Turki so v deželi že

Je naslov učbenika o turških vpadih na slovensko ozemlje avtorja Vaska Simonitija. In vedno ko mi na misel pride multurni kinister, začnem premišljevati o kakšni temi, povezani s kulturo. Danes se bom zapičil v našo ljubo slovenščino in pravopis, ali bolje rečeno, v njuno mrcvarjenje.

Začnimo s hrano. Zdravo. Oljčno olje. Bolj butaste besede še nisem slišal. Tako kot je samo olje postalo zelo fancy – skoraj art – ko ga je nehigienično na rukolo in parmezan zlival Jamie Oliver. In prav tako je kar naenkrat postalo kunštno poimenovati ga OLJČNO. Gremo počasi: poznamo drevo, ki meji na grm, Olea europaea, torej OLJKA. Na njej rastejo plodovi, ki se imenujejo v slovenščini OLIVE. Torej z metodo indukcije ugotovimo, da je logično poimenovanje OLIVNO jebeno OLJE. Predvsem zato, ker gre v stiskalnico slastna oliva, ne pa samo drevo – oljka. Resda SSKJ dovoljuje oba izraza, vendar je oljčno povsem redundanten. Sploh zato ker nekateri avtorji SSKJa predlagajo besedo razpočnica za žemljo. Mhm.

Drug del, kjer so neznanske težave, pa so preglasi ali po domače umlauti. Pri pisanju ponavadi ni opaziti kakšnih posebnosti, le na Svetu na Kanalu A bodo očitno morali po hitrem postopku nadgraditi kodiranje na UTF-8 ali spremeniti font, saj priimke z ü-jem pišejo kot ue, čeprav je pa res, da Slavoj Žižek v tujini vedno ostane brez strešic (nad glavo). Zaplete se pri izgovorjavi.

Konec lanskega leta smo dobili tretjega predsednika republike, Danila Türka, ki je zmagal z veliko razliko. A še dandanes se najde kdo (največ jih je v 24ur na POP TV), ki jim je težko našobiti ustnice za črko u in pri tem izgovoriti i. Vse prevečkrat pa se sliši zaničevalni Tirk, nepoboljšljivi mu pravijo kar Turk (Zmago Padalec PRESS). Podobno usodo doživlja trenutni predsednik evropskega parlamenta Hans-Gert Pöttering. Ta je največkrat prekrščen v Poteringa ali Peteringa. Pa saj je isto, kdo bi se sploh sekiral!

Po težki lekciji se vedno prileže sprostitev/zabava, zato si poglejte, kako novega predsednika Türka dojemata legendi, Ivan in Miro Serpentinšek, pardon, Serppentinschäck.

Igrice versus Igre

Že nekaj časa se po raznih forumih in drugih medijih odvija (ne preveč odmevna) razprava o tem, zakaj vse igre niso igrice in zakaj so igrice lahko tudi več kot igre. Začetnik te razprave je Sergej Hvala, znan tudi pod imenom Sneti, ki piše za računalniški zabavnjak Joker. Prejšnji mesec ga je na Radiu Kranj o tej temi pobaral Iztok Golob, kateri pa je tudi sam ljubitelj tako iger kot igric. Tu objavljam posnetek tega pogovora z dovoljenjem Sergeja (upam pa tudi, da Radio Kranj nima nič proti.)

[audio:http://www.kronika.visoko.si/wp-content/uploads/2007/04/sneti_intervju.mp3]

Mislim, da tu ni kaj dodati. Sergej lepo razloži, zakaj je potrebno, da ne uporabljamo igrica ali kar videoigra vsepovprek. Tako kot tudi vsi filmi niso filmčki in vsaka knjiga knjižica, si tudi osma umetnost zasluži, da se z njo ravna njej primerno. Malo več razgledanosti predvsem v medijih bi zelo koristilo, da ne bo potem vsak novinar pisal: nova igrica!, videoigrice primerne posebej za otročke, igrica je kiva za pokol…