Konec demokracije

Bil bil lahko naslov za kakšno knjigo Francisa Fukuyame. Vendar se zadnjih dneh v študentskih krogih dogaja nekaj, kar ustreza naslovu – cele obnove ne bi še enkrat pisal, zato si zgodbo preberite sami in poglejte spodnji video. Torej, zavrnjene kandidature skupini Modrih študentov za volitve v študentski svet na 6 fakultetah, med drugim tudi na naši, Pravni.

Današnja propaganda, ki je zaokrožila po fakulteti:

Sicer nisem bil opredeljen do katere koli strani (Oranžni in Modri), vendar kar se je danes zgodilo na fakulteti, presega meje dobrega okusa. Je drugi dan volitev in ko so edini kandidirajoči ugotovili, da volitve izgubljajo, so se poslužili raznih taktik in zgornja galerija prikazuje eno izmed njih.  Najprej je napisano neko besedilo, ki nas straši, da ne bo več žurk, če ne bo nihče izvoljen (kar ni res, ker bodo pač nove volitve) in še rahlo nategovanje o sklepu sodišča, ki je tudi natisnjeno na zadnjih dveh straneh. Predlagam, da si preberete celoten dokument. Torej, sodišče zavrže predlog za izdajo začasne odrebe zaradi stvarne nepristojnosti, spremni tekst pa govori o celotnem zavrženju (čeprav mislim, da so hoteli reči zavrnitev in ne zavrženje), ker da ni bila v postopku kršena nobena pravica in so vsa dejanja izvedena v skladu s pravili. Kar je seveda bikov iztrebek. To bi lahko razglašali na drugih fakultetah, Pravna ni ravno pravi naslov za površna in zavajujoča natolcevanja. Nasploh pa smo bili od Oranžnih čez cele volitve deležni ‘mehkih’ pritiskov, od že omenjene grožnje, da ne bo več žurov, če ne bodo izvoljeni, do apokaliptičnih napovedi, da fakulteta na bo delovala, ker pač ne bo nihče izvoljen in bo potemtakem študentski svet dve leti samoval. Japajade. Nismo po župci priplavali, zato je že res čas, da se pojavi študentska različica Pahorja in da zmaga z veliko razliko. Z odgovornostjo za spremembe.

Etično čiščenje – vatentat!

Oh, danes je presrečen dan! Na včerajšnjih volitvah je po letih životarjenja le z veliko razliko zmagala stranka Socialnih Demokratov! Veselim se zopet dni, ko se bodo državne institucije brezsramno odele v rdečo. Otroci bodo z nado v očeh tekli na ceste z zastavicami pozdravljat novega vladarja. Vrnila se bo enakost. Oh, samoupravljanje, oh, neuvrščenost! Rdeči revirji, ideološko izločevanje, enopartijski sistem, temelji marksizma, kako sem vas pogrešal! Rdeči vseh dežel, združite se!

No, khm. Kanček resnosti, saj nismo zadrgnjeni ultra desničarji. Letošnje volitve so zagotovo prelomne, saj se je zamenjala dobra polovica poslancev. Končno, bi lahko rekli, če ne zaradi drugega, vsaj zaradi načelne higiene in komparativne prednosti ciklično-osmoznega izmenjevanja. Nekaterih ljudi sem zelo vesel, nekaterim privoščim, da so odleteli, drugih ne pogrešam, tretjih pa raje ne bi videl niti na pogrebu.

Vesel sem jih

Borut Pahor, Patrick Vlačič, Katarina Kresal, Majda Širca, Gregor Golobič, Ivo Vajgl

Vesel sem, da so odleteli

Andrej Bajuk, Jožef Horvat, celotna NSi, Karl Erjavec, Dimitrij Rupel, Marija Pozsonec, Milan M. Cvikl, Bojan Homan, Dimitrij Kovačič, Milan Zver, Zofija Mazej Kukovič, Dragutin Mate

Žal mi je, da jih bom gledal še naslednja štiri leta

Branko Grims, Eva Irgl, Zvonko Černač, Vasja Klavora, Janez Janša, Jože Tanko, Miro Petek, Andrej Vizjak (aka Andrej iz Štajerske), Jožef Jerovšek, Franc Pukšič, Anton Rop, Matej Lahovnik

Žal mi je, da jih naslednja štiri leta ne bom videl

Sašo Peče, Barbara Žgajner Tavš, Jožef Školč, katerega iz zelenih strank

Marko Brecelj jih je že pred prejšnjimi volitvami takole ciljal in izvajal preliminarni vatentat, pa jih je odneslo šele sedaj. Bolje prepozno kot nikoli, pravim jazst.