Zimski sprehod

Kako je s cincanjem in upanjem na boljše čase/odlaganjem v nedoločenost, sem predaval že v prejšnjem zapisu o praznično okrašeni Ljubljani. Tale zapis je namenjen točno tistemu dnevu, ja. Okoli poldneva me je kar zagrabilo, ker je bil tako lep dan, da sem samo pograbil fotiča in šel ven. Kaj ti pa sploh drugega preostane; pojdi ven in se uči! Zatorej niti ne bom kaj dosti filozofiral tu, pustil vam bom, da si zadovoljite vse estetske potrebe na sledeči galeriji.

Jebivetrnost

To sem napisal na anonimno anketo za profesorje, ki smo jo dobili nekega dne v gimnaziji s strani psihologinje. Češ, da jo zanima, kako se učenci počutimo v tej ustanovi. Pa je iz kupa potegnila ravno moj listek, ter se prešerno nasmejala ob moji iskrenosti. Kaj pomeni, seveda vsi vemo. Brezbrižen odnos do zadeve, zaradi katerih so pravzaprav tam in za katere morajo skrbeti.

Na točno isti primerek sem naletel nekaj dni nazaj, ko sem fotkal prečudovito zasneženo popoldne (fotke še sledijo). Namreč pri olševski šoli so nekaj let nazaj obnovili cesto, ki vodi do vasi in pred šolo dodali še opozorilno tablo. Ker smo moderni Evropejci, so dodali še utripajoče luči na sončni pogon.1 A glej ga zlomka, sneg nas je prejšnje dni razveselil, ko ga je zapadlo na tone, hkrati pa je zamedel še sončne zbiralnike vrh opozorilnega znaka. Toliko zapravljenega denarja, a se nato nobenemu od pristojnih ne da trikrat potegniti z metlo, da bi elektronika vsaj zadihala. Upravičenost investicije v lučke je sedaj še tolikanj bolj vprašljiva, že sam znak je več kot dovolj vpadljiv. No, ja, danes je vsaj dež, ki bo končno stopil ta preklemani sneg!

  1. Mislim, da mi tu ni treba omenjati, da to ni zelo prometna cesta ter da tudi tovarišice učiteljice dobro skrbijo za varnost otrok, navsezadnje sem jaz dober dokaz. []

Who is the real Kekec?

Opažam, da v zadnjem času vznika kar nekaj petnajstletnic, na zadnji smo bili pri Umeku v Inboxu. Tokrat smo se odpravili v Kino Šiška, kjer je prišel svečke upihnit Ramiz Džafić Ali En Dalaj Eegol. Prvotno zamišljena grupica je razpadla, a je na pomoč priskočila Yah0da (tenkju!) in smo se komotlih odpeljali v Šiško. Vstopnica je nakazovala čas 20.00, zatorej smo se točno ob uri že znašli v Kinu. Pred šank z drago pijačo1 in postopkom za masovne prireditve so nas spustili nekaj minut kasneje, nato se je začelo čakanje. Po debeli uri so nas vunbacitelji v dvorano le spustili ob devetih; takoj smo se narisali v prvo vrsto in čakali še malo. Vmes smo trikrat pogledali snowboarderski film na impresivnem platnu, ko je na oder ob desetih le prikapljala muzikalična druščina.

Ko je prišel The Main Man, se je gužvica zgostila, zavreščalo je in mulčad je hitela prižigati smotke. Po dveh komadih se je razpoloženi Dalaj še opravičil za zamudo, kar očitno prej ni uspelo organizatorju (pfej), nato so urezali bolj zares. Rezultat je bil vsekakor drugačen, kakršnega sem pričakoval sprva. To je potrdil tudi Had, ki pravi, da je blo desetletje nazaj boljše. Zvok je bil še bolj funky kot na Smetani za frende in komadi Leve scene so bili dodobra predrugačeni, ajde, saj štekam, da na odru ne moreš v sočasnosti vihteti mikrofona, inštrumentov, zraven pa še nebroj samplerjev. Ozvočenje je v prenovljenem Kinu sicer vrhunsko (takisto lučke), a se mi vseeno zdi, da so tehniki malo zamočili, ker so vokal podrejali glasbilom in ne obratno (npr. kovinsko surova kitara pri Vrž me na planet), h temu je pripomorel še sam Dalaj, ki je nekatere komade odpel resnično prehitro in/ali s preveč spakovanja, da se ga ni nič razumelo. Vsem komadom “svež veter” ni ravno najbolje sedel, ker so postali preveč monotoni ter izgubili nenajedbljivi flow s CDja (Who’s the real Kekec, Čudna pot). Drugo presenečenje so bili gosti, saj je za V mestu nekaj dogaja Dalaj pripeljal na oder originalni crew, kot se to spodobi, torej raskavega delavca Klemna Klemna in Aniko Horvat. Za Sazas sax, je dodal še Kosto, ki obvezno ni smel manjkati. Edino ne vem, zakaj je potem na oder zvlekel še Zlatkota in Omarja Naberja (ki se še slavnega Stremetzskyja ni naučil, mulo). Ajde, recimo, da so frendi in so nekaj stavili.

Prijetna izkušnja to vsekakor je bila, saj sem končno le videl pionirja v živo, preden za vedno pobegne v Indijo (nisem se ga dotikal, čeprav sostoječi ni imel zadržkov pri grabljenju njegovega kolena). A vseeno takega buma ni povzročil kot leta 1994, ko so neki četrtošolci v šoli v Olševku zadegali še topli CD Leva smetana v ravnokar pridobljeni radio s CDjem. Češ, zberite se, o, vi, ki še živite v temi in se naposlušajte zvoka prihodnosti. Bil sem v prvem razredu in od vulgarnosti Stremetzskya me je skoraj kap. Seveda smo to potem znali v enem dnevu na pamet, čez teden dni še celo plato. Jebeš govorne vaje in spise, to je zakon! Nato sem bil leta 1999 zopet šokiran, ker sem na vrat na nos izvedel za izid novega CDja, ki sem ga takoj naročil prek spleta. Čez 4 dni sem ga znal na pamet. 5 let pozneje mi je “neznani” ropar ob praznenju hiše odnesel še te originalne CDje, bes ga plentaj, kojot nevzgojen. Pogrešal sem le prva dva, ostalo niti ne.

  1. Pir 2,6 € v plastičnem kozarčku, 2 deci soka 3,20 €, ker je 2 € kavcije za malo bolj fensi, a še vedno plastični kozarec []