Gnoj si in v gnoj se povrneš

Slovenci imamo veliko lepega okolja okrog nas in ga verjetno zato jemljemo preveč za samoumevnega. To prelepo naravo smo skozi leta prav fino zapacali z vsemi mogočimi svinjarijami, saj nam je vsak kotiček gozda predstavljal koš za odpadke. Skoraj neverjetno pa se je prejšnje leto zganil dober četrt milijona prebivalcev ter s skupnimi močmi v enem dnevu očistil Slovenijo več kot 70.000 kubičnih metrov odpadkov. Takšne podpore (tudi politične) ni uspelo pridobiti še nikomur, zato vse pohvale organizatorjem! Problem je, da smo pozabili očistiti najpomembnejši del – naše podstrešje. Mentaliteto, navade. Zatorej bomo očigledno morali prvo obletnico proslaviti s – ponovno čistilno akcijo.

Nekaj očiščenih divjih odlagališč so ljudje po manj kot letu zopet obiskali in našli … smeti. Nemarnim onesnaževalcem je očigledno prav malo mar za okolje ter za dobro delo, ki so ga opravili prostovoljci. Pritajeno se smejijo kot hijene in ponoči, ko nihče ne gleda, še naprej mirno vozijo smeti v  bližnji gozd. Tako sem tudi sam nekaj dni nazaj pohajkoval ob reki Kokri ter se za hec prepričal, da grem malo naokrog pogledat, kako je kaj s smetmi. Ugotovil sem, da nič kaj dobro1 . Že takoj ob vstopu v gozd, ob poti, ki vodi dolaj do Kokre, je že nekaj let meter in pol velik nasip, ki je prekril prejšnjo pot ter še nekaj gradbenega materiala ter smeti zraven (glej zemljevid spodaj). Če se mirno sprehajaš po glavni poti in ne pogledaš prek nasipa (kako fina primerjava za konjsko vprego in omejenost povprečnega človeka), ne vidiš kupa smeti, ki se tam zopet kopiči.


Oglejte si Visoška Kronika na večjem zemljevidu.

Stopivši na neugleden nasip, zagledam nekaj sinje modrih plastičnih vrečk, razmetanih po tleh in previsu. Trije dodatni koraki razkrijejo, da je na robu kanjona še več smeti. Kanjon Kokre ponuja ravno prav strmo in zakrito globel, da je vanj “priročno” zmetati, za kar si prelen in preneumen, da bi peljal na pravo smetišče/zbirno središče. Steklenice, gradbeni material, posteljnina, obleke, plastenke, pločevinke, karton, polnilec, embalaža. Ker sem imel s seboj fotoaparat, sem pritisnil nekaj fotk, da si lahko ogledate to omaloževanje narave.

Ker je bila meni prej poznani gozd nekam na redko posekan, sem se odpravil po poti nizdol Kokre, da še tam opazim, kaj se tako spreminja. Na pol poti sem naletel še na eno ogabno stvar. Sredi poti so bile globoke kolesnice, ki so peljale zopet do kanjona, vmesno rastje pa seveda primerno poteptano. In kaj sem zagledal tu? En kup dreka. Dejansko se je nek traktor pripeljal do tega prepada, ter stresel dol nekaj kubikov slame ter fekalij. Na fotkah vidite, da je stelja pristala le nekaj metrov od Kokre. Ni mi treba posebej razlagat, da naša preljuba reka ne potrebuje dodatnega gnojenja!

Tale prispevek bo romal na kar nekaj naslovov, najprej na Divji popis odlagališč, nato pa še na ostale pristojne organe (občina, inšpektorat). Mogoče se pa kdo celo zgane, čeprav za to nimam preveč upanja. A če poslušamo Antona Komata, se vse skupaj ne sliši tako grozno. Ker je še huje.

  1. Dolga leta je v tistem neslavnem prepadu končal že marsikateri fičko. Sedaj avtov ne vidim več, ni pa tako neverjetno, če so kakšnega vmes že zakopali []

Maškare v Šenčurju

Tri dni po razvratnih maškarah smo se na edini pravoverni praznik pusta (torek, bemti!) odpravili s KUDom v Šenčur odigrat igrico ter malo razveselit našemljene otroke. Gostovali smo v kulturnem domu v Šenčurju, kjer smo sicer redni gostje. Baje je prišlo do nekih primanjkljajev v človeških resursih, zato smo na hitro vrgli skupaj eno izmed prejšnjih iger ter se nasploh šli celo improvizacijo (kot je že v navadi, saj zadeve preizkušamo zadnji dan, nato pa se drug na drugega deremo, ker stvari ne delajo). Tako nam je zagodel tudi prenosni mikrofon, ki je bil resda nekaj dni nazaj “servisiran” in tudi na preizkusu je dobro delal. A ko je Andreja vstopila na oder, je po hitrem postopku crknil. Mačka mu piterina. Na koncu se je vse le dokaj dobro izteklo in zdi se mi, da obiskovalci niso bili preveč zaksrbljeni. Teh je bilo malo morje, dvorana je bila napolnjena do konca.

Če nisem ravno petnajstič menjal ves komplet CDjev, ker se niso zedinili o predvajani glasbi, sem za trenutek ali tri izza odrja švignil fotoreportirati dogodek. V dvorano sem se le stežka prebil in fotkal dogajanje na odru, zato me je v nekem trenutku prijelo, da bi izvedel en stage dive. Ga nisem, ker me verjetno ne bi ujeli. Posebna pohvala gre maškaram, saj so bili mulci neverjetno iznajdljivi v kostumih. Med zmagovalci je bil, recimo, semafor (ki so mu delale vse lučke, kar je s ponosom pokazal!) ter par, oblečen v hišne copate. Sodniki so zmagovalcem podelili ogromne pakete piškotov ter sladkarij, ostale so na koncu čakali majhni priboljški ter topel čaj. Ko smo lastne zadeve pospravili ter se napokali krofov v garderobi, smo še mi odjadrali na skodelico čaja nato pa domov.

Beri naprej

Čakajoč Godota

Po zgledu zapisa glavnega urednika najbolje prodajane slovenske revije o računalništvu dodajam naslednji sestavek.

  • Na kurac mi gre kapitalizem, ki dovoljuje, da nekje otroci delajo dve riževi zrni po cel dan, drugje pa “finančniki” zajebejo nekaj naložb in gre cel svet v franže
  • Na kurac mi gre Krvavec, ker za zastarelo tehnologijo in polovično pripravljene proge vsako leto draži vstopnice.
  • Na kurac mi grejo ljudje, ki uporabljajo besedo cent namesto stotin.
  • Na kurac mi gre McDonalds, ker ima bolj svinjske restavracije kot Subito stranišča, potem ti še mozoljasti študentje težijo za “maksi meni”, hkrati pa se še otepaš krvi v zrezku in trdih kosov v siru.
  • Na kurac mi gre Microsoft, ki je na silo izdal Visto in jo tudi na silo tišči vsem, s tem pa uničuje relativno dobro tradicijo XP SP3.
  • Na kurac mi gre Apple, ker ima odličen telefon, a skrajno debilno marketinško taktiko in zato telefona ni uradno v Sloveniji (dober razlog, prosim?!).
  • Na kurac mi gredo slovenski blogerji, ker ne poznajo osnovnih pravil slovnice, hkrati pa pišejo o nečem, kar gromozansko presega njihovo znanje in možnost percepcije.
  • Na kurac mi gre POP TV, ker je njihov dnevnik slabši kot Fox News, ljudi strašijo, kot da se bo ravnokar Zemlja razpolovila, in tudi oni govorijo o stvareh zelo površno.
  • Na kurac mi gredo ljudje, ki me označijo za nestrpneža, ker velikokrat omenim, da ne maram ciganov (ti mi grejo sploh na kurac).
  • Na kurac mi gre Beatport, ker za WAV datoteko zaračunava dodaten cekin, čeprav je to leta 2009 smešno.
  • Na kurac mi gre vodstvo občine Šenčur, kjer domujejo stari prdci, za katere je še vedno edina sveta paradigma naši-vaši, medtem ko o razvoju in napredku slišati nočejo; tako ne dajo možnosti mladim in občino potiskajo nazaj v kameno dobo, občinski svet (z izjemama) pa je tam le zato, da potrjuje vse, kar jim pade na mizo, medtem ko so v rit zlezli do dvanajsternika.
  • Na kurac mi gre mulčad, ki je tako neodgovorna, da ponavadi ne speljemo niti ene prireditve/predstave v celoti za vajo.
  • Na kurac mi grejo režiserji v SNG Drami, ki v klasične (ali kakršne koli) predstave vkorporirajo strelno orožje.
  • Na kurac mi gredo slovenske missice, ker hočejo delati še kaj drugega, kot pozirati (= odpiranje ust v večini primerov).
  • Na kurac mi grejo izpiti na faksu, ker je to edina oblika zabave profesorjem, da te silijo memoriranja jebenih členov zakona na pamet, ko se le-ta lahko spremeni hitreje, kot Dimitrij Rupel zamenja politično opcijo.
  • Na kurac mi gre, ker smo v občini vedno zadnja vas, zato imamo bolj zrite ceste kot obraz Marije Terezije, plačujemo kanalščino, a kanalizacije (spet) še nimamo, kulturni dom so nam obnovili samo polovično.
  • Na kurac mi gre ljudstvo, ki gleda Svet na Kanalu A in Brat bratu.
  • Na kurac mi gre, da se spreminjamo v kup nemislečih zavaljenih kitov, ki jim vladajo šovi tipa Big Brother, množično nakupovanje, malomeščanske zabavice s kvazi artom in koncerti Neže Buh (aka Neisha).
  • Na kurac mi gre, da namesto odličnih knjig po desetkrat berem pofukane zakone, ki jih večinoma itak pišejo drekobezi.
  • Na kurac mi gre, ker je svet zasvinjan kot McDonaldsove izpostave, a voditelji držav se dogovarjajo o zmanjševanju CO2, ki nima nobene relevantne veze. Čiste reke, nevarne snovi v proizvodnji, starodobne elektrarne na fosilna goriva, pogozdovanje, izsekavanje pragozda, vedno več nepotrebne embalaže, nesramno zastarela tehnologija motorjev v avtomobilih???
  • V zvezi s prejšnjim mi gre na kurac, ker so načeloma vsi za skrb za okolje, nato se vozijo v avtih tipa X6, v Mercatorju nagrabijo 14 plastičnih vrečk, ne uporabljajo ekoloških otokov za ločevanje smeti, kak večji odpadek odvržejo v gozd, za vsak pofukan premik potrebujejo prevozno sredstvo na motorni pogon in ne popizdijo, ko jim sosednja kapitalistična gospodarska družba zamasti reko in/ali žge gume pred ksihtom.
  • Na kurac mi gre slovenska komunala, ker ne vzpodbuja ločevanja odpadkov in na položnici je vedno enak znesek, ne glede na to kako se trudiš prispevati k boljšemu okolju.
  • Na kurac mi gredo senzorji v kompaktnih digitalnih fotoaparatih, ki producirajo spodobne slike le, če fotografiraš kamen sredi poletje opoldne na sončen dan.
  • Na kurac mi gre življenje, ker se enkrat konča, ne vem pa, kaj bo potem.
  • Na kurac mi gre še veliko stvari, a jih bo zaenkrat dovolj, sam pa grem sebi na kurac, ker se preveč sekiram.

Malo drugačen zapis pred vstopom v novo leto, kajne? No, pa bodi dovolj za danes. To so moje osebne težavice, s katerim se srečujem na dnevni bazi, vam pa želim, da bi takih in drugačnih nevšečnosti imeli v prihajajočem letu 2009 čim manj!

Srečnega in zdravega!

🙂