Konec predsedovanja Svetu EU

Danes smo veleslavno zaključili predsedovanje Svetu EU in Janez Janša bo spet imel čas za zajtrk/kavo/zunajzakonsko partnerico. Slovenija je kot najpridnejša komunistična punčka dobila v zaupanje cel kontinent. In izkazali smo se nadvse uspešno; kot se za pridno učenko spodobi. Vse smo peljali korektno, a hkrati ne preveč ostro, zato je pri nekaterih odločitvah ostal mlačen priokus, saj si slovensko vodstvo ni dovolilo (upalo?) poseči po strožjih ukrepih.

V teh šestih mesecih je bilo nekaj manjših spodrsljajev, a sledimo strategiji vladine brošurice in izpostavimo raje dobre plati. Najprej so se nekateri poslanci sklenili Pakt o nenapadanju. Februarja se je pripetila afera Diplomatska pošta z nečednim odtekanjem dokumentov sumljivim naslovnikom. Kmalu zatem se je vse skupaj uresničilo ob razglasitvi neodvisnosti Kosova in Srbi nam na prafaktorje razstavijo veleposlaništvo. Proti koncu nas je počastil še Hodeči Grmiček z obiskom vrha EU-ZDA.

Na domačem političnem parketu? Zapustila sta nas Marko Zorko ter Janez Drnovšek, tajkuni na žalost ostajajo in se debelijo, med drugim pa smo trmoglavo spreminjali zakonodajo in pokazali sredinca pokrajinam. Predtem si je naveza JBTZ še dvajsetič čestitala. Tokrat brez Tajkuna.

Na bolj lokalni ravni se ni ravno dosti spremenilo. Le kar bi morali videti eminentni gostje, so spedenali. Pučnik je dobil facelifting, zamenjali so celotno cesto na relaciji Brnik – Brdo, na končni destinaciji pa v Predosljah pa dodali še pločnik in javno razsvetljavo, za katero so se borili že dvajset let. Očitno bo potrebno predsedovanje EU spraviti še v kakšno vas. Pozabiti ne smemo še protokolarni objekt na Brdu za 15 milijonov evrov. Turistično podobo so hoteli zaokrožiti tudi Šenčurjani, a jim je s spomenikom krompirju nemarno spodrsnilo.

In je danes v imenu Slovenije Dimitrij Rupel predal štafeto zi Frenč.

Danes imamo še en razlog za veselje. Oziroma dva, odvisno, kako gledate na te zadevščine. Po letih trpljenja Ljubljančanov je danes KONČNO odprt šentviški predor; Celovška bo končno našla svoj mir. Pravtako povezano s cestami od tega dne na cestah veljajo vinjete. Hrvati pa po alternativnih poteh v jok. Spodaj si poglejte nastop Jelinčiča in izvozno-uvozni saldo gradnje predora v Šentvidu.

Spomenik …em… krompirju?

Včasih pomislim na stanje v naši občini in se spomnim kakšnih perverznih potez prebivalcev/župana/občinskega sveta ter si mrmram, da je to to in da slabše ne more biti. A se vsakokrat uštejem. Danes so meni nič tebi zastonj kosilo v glavni vasi naše občine, Šenčurju, postavili kip *vdih* KRAMPERJU *izdih*.

Baje kot zahvala Mariji Tereziji, ker je krompir prinesla v avstrijsko monarhijo in Slovence rešila pred lakoto(?!).1Hoteli so biti prvi (na svetu?), a so jih pred kratkim prehiteli Hrvati s svojim kipom. Resda je grši in ne omenja Marije Terezije, vendar mi za oboje troje visi do Pakistana, zato ker naš izgleda kot nedokončano pristajališče za helikopter. Takoj naj povem, da, čeprav trpimo skupaj v isti občini, se odločno distanciram od veleumnega projekta. Nasploh mi je ideja popolnoma abnormalna in abotna. Veliko je krajev v občini, kamor bi bilo pametneje investirati (predvsem infrastruktura), ne pa da se ob nekem redundantnem kipu veselijo kot druidi solsticija pri Stonehengu.

Dozdeva se mi, da je Šenčur naša izpeljanka Avstralije (saj veste, koga so Angleži vozili na enosmerne počitnice tja?) Kot je že rekel naš pesnik Ali En: “Al hočmo v Evropo al Šenčur?!” Sicer pa ogled stranke Društva za priznanje praženega krompirja kot samostojne jedi pove dovolj:

Krompirju se dan danes v sodobni družbi godi zelo velika krivica. Pomislite samo, kaj vse delamo s kromipirjem? Lupimo ga, pražimo, kuhamo, zapiramo ga v kleti, kamor nikoli ne posije svetloba in se na najbolj nizkotne načine izživljamo nad njim. Mar ni to nečloveško?

Kako je torej zgledala vsa ceremonija? Najbolje, da pogledate priložene fotografije in filme. V glavnem pa natrpano in neokusno v vseh pomenih. Z odkrivanjem kipa so premeteno zavlačevali, saj se je ljudstvo po odkritju v 10 minutah razpolovilo. Povsod so bile stojnice, ki so ponujale krompir ali kaj v povezavi z njim. Na eni je kuhal celo Slavko Adamlje – krompir z bučami. Njegov ni bil slab, dober pa tudi ne, je bil pa zagotovo najboljši izmed vseh. Toliko o prazniku krompirja.

Opaziti je bilo tudi delegacijo POP TVja, kar da slutiti, da bodo danes novice prepredene s tem dogodkom (O, radost! O, sreča!). V senci pa je tudi posedal vremenko Miran Trontelj, upravičeno izmučen, ker ga je narod na cesti prepoznaval, hkrati pa je hotel biti vsak pameten in so mu stresali enovrstičnice tipa: “O, lejga Miran! Ti, dej puvej kuga bo z vremenam jutr?” ter “Bohdej, guspod Trontl. Ja kuko ste pa televizij fejst! Kuko pa kej z vremenam kaže?” ad infinitum. Okrog se je svaljkalo še nekaj ponudnikov alternativnih izdelkov in storitev, od suhe robe do nekega bavarskega oča, ki je velikodušno točil odlično domače pivo.

Piknili smo v nekaj vrst krompirja (z bučami, s slanino, z bučkami, s klobaso, vsi pa so vsebovali preveč masti), polokali kantico piva ter kozarček ali tri vinca. Po odkritju kipa smo se po hitrem postopku izbrisali s kraja zločina. Skrbi me le, da bo taka ceremonija potekala na vsak dan mladosti. Kaj pa veš, mogoče se bodo pa o tem dnevu v šoli učili čez kakšno desetletje. Takrat bom ponosno ves zgužvan stopil pred mulčad in jim rekel: “Takla smo mel.”

  1. Kroatom in Nemškutarjem je pokazala sredinca in rekla, naj žvečijo potico. []