Pettisočica

Naravnost obožujem razne obletnice, dosežke in pripetljaje, ki jih je možno kvantificirati (brez tega moški ne moremo živeti, pravi Jeremy Clarkson). Ko sem novembra lani dobil nov fotoaparat, sem si zabičal, da bom najprej nastavil števec slik na ničlo ter da se ne bo nikoli ponastavil, ter bom lahko ob 100,000. fotki priredil masten žur. Ali pa pri 150,000., kjer domnevno zaklop kruto smert stori. Pa sem mislil že istega meseca kojci nalimati semkaj prvo fotografijo sploh; primarne fotone, ki jih bo bleščeče nov senzor prvič ugledal v življenju. Novo rojstvo, prebujanje, oh, mojstrovina! Seveda sem zajebal sceno, ker nisem bil navajen ultra občutljivega gumba za proženje. Zato je kot prva slika na kartici končal en velik kvadrat črnine; fotoaparat sem ravno vzel iz plastične vrečke, objektiva pa še ni imel na sebi, le zaščitni pokrovček. Kurc, pa tak umetnik. Sem pa do sedaj dosegel drug “uspeh”: presegel sem magično število 5000 fotk. Ker nočem, da orodje stoji zaprašeno, ga vzamem na vsako pasjo procesijo ter ga molim naključnim mimoidočim pred ksiht (fotoaparat, packi!). Resda kakšen bolj navdušen fotograf 5000 fotk stisne v pol dneva na delno zanimivi košarkaški tekmi, a vseeno to znaša nekako četrtino, kar sem prej posnel s kompaktnežem. Torej, fotke si sledijo as follows:

Beri naprej

YugoRez I festival

Z novo opremo je vedno tako, da jo hočemo do obisti prezikusiti v najrazličnejših situacijah. Zato se z novim foto članom naše družine že nekaj časa svaljkam po vseh mogočih placih ter iventih, da vidim, kako se zadeve obnašajo in kako posamezne stvari fotografirati. Seveda je tu v igri tudi sprotno učenje, razvijanje umetniške žilice ter prepoznavanje situacij, v katerih se oprema še posebej dobro izkaže. Oni dan sem ugotavljal, da se med nedavnimi fotkanji ni znašel recimo koncert, zato sem se toliko bolj razveselil, ko sem na strani Ostrige zasledil, da bosta na festivalu YugoRez eno urezala tudi virtuoza iz New Wave Syrie1. Drugih bendov niti nisem poznal in se nanje oziral, hotel sem le kakšno dobro fotko Sirije.

Po nekaj dolgotrajnih emajlih sem v petek dopoldne le prejel obvestilo, da imam potrjeno akreditacijo. Skupaj sem zbobnal nekaj prijateljev in smo šli. Sledilo je nekaj uvajanja, nato pa hop v fotografiranje. Za prvi koncert nisem hotel zamuditi, zato sem se tam narisal že ob pol devetih, čeravno se je zadeva dejansko pričela šele uro kasneje. Vendar v tem času ni bilo velik obiskovalcev, hkrati pa sem imel dovolj časa, da se pobliže spoznam s prostorom ter da ujamem kakšen zanimiv utrinek z vaj. Nato se je vaja končala in obiskovalci so začeli kapljati. Prvi je bil duo Vortex Magnolia, ki je postregel z nekaj zanimivi prijemi (oba člana hkrati na bobnih, trdojedrna uporaba efektov) ter zelo britanskim glasbenim priokusom. Tu na začetku sem bil še kar precej živčen, nisem vedel, kako naj se postavim, da publiki ne bo preveč zastrt pogled, kako blizu glasbenikom naj grem. Na srečo je bil zraven še en fotograf, zato sem se lahko orientiral po njegovih izkušnjah. Trema je do naslednjega benda že izginila, zato sem se lahko popolnoma potopil v fotografski svet. Na vrsto sta prišla dva izključno dekliška benda iz Hrvaške. Prve so bile Punčke iz Vinkovcev, nato je sledila Ž/BUKA. Tudi moj muzikalični prijatelj se je strinjal, da so ga punce dobro žgale, saj smo mogoče pričakovali bolj melanholične inu umirjene pesmi. A so nastopile suvereno, sploh pevki sta delovali zelo samozavestno ter udarno. Vsake so poskrbele za super konec, z odklopom do konca. Predzadnji je zavel novi val iz Sirije. Že njunega CDja in radijskega nastopa na Študentu se nisem mogel naposlušati, v živo sta blestela še bolj. Urša in Rok sta par s super energijo, zabavna ostajata tudi pod odrom, kjer so med premori hitro nabrali skupaj ekipico za hitro tekmo stolnega fudbala. Čisto zadnji so bili ŠKM banda (Štefan Kovač – Marko) iz Beltincev in kar nekako zgledajo kot recimo nečaki Vlada Kreslina. Odigrali so fenomenalno, bili inovativni, a proti koncu že malo naporni za poslušat, kar gre krivda tudi tehniku za mešalko. Ampak OK, folka to ni motilo in ŠKMjevci so bili edini dovolj ustrežljivi, da so zašpilali še dva dodatna komada po vztrajnem prepričevanju publike.

Tako je bil prvi foto koncert za mano. V te vode se ne bom podal, kot se zadnje čase rado dogaja, da taki fotografi (ter blogi) rastejo kot gobe po dežju, če vas že zanima. Predvsem mi manjka kak daljši objektiv (slikal sem s 17-35 f/2.8, doma pa pozabil 50 f/1.4; kakšnega 85 ali 135 se ne bi branil), a po drugi strani tudi široki kot velikokrat pride prav. Vzdušje je bilo fenomenalno, tudi publika je bila zelo v redu (razen enega težaka, ki se ga je našvasal za cel teden naprej, ampak na srečo ni težil). Vseh fotografij ne bom limal sem, ker so v radodarni velikosti na voljo v Ostrigini galeriji. Najboljše primerke sem zbral na moji deviantArt strani, kjer si lahko kupite kvalitetne velike printe za na steno.

Vortex Magnolia

  1. Moj najljubši nov slovenski bend. Parček obvlada, tako glasbo bi delal jaz, če bi imel toliko smisla in posluha. Priporočam njun zastonjski album Hello Yes []