9/11

Kdo se spomni ure, ko so se letala v ognjenem oblaku razstavila na prafaktorje in čez nekaj minut za sabo pokopala mogočna stolpa ter nekaj tisoč ljudi? Jaz se je spomnim zelo živo, pa niti ne vem, zakaj. Kje sem bil, ko so počili Bin Ladna sem gladko pozabil. Spomin na enajsti september leta dvatisočprvega pa mi je ostal v glavi kot moj prvi spomin sploh, ko sem star dve leti obležal v bolnici s salmonelo.

Bil je lep poletni dan, po šoli sem se rahlo naveličan odpravil v sobo gledat televizijo. Imel sem še tistega starega Philipsa na pisarnišem stolu, čigar daljinca smo že davno izgubili in si moral se sprehodit za menjavo kanalov. Kot ponavadi sem gledal neko glasbeno/kontaktno oddajo na TV3 s sivim ozadjem in simpatičnim Željkićem (preden je postal tečen na Radiu Ekspress). Neka punca je poklicala za svojo najljubšo glasbo, a jo je Željkić najprej vprašal, če je slišala kaj o tem, da se v Ameriki “letala zaletavajo v nebotičnike”. Sam sem se malo nasmehnil, a že čez kakšno uro so bile novice polne poročil o teroristih. Hja, takrat se je internet pretakal še po telefonskih impulzih, CNNa pa tudi nismo imeli, zahvaljujoč lokalni kabelski TV.

Tako nezanimiv, a tako močen spomin. Kar se je zgodilo s svetom po tem napadu je takisto težko pozabiti; primerja se lahko z nesrečo Senne in Ratzenbergerja v Imoli, samo da po enajstem septembru ni varnosti niti za kanček več. Na letališčih vam sezuvajo čevlje, v mestih vas opazuje krdelo kamer, države mrzlično nabirajo bančne podatke brez pravih razlogov in prek interneta vam sledijo kot najhujšemu zločincu.

O teorijah zarot ne bi preveč razglabljal, zato se raje tako kot v šoli spomnimo na žrtve z minuto molka.