YugoRez II

Prejšnji festival je uspel, čas je bil za novega. S fotkami so bili takisto nadzadovoljni, zato me je Tine povabil, da pridem še v drugo. Sam napovednika nisem bil opazil in bi ga ziher spregledal. Ob pogledu na spisek bendov niti nisem vedel, kaj naj pričakujem (oh, glasbeno nerazgledano dete!), a je bilo enako s prvim koncertom, pa sem si rekel, da bo sigurno zažigalo. Glede fotografskih zadev sem bil že malo bolj izvežban, zato sem SB-900 pustil kar doma, nisem pa pozabil na malega 50mm f/1,4 AF-S, kot se mi je to zgodilo zadnjič. Treba je poskusit kaj novega; za širokokotneža vem, kako se obnaša pod odrom, za palčka Smuka pak ne.  Na začetku je bilo zopet nekaj mini treme, kam se postavit, kako ne težit glasbenikom, kako ne zakrivati pogleda publiki, a sem po 10 minutah že pozabil na take malenkosti. V glavi sem imel ekstra opozorili, da naj pazim na kompozicijo ter skušam ustvariti čimbolj minimalistične ter abstraktne fotografije. Izkušnja iz prvega YugoReza je bila grenka, saj sem ustvaril ogromno brezveznih fotk. Z digitalnim je hudič, ker lahko zapadeš v past spominske kartice ter kar streljaš vsepovprek, nakar končaš noč s 400 posnetki. Tokrat sem jih naredil 630 in doma sem se z glavo rahlo udaril v steno. Ampak! Ta lekcija je bila zlata vredna. Najprej sem takoj naslednji dan zbrisal 500 fotk. Brez usmiljenja. Če se mi v 0,0034 sekunde fotka ni dopadla, sem jo poslal v nebesa /dev/null/. Nato sem preostanek srečnežev porezal, da je vsaj približno spominjalo na kompozicijo. S končnim izdelkom sem zelo zadovoljen. Osebno mi je boljši od prejšnjega, naučil sem se nekaj o kompoziciji in lažje brišem slabe fotke, ker itak samo prostor na disku odžirajo. Celotna galerija se nahaja tukaj.

“Kaj pa nefotografski vidik?”, vas slišim vpiti v ozadju. “Ej, stari, noro!”, odvrnem. Razn debele mastne zamude, je bila vzdušje ino izbira godcev zopet všečna. Prvi so vžgali hrvaški Vlasta Popić, za katere sem najprej mislil, da so dekliška skupina, tako kot prejšnjič Punčke ali Ž/BUKA. Enivej, igrali so zelo všečno, energično ter z mnogo heca. In punca je bila na bobnih! Naslednja so ga urezali Barely Modern, trije slovenski fantiči z indie/punk/british prizvokom. Všeč mi je bil sofisticirano prekajeni bobnar ter pevec, ki je iz sebe spustil zavidanja vredne količine decibelov. Tako kot njihova vintage očala, mi je bil super stil glasbe. Ne vem, zakaj sam ne odkrijem takih bandov? Na koncu smo slišali še srbski Petrol, ki je bil baje glavna atrakcija dneva. S kolegico sva se navduševala nad gospodično za sintisajzrom, ki očitno obvlada svoj posel ter se komot znajde med feršterkerijo. Stilsko so bili malce podobni ŠKM bandi s prejšnjega YugoReza. Torej, zelo inovativni ter navdušujoči na začetku, a proti koncu postanejo že malo težki za poslušat. Najboljši motiv je bil vsekakor pevec s svojo polno grivo, ki se je zapletala v zanimive poze. Slednjo fotko sem poslal na Mladino in so jo objavili, juhej! Če potegnem črto, je bil tokratnji YugoRez zopet zmagovalen. Vedno me pozitivno presenečijo (meni) neznani bandi, zato sem bom tretjega z veseljem udeležil!

YugoRez I festival

Z novo opremo je vedno tako, da jo hočemo do obisti prezikusiti v najrazličnejših situacijah. Zato se z novim foto članom naše družine že nekaj časa svaljkam po vseh mogočih placih ter iventih, da vidim, kako se zadeve obnašajo in kako posamezne stvari fotografirati. Seveda je tu v igri tudi sprotno učenje, razvijanje umetniške žilice ter prepoznavanje situacij, v katerih se oprema še posebej dobro izkaže. Oni dan sem ugotavljal, da se med nedavnimi fotkanji ni znašel recimo koncert, zato sem se toliko bolj razveselil, ko sem na strani Ostrige zasledil, da bosta na festivalu YugoRez eno urezala tudi virtuoza iz New Wave Syrie1. Drugih bendov niti nisem poznal in se nanje oziral, hotel sem le kakšno dobro fotko Sirije.

Po nekaj dolgotrajnih emajlih sem v petek dopoldne le prejel obvestilo, da imam potrjeno akreditacijo. Skupaj sem zbobnal nekaj prijateljev in smo šli. Sledilo je nekaj uvajanja, nato pa hop v fotografiranje. Za prvi koncert nisem hotel zamuditi, zato sem se tam narisal že ob pol devetih, čeravno se je zadeva dejansko pričela šele uro kasneje. Vendar v tem času ni bilo velik obiskovalcev, hkrati pa sem imel dovolj časa, da se pobliže spoznam s prostorom ter da ujamem kakšen zanimiv utrinek z vaj. Nato se je vaja končala in obiskovalci so začeli kapljati. Prvi je bil duo Vortex Magnolia, ki je postregel z nekaj zanimivi prijemi (oba člana hkrati na bobnih, trdojedrna uporaba efektov) ter zelo britanskim glasbenim priokusom. Tu na začetku sem bil še kar precej živčen, nisem vedel, kako naj se postavim, da publiki ne bo preveč zastrt pogled, kako blizu glasbenikom naj grem. Na srečo je bil zraven še en fotograf, zato sem se lahko orientiral po njegovih izkušnjah. Trema je do naslednjega benda že izginila, zato sem se lahko popolnoma potopil v fotografski svet. Na vrsto sta prišla dva izključno dekliška benda iz Hrvaške. Prve so bile Punčke iz Vinkovcev, nato je sledila Ž/BUKA. Tudi moj muzikalični prijatelj se je strinjal, da so ga punce dobro žgale, saj smo mogoče pričakovali bolj melanholične inu umirjene pesmi. A so nastopile suvereno, sploh pevki sta delovali zelo samozavestno ter udarno. Vsake so poskrbele za super konec, z odklopom do konca. Predzadnji je zavel novi val iz Sirije. Že njunega CDja in radijskega nastopa na Študentu se nisem mogel naposlušati, v živo sta blestela še bolj. Urša in Rok sta par s super energijo, zabavna ostajata tudi pod odrom, kjer so med premori hitro nabrali skupaj ekipico za hitro tekmo stolnega fudbala. Čisto zadnji so bili ŠKM banda (Štefan Kovač – Marko) iz Beltincev in kar nekako zgledajo kot recimo nečaki Vlada Kreslina. Odigrali so fenomenalno, bili inovativni, a proti koncu že malo naporni za poslušat, kar gre krivda tudi tehniku za mešalko. Ampak OK, folka to ni motilo in ŠKMjevci so bili edini dovolj ustrežljivi, da so zašpilali še dva dodatna komada po vztrajnem prepričevanju publike.

Tako je bil prvi foto koncert za mano. V te vode se ne bom podal, kot se zadnje čase rado dogaja, da taki fotografi (ter blogi) rastejo kot gobe po dežju, če vas že zanima. Predvsem mi manjka kak daljši objektiv (slikal sem s 17-35 f/2.8, doma pa pozabil 50 f/1.4; kakšnega 85 ali 135 se ne bi branil), a po drugi strani tudi široki kot velikokrat pride prav. Vzdušje je bilo fenomenalno, tudi publika je bila zelo v redu (razen enega težaka, ki se ga je našvasal za cel teden naprej, ampak na srečo ni težil). Vseh fotografij ne bom limal sem, ker so v radodarni velikosti na voljo v Ostrigini galeriji. Najboljše primerke sem zbral na moji deviantArt strani, kjer si lahko kupite kvalitetne velike printe za na steno.

Vortex Magnolia

  1. Moj najljubši nov slovenski bend. Parček obvlada, tako glasbo bi delal jaz, če bi imel toliko smisla in posluha. Priporočam njun zastonjski album Hello Yes []