Digitronček

Tako ime je se uveljavilo v starejših krogih naše dinastije za celoten projekt digitalizacije televizije, od novega sprejemnika, ki po njihovem zasenči kino,  pretvornika, ki v spodnji sobi z video signalom oskrbuje stari TV, ter prikupnega vesoljčka, ki jim je skoraj leto dni najedal svetoval, kako se pri prehodu kar najmanj opeči. Pre. Dolgi. Stavki.

Enivej, to čudo sem hotel preizkusiti takoj, ko se je pojavila, zato sem dvatisočosmega z mimovrste=) naročil Pinnaclov nano DVB-T tuner (in ga sedaj prodajam), da vidim, kako se reči streže. Ker imam iz sobe neposredni pogled na krvavški oddajnik, sem tudi le z malo priloženo anteno dobro ujel signal in slika je bila ojštra. Geekanje z laptopom po naravi vsevdilj sem kmalu opustil, ker je bil takrat signal še prešibek za vsako uvalo, pa tudi LCD zaslona se na ultra močnem soncu bolj malo vidi, le prstni odtisi ter prah, da te je ja sram, ker ga zanemarjaš.

Vse krilatice, ki jih navajajo ob digitalizaciji so super; več kanalov, lepša slika, široki format, bogatejši zvok, vernejši prikaz čustev, hiperrealno masiranje podplatov. No, mene je predvsem zanimalo, kako izgleda visoka jasnina po zraku, zategadelj sem se rajnega poletja 2008 odpravil na Šance, iz koder je edini oddajnik v eter spuščal HD vsebino. Takrat so bile to olimpijske igre v Pekingu na posebnem kanalu RTVja, ki je bil brez komentarja. Slika je izgledala fenomenalno, sem pa res bil le nekaj deset metrov od oddajnika. Doma (blizu Kranja) ni bilo o HD signalu ne duha ne sluha.

RTV v HD tehniki, čekiraj logo!

Ta zajem zaslona sem naredil na prastarem prenosniku, ki je imel parcelo zaslona odmerjeno na 1680×1050 pik, zato slika ni obelodanjena v vsej gloriji. V živo izgleda spektakularno, kar pa že itak mnogi veste, ker sem z objavo tega prispevka zamudil dve leti in ekskluzivnost vsekakor upade. Lahko pa občudujete funky HD RTV logo desno zgoraj, če ga kdo še ni opazil.

Kako pa zares tok informacij izgleda v živo, pa si poglejte na spodnjih dveh priloženih surovih datotekah (VLC jih dobro prebavlja, če imate slučajno težave). Na prvi se heca Oto Pestner z jazz bendom, v drugi pa se na podellitvi debelo smeji Primožu Kozmosu, ki je na taistih olimpijskih pobasal zlato medaljo v metu kladiva.

Večina vas doma gleda IP TV ali kabelsko, zato se posnetki ne zdijo nič posebnega, a je treba vedeti, da priletijo po zraku in bi jih lahko spremljali v kavarni ob srkanju jutranje kavice ali v ležečem položaju sredi parka pozno popoldne. Od danes je digitalna TV dokončno tu in jo toplo pozdravljam.

Vdihnite digitalni dotok ter se privežite na mrežo!

Odmev poletja

Leto se je že krepko nagnilo v jesen, kar nam dokazujejejo tudi raznovrstni atmosferski dejavniki izven sten naše tople hiške. A tudi poletje ni bilo za o(d)met, saj je na dnevni bazi močno pripekalo, da so se vsem možgani sesedli v kislo mleko. Če bi dodali še sirilo, bi Slovenija lahko postala največja izvoznica skute. Zategadelj so današnji ohlajeni dnevi kot naročeni, da se zazremo v polpreteklo zgodovino (čeprav zgodovina absolutno preteče že tisti trenutek, ko jo za zgodovino razglasimo; nekaj lahko še traja, ali pa je že zgodovina, nekaj vmes ne obstaja!) letošnjega poletja in si ogledamo dogodke, ki so nam pustili čeljust na tleh in misli v oblakih.

Prvi je javnost razhudil Gregor Golobič (ja, dolgo sem nabiral ta zapis). Veleslavne afere Ultra ne bom na dolgo mrcvaril, saj verjetno že vsi veste, o čem tečejo zadeve, navsezadnje še vedno kdaj pokuka izpod površja, kadar to pride prav opoziciji. Mislim, da se je tudi v tistih krogih začelo kuhati. Najprej z anonimkami o nezavarovanih posojilih Ultre (kar je ustvarilo podlago), nato pa udrih po Golobičevem lastništvu. Pri tej zadevi so me vedno bolj skrbele druge stvari, kot pa tiste, o katerih je teklo največ besed. Najprej, kako je (kdorkoli že, čeprav sumim opozicijo, navsezadnje je to potekalo tri dni pred evropskimi volitvami) lahko kdo sploh prišel do tistih fotokopiranih podatkov? Nekdo v NLBju očitno ni opravljal svojega dela oz. je delal nadure, a se je na koncu itak izkazalo, da je vse skupaj izmišljeno. Sicer pa, koga brigajo neka posojila in kakšna so? Firma se je že tako odločila, kot se je – javnost ni tu, da sodi o finančnih odločitvah gospodarskih družb. Nato je prišel na vrsto sam Gregor, ker naj bi “prikrival” lastništvo v Ultri. To tudi ni držalo povsem, saj je poslovni delež prijavil Komisiji za preprečevanje korupcije. Drago Kos bo že ukrepal, če bo prišlo do kakšnih nepravilnosti, druge pa po mojem nič ne briga. Kaj mi pove podatek, da ima politik delež v uspešni firmi? Bore malo. Rekli boste, hja, lahko pa bi z ministrstva zlival denar v Ultro. Ravno zato je pomembna Komisija; ima omenjene podatke, zato naj le opravi svoje delo in prestreže morebitne nepravilnosti. Edinole izgovor Golobiča, da ga niso spraševali o poslovnem deležu, ampak o delnicah, je za lase privlečen – če te že povprašajo o lastništvu, komotlih poveš dejstva, argument pozitivističnega sodniškega črkobralca ni na mestu! A cela gonja nikakor ni bila upravičena, nasploh pa je trajala celo jebeno poletje in nam kvarila še tiste mirne trenutke ob bučanju morja. Ne, nehajte, ne zanima nas, no, pojdite se nazaj igrat v peskovnik Državni zbor!

Druga um kravžljajoča novica nas je zadela iz matere Evrope, kjer je itak največja zaloga bistroumnih idej. Ta brlog eurokratov se je odločil, da imamo preveč grozdja, zato so sponzorirali zeleno trgatev. Verjetno so že kdaj prej namenili milijone subvencij za vzpostavitev lepih vrtičkov (kar je dobro), sedaj pa taisti pobirajo denar, da bodo ustvarjeno uničili (kar ni niti slučajno dobro). Ljudje božji, toliko je še uporabnosti grozdja, kot le fermentacija v vino (če je že tega toliko preveč). A se zopet vprašam: od kdaj ima Bruselj več pojma o “trgu”? Se mi je zdelo, da smo z Jugoslavijo pokopali tudi centralno planiranje. Nekateri menijo drugače.

Tretjič (in v tretje gre rado) se je poletje zamerilo gospodu tam Zgoraj. Ker? Kaj imajo skupnega Farrah Fawcett, Michael Jackson, Les Paul, Ted Kennedy in Patrick Swayze? Mrtvi so. Prenehali so obstajati. Zagrizli so v prah. Odšli so rakom žvižgat. Šli so po gobe. Prenehali so živeti in so srečali svojega Stvaritelja. Letošnje leto ni naklonjeno svojcem, saj so umrli vsi, ki komu kaj pomenijo. No, dobro, vsi ne, veliko zvezdnikov pa. Kakorkoli, naj počivajo v miru, naredili so le nekaj dobrega in ljudje so že dovolj obremenjeni z ekonomsko krizo, ni potrebe, da zapovrstjo umirajo še idoli. Ne smili se mi le tisti kolofoktar, ki je ob smrti Jacksona na nek forum takoj nalepil sporočilo, da prodaja karte za njegov koncert z 10% popustom.

Četrtič smo komaj obdržali oči v jamicah, ko smo izvedeli za nov standard slovenske tipkovnice. Verjetno zato, da Evropi dokažemo, da sedaj pa res nismo več Balkan. Tole je itak neobvezen standard/priporočilo, tako da Logitechu ne bo treba ravno na vrat na nos tiskati čšž na tipkulje. Sam zadevo podpiram, ker navsezadnje smo enakopraven jezik sedemindvajseterici, zato si zaslužimo vsaj svojo tipkovnico. Rešitve so še kar na mestu, z eksotičnimi prevodi na srečo niso pretiravali; ć in đ sta se poslovila, a ostajajo q, w, x, y; heh, treba je ostati malo na “pravi strani”, ne, saj ne, vem, internet in te zadeve.

Petič, Robič. Jure Robič. Maratonski kolesar, bolje rečeno ultramaratonski. Prej je napedenal štiri zmage na RAAMu, letošnjega pripekajočega junija pa se je rahlo užaljen odpravil domov tik pred koncem. Navaja dvojna merila za kolesarje, saj Švicar Daniel Wyss ni bi kaznovan, čeprav ta video dokazuje, da bi moral biti. Juretova ekipa je bila kaznovana dvakrat, Daniel pa je za prečkanje rdeče luči dobil le opozorilo. Ta nenaden odstop je presenetil marsikoga, saj se sprašujemo, zakaj ni sprožil kakšnega postopka. OK, ne bom pametoval, verjetno je zraven še 100 dejavnikov, katerih ne bomo nikoli izvedeli. Še ena šok terapija je priletela z drugega spektra športa, vesoljni Primož se je odločil, da bo s kladivom imel opravka le še v garaži, svojo odločitev pojasnjuje v Zadnji kolumni. Tudi tu pravega ozadja verjetno ne bomo izvedeli. Baje mora športnik končati na vrhu, toda Kozmusov čas se je šele začel, kajne? Ne mi rečt, da sta olimpijsko in svetovno zlato že konec? No, že ve, koliko zmore in koliko se mu še da – bolje, kot da bi stagniral kakor Primož Peterka.

Kanček lepše se je imel Janez Janša, saj se je julija le poročil z ljubljenim dekletom. Z Urško Bačovnik so imeli kaj veliko opravka prejšnja leta; predvsem novinarji so se spodtikali, kako lahko neka “partnerica” spremlja premiera na vseh poteh in delegacijah, namesto da bi jima privoščili – kot da je s poroko kaj drugače. No, le nekaj dni pred tem so se mu kolena verjetno bolj šibila, ko je podoživljal poletne dneve 1988. na Roški. Hja, točno tja se je zopet vrnil in spet odgovarjal na vprašanja zveznega izvršnega sveta milice policistov. Bojda o razkrivanju tistih zaupnih dokumentov glede Katarine Kresal. Kdo se že sploh spomni tega? Eh, ja, raje obujajmo spomine, kako sta z bratom Bavčarjem razkrivala zaupne dokumente dnevnike Staneta Kavčiča.

Sedmič in malo slabše se je godilo naši (novi) vladi mimo katere ne moremo. Sploh so pa njene zadeve manj zaupne. Še enkrat vprašam: se kdo še spomni “spodrsljaja”, ko je v zrak ušel prenos seje vlade, ki sicer ne bi smel? Kakor koli, izcedek si lahko poslušate tukaj. Nič presenetljivega, malo kreganja, malo bezanja pod rebra, malo mirjenja razgretih glav; pač delovni ljudje pri delovnem sestanku, mediji pa spet iz vsega napihnili celo zaroto. Lahko si zamislimo, da so ministri za vklop vedeli oz. zanj poskrbeli celo sami in so tako hoteli pošiljati subliminalna sporočila v javnost? Evo, zarote! Nekaj večjega za bregom pa je vsekakor imel prvi atentator slovenskih politikov (po Krambergerju) Josip Zagajski, ki se je vlažnega poletnega dne odločil, da bo Pahorja razstavil na prafaktorje. Verjetno ga je nato zadušljiv zrak na slovenskih vlakih naredil omotičnega in so ga z lahkoto prijeli policisti. Spet ne bi bilo zanimivo, če ne bi POP TV iz policista Aleša Cesarja, ki je psihiču odvzel bombo, naredili superzvezdnika, za kar se dotičnemu itak jebe. To neumno nadlegovanje prekosi le kura z oddaje Smet na Analu K, ki predsednika države sprašuje, če ni imel nič pametnejšega za počet, kot da je obiskal gradbišče pri Stožicah.

Da ne bo vse tako mračno-cinično, raje zaključimo s čim lepšim, recimo ljubeznijo, katera še vedno ni našla popolnega sprejema v Slovenji, a se temu vsaj bližamo. Gre za pomembno odločitev Ustavnega sodišča, ki je v zadevi U-I-425/06 odločilo, da je Zakon o registraciji istospolne partnerske skupnosti v neskladju z Ustavo. ZRIPS je itak eno skropucalo prejšnje vlade in je že čas, da se popolnoma ukine; nasploh pa bo nepotreben postal z novim Družinskim zakonikom. Istospolnega partnerja ZRIPS (in tudi ZD) ne predvidevata kot nujnega dediča, ni udeležen v drugem dednem redu; da ostalih prikrajšanj, ki jih trpijo zaradi nemožnosti poročanja ne omenjam. Ta odločba je pravi odgovor predvsem fajmoštrom, ki napovedujejo apokalipso, ker posvajanje otrok med istospolnima partnerjema prinaša izumrtje Slovencev. Ne vem, zakaj jih kdo ne opomni na celibat? Ali pa oralni seks. Mogoče kontracepcijo. Glavno je le, da se stvari premikajo na bolje, končal pa bom z (po moje) zelo pomembnim citatom, ki ga je izreklo Ustavno sodišče:

O diskriminacijski obravnavi govorimo takrat, kadar država (na podlagi osebnih okoliščin) različno obravnava posameznike v enakih situacijah.Če položaja, ki ju primerjamo, v bistvenem nista enaka, ne moremo govoriti o neustavni diskriminaciji. Bistveno je torej, ali je z vidika, ki je pomemben za presojo izpodbijane ureditve (pravica do dedovanja po umrlem partnerju, 22. člen ZRIPS), položaj pobudnikov v svojih bistvenih dejanskih in pravnih prvinah primerljiv s položajem zakoncev. Po oceni Ustavnega sodišča je odgovor pritrdilen. Registrirana partnerska skupnost je razmerje, ki je po vsebini podobno zakonski zvezi ali zunajzakonski skupnosti. Tudi za to skupnost je bistvena značilnost stabilna povezanost dveh oseb, ki sta si blizu, si medsebojno pomagata in se podpirata. Etično in čustveno bistvo registrirane partnerske skupnosti, ki ga izraža 8. člen ZRIPS, po katerem se morata partnerici ali partnerja medsebojno spoštovati, si zaupati in si medsebojno pomagati, je podobno kot pri skupnosti med žensko in moškim. Tudi pravna ureditev tega razmerja je podobna zakonski zvezi. ZRIPS partnerjema prav tako zagotavlja določene medsebojne pravice in dolžnosti, varuje šibkejšega partnerja, ureja pravni položaj do tretjih oseb, države in socialnega okolja.