Schmuck

Kaj se naredi, ko se dobi prvo resno plačo? Valda, vse zagoniš za foto opremo, jebeš varčevanje. No, ne da sem postal milijonar, nabavil sem drugi fleš, barvne filter in Lastolite Ezybox. Vse se je popolnoma skladalo, saj me je le nekaj dni zatem Anja Kert prosila, če bi pofotkali njen nakit. Zelo preprosta zadeva, bolj nežno in zasanjano, poudarek na nakitu, kar v lokalnem KUDu (spet; počasi moram res najti kaj novega :)). Anja se je zmenila še z dvema profesionalkama pred kamero, Katarino Štamulak ter Anito Tarle.

Delo z njima je pravi užitek; sami sta že izkušeni v poziranju in zato vedno zadaneta odlično pozo, popravki so redki in malenkostni. Takoj sta se vživeli v koncept tega fotografiranja, kar pa se pozna na fotkah, saj so ene boljših. Več preglavic sem kajpak imel z lučjo. Z dvema viroma še nisem nikoli delal, dodatno so me zaposlili še barvni filtri. Potrebnih je bilo veliko poskusov, da smo ujeli želen efekt. Upam, da se s časom in izkušnjami to ponavljanje zmanjša, ker sem bil že malo jezen, da ne bom preveč stal za flešem kot za fotoaparatom.

Ampak. Torej. Se je izplačalo. Anja izdeluje prav poseben nakit, z dušo ter smislom za podrobnosti. Zato ne morem drugega, kot priporočiti, da jo pobarate za kakšen fin kos nakita; z veseljem ga bo prodala.

Nekateri so za vroče

Drugi pa nimamo izbire, če zunaj sonce žge na 36° C. Amapk delo je delo; z Anjo in Tadejo smo se zopet zmenili za fotkanje, tokrat v pinup stilu pred in povojnih letih. Lepo vreme je bilo kot naročeno za tematiko. Tokrat smo se izdatno pripravili z nekajdnevnim možganskim nevihtanjem in prišli do nekaj dobrih idej, katerih se na dan snemanja verjetno ne bi spomnili ali vsaj ne bi bile izvedljive. Pri najbljižjih smo si izposodili kopalke, iz garaže vlekli zanimive rekvizite, punce so si izmenjale nekaj garderobe ter očal in pripravljeni smo bili na podvig.

Želja je bila, da bi vsaj en del posneli ob bazenu, zato smo dan prej lomastili z avtom po neokrnjenih predelih Čirč, kjer živijo še domorodci, in iskali od prijatelja obljubljeni bazen. Ko smo ga našli, smo udarili nekaj petk ter po manj kot desetih minutah odpeketali domov. Toliko o ekonomičnosti ekskurzije. Naslednji dan smo se okrog desete zjutraj narisali pri taistem bazenu in zmotili podaljšano žurko, še poprej pa smo bili v lokalnih megamarketih, kjer smo kupili zadnje pike na i. V nasprotju z mojim prepričanjem je bazenski del potekal super gladko in čez dobro urico smo že imeli zmagovalne fotke, ter gostitelja odirali za zastonjska pivaa. Z avtom smo ob dvanajstih pristali ob preddvorskem jezeru Črnava, kjer so nas mimoidoči obkladali z nezaupljivimi pogledi in dvignjenimi obvrmi (v štacunah nič boljše PRESS). Stojala, torbe, fotoaparat, kovček za ličenje, kovček za prtljago, kovček za posedanje (slika dolaj). Da ne omenjam natupirane frizure naše modelke :). Na pomolčku smo stisnili še nekaj fotk, skoraj vse odlične, v igro je prišel celo širokokotni objektiv. Nekaj smo se nato trudili še na hribčku za jezerom, a nam je zmanjkovalo idej in pošteno smo bili izžeti od pekočega sonca.

Za makeup je kot tradicionalno poskrbela Anja Kert, poskusila pa se je še v vlogi frizerja, saj nam ni uspelo zagotoviti nobenega profesionalca. Rezultat je bil v obeh primerih čudovit! Posebna zahvala gre tudi ostalim donatorjem, ker je bila celotna garderoba popolnoma v stilu, ki smo ga iskali. Sam sem bil zopet malo nervozen, ker sem prvič na terenu preizkušal fleš SB-900, ločen od fotoaparata na stojalu pod dežnikom. Za proženje sem na fotiča namontiral Anjinega Canona 430 EX, ki je zadovoljivo opravil delo. Malo sem se bal, da bo problem vidnega polja ali da bo Nikon preblag za močno sonce, še posebej ker je bil usmerjen v odbojni dežnik. No, vse se je izkazalo za babje čenče; fleša sta bila noro dobra. Priča so seveda tudi spodnje fotke, od katerih je ena zopet romala na naslovnico One!

Cipaste maškare

Najprej vesela novička: poleg tega, da je Petra Majdič spektakularno osvojila medaljo, je bil prejšnji zapis dvestoti po vrsti, kar je svojevrsten dosežek! Sicer se dvestotka proti tisoč in nekaj na Twitterju ne sliši veliko, vendar gre v ta blog neprimerno več truda ino časa1. Sedaj pa resnejše teme: pust/maškare/staropoganska vraževerja. Za pusta se že dolgo nisem napravil, a letos so me prijatelji le prepričali, da naj grem z njimi vun. Hitro sem pobrskal po fotrovi garderobi ter skupaj navrgel elemente za Ivana Serpentinška. Modri delovni kombinezon, karirasta srajca, gozdarski čevlji, meter, rdeč svinčnik, ošiljen z nožem, kapa ter očala za švasanje. Z glasom in imitacijo nisem pretiraval, sem itak izpadel že dovolj fotrsko.

Ipak me vsako leto preseneča, zakaj se toliko moških preoblači v ženske. Pri nas ni bilo nič drugače, dva brancina sta se hotela preizkusiti v nežnejšem spolu. Na koncu sta ugotovila, da so ženske v bistvu prave junakinje. Nedrček te tišči, s petkami si zvijaš gležnje, zaradi miniča in najlonk ti svinjsko mrzlo piha v rodila, ličila ti neprodušno zaprejo kožo in zato se potiš. Vsa čast, punce! Ker tipi nismo vešči ličenja sploh, smo se odpravili v Škofjo Loko h kolegici vizažistki po pomoč. Prvega je namazala zelo elegantno, druga cipa si je zaslužila le tri poteze s čopičem in krivo šminko, jaz pa sem vmes lepo prožil ter preizkušal novo igračko SB-900. Gostiteljica se je preobrazila v zebro (čeprav me je sprva spominjala na člana skupine KISS), še druga spremljevalka pa je predstavljala karto as (poker face PRESS). Skoraj naslednjega dne smo le odpeketali v Kranj, kjer smo se naguzili v Planetu Tuš. Gužva je bila nepopisna, a smo zaradi prijateljev k sreči dobili vsaj sedišča. Za kamor drugam itak ni bilo; preveč naroda! Fotografije sledijo po naslednjem kliku

Beri naprej

  1. Če koga zanima, je stoti zapis tukajle []