Zimska Ljubljana

Dvajsetega tega meseca sem se na prekrasen dan odpravil fotkat okolico našega kraja. Za zvečer sem imel plan, da grem še v Ljubljano in Kranj poslikat novoletno vzdušje. Ko sem prišel domov, sem bil crknen, pa še vsi so prepričevali, češ, naj ne grem, ker je mraz. Seveda je mraz, če je bil pa popoln dan za fotkanje – jasno ko suza. Še snega je bilo toliko, da je vsaj približno izgledalo praznično. Ampak sem raje rekel, da grem drugič, bo že še kdaj lepo vreme, sem si rekel. No, potem je prišlo nekaj dnevno deževje, sneg je izginil, oblaki pač ne, zato so sledeče fotke veliko manj seksi kot bi lahko bile. Za naslednjič bom vedel.

Takole postaneš potem kritičen, ko preveč bereš Kena Rockwella. Če bi se odpravil na načrtovan dan, bi bilo nebo lepše in ne črno/zmazano sivo, mogoče bi se videla še kakšna zvezdica. Popolno sliko bi zaokrožila še kakšna zaplata snega tu in tam, da res pričara pravo vzdušje. Malo “zamere” gre tudi mestnim oblastem, saj je mesto prava gradbena štala. Parki so zagrajeni z železno ograjo, izza nebotičnikov in cerkva štrlijo žerjavi, ulice so prekopane. A še vedno se najde dovolj kotičkov za dober posnetek. Najprej sem se odpravil na grad, ker se verjetno zvečer zapre in tudi ponoči se mi ne da plezati nanj. V starem delu ali kje okrog itak nisem dobil parkirišča, zato sem avto porinil na nek pločnik blizu Streliške, nato pa hop na grad. S seboj sem nesel stojalo, ki mi je prišlo prav, a bi moral vzeti tistega manjšega novejšega, ker je bolj priročen, saj se mi na koncu ni dalo ubadati več z njim. Kakor koli, na gradu me je presenetila še vstopnica dveh evrov za stolp, ki je itak bistvo gradu. Dobro, res da lahko pogledaš še dvajsetminutno predstavitev zgodovine Ljubljane v 3D, ampak tega ne priporočam, ker imajo očitno slabo nastavljene projektorje in je 3D efetka bolj malo1 , te pa fino boli glava od stalnega fokusiranja. Po drugi strani je bil stolp bolj zabaven (tudi ker sem bil prvič tam), razgled je naravnost fantastičen in uspelo mi je kar nekaj dobrih fotk. Še dobro, da je fotič na stojalu, da si vmes lahko grejem roke v žepih, heh.

Imel sem namen takoj iti na Prešerca stisnit nekaj klišejskih fotk, a sem na polovici že zaslišal razposajeno množico ob vokalih Severine, kar mi je dalo misliti, da s stojalom in fotičem v tej gužvi nimam kaj iskati, zato sem se odpravil prek Mestnega trga do šuštarskega mosta nazaj do Prešernovega trga. Vmes sem posnel nekaj čisto nevmesnih/voajerskih scen, ker drugega med spuščanjem z gradu pač ni bilo. Okrog Mestne hiše sem pajsnil kuhančka (izdatno zabeljen z borovničkami PRESS), nato še smuknil k Zokiju na ogled jaslic. Ki so bile neverjetno nadrealistično bizarne, otroci bodo verjetno imeli nočne more od te “umetnosti” ter psihoidne glasbe. Diego de Brea, da nimaš kaj s tem slučajno? Po tistem zaokroževanju čez Čevljarca sem se do prvotnega cilja prisvaljkal ravno v trenutku, ko se je koncert nehal in množica se je priročno razlila na tisoč strani, tako da je bil trg razumno poln. Svetlobe je bilo dovolj, da sem kar iz roke škljocnil nekaj fotk in nato odpeketal proti domu. Sredi poti sem se premislil in zavil še do Kranja kaj poslikat. Na srečo mi je kmalu začela utripati baterija, ker je bilo okrasje borno in malenkostno. Naredil sem tri fotke ter šel domov spat.

  1. Za samo modeliranje je verjetno odgovorna Hri-Barjeva ekipa, ker je tako amatersko vse skupaj []

Jasuce

Da, danes je božič, če še kdo drema pod deko. Zato vsako leto (kot se spodobi) doma postavimo smrečico (ki je ne bom kazal, ker ni nič posebnega) ter jaslice. Ne da smo posebej (vraže)verni, vendar nekako ohranjamo tradicijo preteklih let. Pa še kaj je za počet v tem turobnem decembru.

Dolgo časa smo kar improvizirali pod pravo mini smreko, a smo se naveličali obojega; smreka nemarno odvrgla iglasti plašč, figuricam takisto ni bilo po godu, ko so letele vsevdilj od butanja. Zategadelj so se nekega dne oča odločili, da jaslicam postavijo posebno permanentno počivališče. Nato je s časom prišla še ideja, da vse skupaj damo na štiri kolesa ter dvignemo meter od tal. Dodajmo še mlinsko kolo na pravi vodni pogon s črpalko. Pravo kamenje. Storže na lesene konce za simulacijo dreves. Izrezljano odzadno gorovje, vključujoč Storžič in druge pripadnike Kamniško-Savinjskih Alp. Ideje so se kopičile in z izdelkom smo zelo zadovoljni. Ne vem le, kdaj so vmes smuknile palme?

To so prve jasli, katere imam še jaz veselje postavljati, ker so prav prikupne in zelo žive (hej, celo voda nam teče na kolo!). In ko smo nabirali mah ob bližnji reki, smo poleg ogromne zaplate prvega naleteli še na večjo zaplato zvončkov. Vzeli smo še pest slednjih, da nam krasijo mizo.

Srečne praznike vsem!