Maškare v Šenčurju

Tri dni po razvratnih maškarah smo se na edini pravoverni praznik pusta (torek, bemti!) odpravili s KUDom v Šenčur odigrat igrico ter malo razveselit našemljene otroke. Gostovali smo v kulturnem domu v Šenčurju, kjer smo sicer redni gostje. Baje je prišlo do nekih primanjkljajev v človeških resursih, zato smo na hitro vrgli skupaj eno izmed prejšnjih iger ter se nasploh šli celo improvizacijo (kot je že v navadi, saj zadeve preizkušamo zadnji dan, nato pa se drug na drugega deremo, ker stvari ne delajo). Tako nam je zagodel tudi prenosni mikrofon, ki je bil resda nekaj dni nazaj “servisiran” in tudi na preizkusu je dobro delal. A ko je Andreja vstopila na oder, je po hitrem postopku crknil. Mačka mu piterina. Na koncu se je vse le dokaj dobro izteklo in zdi se mi, da obiskovalci niso bili preveč zaksrbljeni. Teh je bilo malo morje, dvorana je bila napolnjena do konca.

Če nisem ravno petnajstič menjal ves komplet CDjev, ker se niso zedinili o predvajani glasbi, sem za trenutek ali tri izza odrja švignil fotoreportirati dogodek. V dvorano sem se le stežka prebil in fotkal dogajanje na odru, zato me je v nekem trenutku prijelo, da bi izvedel en stage dive. Ga nisem, ker me verjetno ne bi ujeli. Posebna pohvala gre maškaram, saj so bili mulci neverjetno iznajdljivi v kostumih. Med zmagovalci je bil, recimo, semafor (ki so mu delale vse lučke, kar je s ponosom pokazal!) ter par, oblečen v hišne copate. Sodniki so zmagovalcem podelili ogromne pakete piškotov ter sladkarij, ostale so na koncu čakali majhni priboljški ter topel čaj. Ko smo lastne zadeve pospravili ter se napokali krofov v garderobi, smo še mi odjadrali na skodelico čaja nato pa domov.

Beri naprej

Cipaste maškare

Najprej vesela novička: poleg tega, da je Petra Majdič spektakularno osvojila medaljo, je bil prejšnji zapis dvestoti po vrsti, kar je svojevrsten dosežek! Sicer se dvestotka proti tisoč in nekaj na Twitterju ne sliši veliko, vendar gre v ta blog neprimerno več truda ino časa1. Sedaj pa resnejše teme: pust/maškare/staropoganska vraževerja. Za pusta se že dolgo nisem napravil, a letos so me prijatelji le prepričali, da naj grem z njimi vun. Hitro sem pobrskal po fotrovi garderobi ter skupaj navrgel elemente za Ivana Serpentinška. Modri delovni kombinezon, karirasta srajca, gozdarski čevlji, meter, rdeč svinčnik, ošiljen z nožem, kapa ter očala za švasanje. Z glasom in imitacijo nisem pretiraval, sem itak izpadel že dovolj fotrsko.

Ipak me vsako leto preseneča, zakaj se toliko moških preoblači v ženske. Pri nas ni bilo nič drugače, dva brancina sta se hotela preizkusiti v nežnejšem spolu. Na koncu sta ugotovila, da so ženske v bistvu prave junakinje. Nedrček te tišči, s petkami si zvijaš gležnje, zaradi miniča in najlonk ti svinjsko mrzlo piha v rodila, ličila ti neprodušno zaprejo kožo in zato se potiš. Vsa čast, punce! Ker tipi nismo vešči ličenja sploh, smo se odpravili v Škofjo Loko h kolegici vizažistki po pomoč. Prvega je namazala zelo elegantno, druga cipa si je zaslužila le tri poteze s čopičem in krivo šminko, jaz pa sem vmes lepo prožil ter preizkušal novo igračko SB-900. Gostiteljica se je preobrazila v zebro (čeprav me je sprva spominjala na člana skupine KISS), še druga spremljevalka pa je predstavljala karto as (poker face PRESS). Skoraj naslednjega dne smo le odpeketali v Kranj, kjer smo se naguzili v Planetu Tuš. Gužva je bila nepopisna, a smo zaradi prijateljev k sreči dobili vsaj sedišča. Za kamor drugam itak ni bilo; preveč naroda! Fotografije sledijo po naslednjem kliku

Beri naprej

  1. Če koga zanima, je stoti zapis tukajle []