je, zadnje čase je kar nekaj zapisov naslovljenih z izpeljanko besede zima. Ampak to zato, ker je res zima in vsaj danes pošteno sneži. Mi nismo take sise kot Kitajci ter Angleži, ki se delajo presenečene, ker jim decembra zapade 20 centimetrov snega. Decembra se je kar veliko dogajalo in tudi v naši vasici smo se tradicionalno zbrali za skupen izlet. Tokrat je bil na vrsti avstrijski Gradec. Pot smo začeli ob razumljivi šesti uri zjutri, a smo jo malo manj razumljivo pičili čez Jezersko, kjer je bilo nekaj ovir in snega na cesti. Nato smo se še malo izgubili na zakotnih cestah Avstrije, a smo kmalu zopet našli pravo pot.

Prva postaja je bilo mestece Bärnbach, kjer smo se hitro zbasali v lokalno steklarno skupine Stölze Oberglas. Tam smo smo občudovali fenomenalne izdelke iz stekla, prijazna vodička pa nas je popeljala še skozi bogato zgodovino pridobivanja stekla ter steklenih izdelkov. Na koncu smo se odpravili še v moderno proizvodnjo halo, ki pa je na moč podobna tisti iz Rogaške, še oder in razporeditev peči so bili podobni, heh. Za nekaj minut smo skočili še v obvezno lastno štacuno, a si tam nisem privoščil ničesar, ker je bilo vse nesramno kičasto. V tem mestecu smo imeli še en ogled, zato smo z avtobusom za dve minuti vožnje skočili do cerkve svete Barbare, katere fasado je konec osemdesetih let po svoje predelal Friedensreich Hundertwasser. Umetnina je taka, kakršne pač zna delati, čeprav meni njegov slog ni preveč všeč, je pa zadeva zelo slična hišam na Dunaju.

Drug pomembnejši postanek smo opravili v čokoladnici Zotter. To je preprosto povedano zelo high-tech tovarna, ki pa na vsakem koraku zelo rada oglašuje slogane BIO in FAIR TRADE. To se mi zelo dopade, da ne bo pomote, in tudi čutiti je to filozofijo po vsej hiši. Pravtako je opaziti, da podjetje vodi navdušenec nad tehnologijo, saj na vsaki steni visi kakšna plazma, ne primanjkuje hudo stiliziranih polic, stolov ter drugih objektov in pokukaš lahko v prav vse kotičke proizvodnje. Ogled je speljan kot kak labirint, v roke dobiš prevajalnik sličen walkmanu, hkrati pa se na nešteto postaja ustavljaš, da temeljito pregledaš potek izdelave čokolade ali zaposlene nadleguješ, ker jim je padel las v kakavovo maso. Vstopnina je kar mal visoka, a se kmalu odkupi, ker se iz čokoladnice dobesedno odvališ od tone poizkušene čokolade. Od začetka imaš s seboj že žličko, ki jo pomakaš v vrelce čokolade in nato primerjaš okuse surove mase ter tiste mlečne vanilijeve z dodatkom cimeta ter zelenga čaja. Na koncu čaka še pogostitev z mlekom (bio, itak), v katerega potunkaš košček njihove posebne čokolade. Počakaš, pomešaš, spiješ. Tvoj jezik dobi tri orgazme, prižge cigareto in se prevali na drugo stran. Tudi v Zottru je na koncu štacuna, kjer zapravljaš še dodatne cekine. S količino čokolade bi komot nahranil polovico lačnih v Afriki, toliko je je! Sam sem zagrabil nekaj za darilo materi ter starim staršem za obletnico. Drugi so pljunili še prej omenjene žličke. Jaz je nisem, ker me je bilo malo sram.

Na koncu je na vrsto končno le prišel sam Gradec, ki pa je bil zelo okusno praznično okrašen. Decembra smo v Sloveniji ponosni ko se sprehajamo po Ljubljani, a šele Avstrijci pokažejo, kako se stvari streže, saj je skoraj celo mesto ljubko oblito z lučmi in okraski, ne pa samo Prešernov trg in pol Čopove. V mesto smo prišli šele podnevi, zato so se okraski sramežljivo razkrivali le postopoma. Najprej smo malo vijugali po uličicah, da vidimo kakšno znamenitost, a po ogledu cerkve smo dobili nekaj prostega časa, da se izgubimo v mestnem vrvežu. Postala je že noč in sedaj je bil pravi čas za prekrasne praznične fotografije. To je bila hkrati še prva priložnost za vadbo mojega prostoročnega fotografiranja, saj nisem imel kakšnega stojala s seboj. Uspela je okrog polovica fotografij, kar je za prvič kar v redu, sedaj pa itak že opažam močan napredek. Ker smo imeli nekaj malega še časa, smo jo trije, po vohanju omamnega racletta in odličnega kuhanega vina na glavnem trgu, pičili na grajski hribček, kjer je bil imeniten razgled za fotografiranje mesta. Nastale fotke so zelo podobne tistim, ki sem jih dva tedna kasneje posnel na ljubljanskem gradu. Seveda smo v vsej lepoti malo pozabili na čas, a smo vsaj našli vzpenjačo, ki nas je po desetih minutah čakanja le spustila v dolino, da smo tekli nasproti skupini. Ob odhodu proti avtobusu pa se je vsekakor zelo prilegel sirov burger ter pogled na Aston Martina DB9.

Kar se tiče spodnje galerije: tokrat je izjemoma čez 80 fotografij (čeprav je vseh dobrih 300), zato se mi jih niti slučajno ne da vseh podnaslovljevati. Sem že z opisom poizkušal čim bolj slediti pravemu poteku dogodkov, tako da verjetno ne boste imeli težav s povezovanjem besedila in fotografij.

Zimska Ljubljana

Dvajsetega tega meseca sem se na prekrasen dan odpravil fotkat okolico našega kraja. Za zvečer sem imel plan, da grem še v Ljubljano in Kranj poslikat novoletno vzdušje. Ko sem prišel domov, sem bil crknen, pa še vsi so prepričevali, češ, naj ne grem, ker je mraz. Seveda je mraz, če je bil pa popoln dan za fotkanje – jasno ko suza. Še snega je bilo toliko, da je vsaj približno izgledalo praznično. Ampak sem raje rekel, da grem drugič, bo že še kdaj lepo vreme, sem si rekel. No, potem je prišlo nekaj dnevno deževje, sneg je izginil, oblaki pač ne, zato so sledeče fotke veliko manj seksi kot bi lahko bile. Za naslednjič bom vedel.

Takole postaneš potem kritičen, ko preveč bereš Kena Rockwella. Če bi se odpravil na načrtovan dan, bi bilo nebo lepše in ne črno/zmazano sivo, mogoče bi se videla še kakšna zvezdica. Popolno sliko bi zaokrožila še kakšna zaplata snega tu in tam, da res pričara pravo vzdušje. Malo “zamere” gre tudi mestnim oblastem, saj je mesto prava gradbena štala. Parki so zagrajeni z železno ograjo, izza nebotičnikov in cerkva štrlijo žerjavi, ulice so prekopane. A še vedno se najde dovolj kotičkov za dober posnetek. Najprej sem se odpravil na grad, ker se verjetno zvečer zapre in tudi ponoči se mi ne da plezati nanj. V starem delu ali kje okrog itak nisem dobil parkirišča, zato sem avto porinil na nek pločnik blizu Streliške, nato pa hop na grad. S seboj sem nesel stojalo, ki mi je prišlo prav, a bi moral vzeti tistega manjšega novejšega, ker je bolj priročen, saj se mi na koncu ni dalo ubadati več z njim. Kakor koli, na gradu me je presenetila še vstopnica dveh evrov za stolp, ki je itak bistvo gradu. Dobro, res da lahko pogledaš še dvajsetminutno predstavitev zgodovine Ljubljane v 3D, ampak tega ne priporočam, ker imajo očitno slabo nastavljene projektorje in je 3D efetka bolj malo1 , te pa fino boli glava od stalnega fokusiranja. Po drugi strani je bil stolp bolj zabaven (tudi ker sem bil prvič tam), razgled je naravnost fantastičen in uspelo mi je kar nekaj dobrih fotk. Še dobro, da je fotič na stojalu, da si vmes lahko grejem roke v žepih, heh.

Imel sem namen takoj iti na Prešerca stisnit nekaj klišejskih fotk, a sem na polovici že zaslišal razposajeno množico ob vokalih Severine, kar mi je dalo misliti, da s stojalom in fotičem v tej gužvi nimam kaj iskati, zato sem se odpravil prek Mestnega trga do šuštarskega mosta nazaj do Prešernovega trga. Vmes sem posnel nekaj čisto nevmesnih/voajerskih scen, ker drugega med spuščanjem z gradu pač ni bilo. Okrog Mestne hiše sem pajsnil kuhančka (izdatno zabeljen z borovničkami PRESS), nato še smuknil k Zokiju na ogled jaslic. Ki so bile neverjetno nadrealistično bizarne, otroci bodo verjetno imeli nočne more od te “umetnosti” ter psihoidne glasbe. Diego de Brea, da nimaš kaj s tem slučajno? Po tistem zaokroževanju čez Čevljarca sem se do prvotnega cilja prisvaljkal ravno v trenutku, ko se je koncert nehal in množica se je priročno razlila na tisoč strani, tako da je bil trg razumno poln. Svetlobe je bilo dovolj, da sem kar iz roke škljocnil nekaj fotk in nato odpeketal proti domu. Sredi poti sem se premislil in zavil še do Kranja kaj poslikat. Na srečo mi je kmalu začela utripati baterija, ker je bilo okrasje borno in malenkostno. Naredil sem tri fotke ter šel domov spat.

  1. Za samo modeliranje je verjetno odgovorna Hri-Barjeva ekipa, ker je tako amatersko vse skupaj []