Prepovejmo internet!

Ali pa raje pol-ukradeno nanizanko Brat bratu, ki stane 1,5 mio EUR, ter nam zato ukinejo Resnično resničnost, ker ne morejo skupaj napraskati 50.000 EUR? Čeprav se mi nekako dozdeva, da je to bolj izgovor, da nacionalko spremenijo v avtopralnico za možgane, tako kot je sedaj priljubljeno odpuščati delavce ob “svetovni krizi”.

Kakor koli, vsake toliko se zasmejem/načudim bizarnostim našim strokovnjakom, ko se hočejo ukvarjati z računalništvom ali internetom – v današnjem primeru bo to odvetniški poklic. Odvetnica Sandra Cico je kot zastopnica Združenja za zaščito avdio-vizualnih del nekaterim (kje je T-2, naprimer???) slovenskim ponudnikom dostopa do interneta poslala spodnje dva lističa, v katerem zahteva preprečitev dostopa do torrent sledilnika PirateBay.org. Na voljo jim da 24 ur, nato jim zagrozi s pravdnim in kazenskim postopkom.

Razumem poklic odvetnika in želje njihovih strank, sploh če se kateremu obeta kupček denarja. Vendar je ta ‘dopis’ zgrešen tako s pravniškega kot tehničnega vidika. OK, pohvale dobijo, ker očitno vejo, kaj je IP range in kaj sledilnik, za vse drugo pak ne vem, ali naj okrivim neznanje odvetniške pisarne ali tečnarjenje Združenja1. Sam si take zahteve nikoli ne bi upal poslati, četudi bi bili lokalni faktorji močni zelo vztrajni.

Prepoved interneta oziroma njegovih delov je smešna, nemogoča ter rahlo totalitaristična. Vsi se spomnimo, ko je udarila udba.net – masovno smo pretakali trume poskeniranih seznamov, tam iskali naše sovražnike in čez nekaj dni nas preseneti jebena “zatemnitev”. Seveda smo se pravi geeki znašli ter zajahali kakšen politično nekorekten proxy in zopet nemoteno špegali v hudomušno zgodovino Danila Potnika, Zmaga Padalca in Ivana Janše. Torej je zahteva po prepovedi določene strani zelo neučinkovita, hkrati pa še nedemokratična – če me spomin ne vara, plačujem za nemoten dostop do vsega spleta; če je kdo tam storil kar koli protipravnega, pa naj se spravijo nadenj, ostale uporabnike pustite na miru.

Pravniški vidik zna biti problematičen posebej zato, ker (kot smo že navajeni) ta tematika ni dovolj precizno urejena s predpisi, kaj šele da bi poznali obsežno prakso. Zahteva je po svoje zanimiva, ker nalaga ponudnikom dostopa do interneta, da prepovejo neko stran, kot da ti imajo kaj z njo (na Švedskem, halo?!). Stari slovenski kazenski zakonik je poznal lep institut, kaskadna odgovornost. Sicer je šlo res le za odgovorne urednike, tiskarje ipd., a lahko bi se zgledovali po tem vzorcu. Seveda, če skropucalo KZ-1 ne bi v celoti ukinilo kaskadne odgovornosti. Zakaj? Hja, odgovor ministra je enako “prepričljiv” kot ukinitev relativnih zastaralnih rokov.

Odgovornost na internetu bi šla nekako tako: najprej seveda odgovarja avtor, čigar ugotavljanje lahko na internetu postane cel projekt, saj je orodij za anonimizacijo ogromno. Drugi na vrsti bi bil skrbnik spletne strani. Tu ne gre ravno za webmasterja per se, bolj imam v mislih kak SiOL s svojim gnezdom blogov, ki jih pri njem lahko odpre kdor koli.  Če še do tega ne bi mogli oziroma bi se skrival na Filipinih, bi v poštev prišel lastnik domene, seveda v zelo skrajnih primerih. Nekako tu se za moj okus vse konča. Vsekakor se to konča pred ponudniki dostopa do interneta, ker je prvič preprosto preveč prometa, da bi lahko kdo nadzoroval vse svoje naročnike, drugič je ta zahteva absurdna, ker so potemtakem npr. za nelegalno pretakanje avtorskih vsebin prek PirateBaya odgovorni vsi ponudniki na svetu, katerih naročniki pač po komunistično delijo med sabo igre, glasbo, programe, porniče. Podobno kot bi potnikih na vlakih leta 2004 v Madridu tožili železniško podjetje, ker so pač tjakaj bombo nastavili teroristi. Ponudniki le ponujajo dostop do interneta in ni logike, da bi imeli kaj z nečim, kar nekdo ustvari ter da na strežnik na drugem koncu Zemlje.

Za konec še razmislek vsem nadobudnim slovenskim gusarjem – NJIHOVA odgovornost pri tankanju nelegalnih vsebin iz raznih trackerjev. Vse preveč jih je pogumnih, ker doslej v Sloveniji še ni bilo resnih/masovnih/odmevnih policijskih akcij uperjenih v koga drugega kot preprodajalce, zato po forumih vpijejo in se tolčejo po prsih, da jim nihče nič ne more, hkrati še navajajo neke direktive in predpise EU. Naj vas razočaram, o, dragi sotrpini. Kazenski zakonik (tudi nov, čudno, da niso ukinili še teh stvari) pozna kršenje avtorskih in drugih pravic, na kar se že sklicuje Sandra Cico – 148. in 149. člen KZ-1 sta priporočljivo branje. Temu dodajte še 38. člen – pomoč (pri kaznivem dejanju) in imate storilca, nelegalne vsebine pretakajoč s spleta. To velja za vse “navadne” pirate kot tudi za imetnike sledilnikov (Filebits, Partis, Slobytes itd.). To je sicer res le teoretični konstrukt in tudi sam si ne predstavljam slovenskih policistov in tožilcev gledati v trume podatkov na zaseženih računalnikih ali kako na sodišču sedi 12 geekov. Navsezadnje pa se morda lahko nadejamo live blogginga, heh.

  1. Glede teh društev se mi zdi, da jih mamo v Sloveniji kar veliko, čeprav večine časa od njih ni slišati kaj pametnega, bolj mešanje zraka pa to. []

Račun za elektriko

Ob takem turobnem popoldnevu kot je danes, navadno premišljujem. Začel sem se spraševati: glede na to, da je letošnje leto dokaj radostno za RTVS, saj praznujejo petdeseto obletnico televizije na Slovenskem, in nas dnevno še bolj spravljajo v polsen, kot to že uspeva vremenu, s tem ko nam na dnevni osnovi ponovno vrtijo zimzelene epizode TV Dnevnika, Šou bo šel, Pravi biznis, Mali oglasi in Borisa Kopitarja, ali se ne bi spodobilo, bilo pravično, primerno ter zveličavno, da bi sledili zgledu nacionalne televizije in jim vsak mesec velikodušno sfotokopirali neko staro položnico ter jo poslali na Kolodvorsko dve-do-štiri?

Vem. Predolga poved.

Mir z vami.