Gnoj si in v gnoj se povrneš

Slovenci imamo veliko lepega okolja okrog nas in ga verjetno zato jemljemo preveč za samoumevnega. To prelepo naravo smo skozi leta prav fino zapacali z vsemi mogočimi svinjarijami, saj nam je vsak kotiček gozda predstavljal koš za odpadke. Skoraj neverjetno pa se je prejšnje leto zganil dober četrt milijona prebivalcev ter s skupnimi močmi v enem dnevu očistil Slovenijo več kot 70.000 kubičnih metrov odpadkov. Takšne podpore (tudi politične) ni uspelo pridobiti še nikomur, zato vse pohvale organizatorjem! Problem je, da smo pozabili očistiti najpomembnejši del – naše podstrešje. Mentaliteto, navade. Zatorej bomo očigledno morali prvo obletnico proslaviti s – ponovno čistilno akcijo.

Nekaj očiščenih divjih odlagališč so ljudje po manj kot letu zopet obiskali in našli … smeti. Nemarnim onesnaževalcem je očigledno prav malo mar za okolje ter za dobro delo, ki so ga opravili prostovoljci. Pritajeno se smejijo kot hijene in ponoči, ko nihče ne gleda, še naprej mirno vozijo smeti v  bližnji gozd. Tako sem tudi sam nekaj dni nazaj pohajkoval ob reki Kokri ter se za hec prepričal, da grem malo naokrog pogledat, kako je kaj s smetmi. Ugotovil sem, da nič kaj dobro1 . Že takoj ob vstopu v gozd, ob poti, ki vodi dolaj do Kokre, je že nekaj let meter in pol velik nasip, ki je prekril prejšnjo pot ter še nekaj gradbenega materiala ter smeti zraven (glej zemljevid spodaj). Če se mirno sprehajaš po glavni poti in ne pogledaš prek nasipa (kako fina primerjava za konjsko vprego in omejenost povprečnega človeka), ne vidiš kupa smeti, ki se tam zopet kopiči.


Oglejte si Visoška Kronika na večjem zemljevidu.

Stopivši na neugleden nasip, zagledam nekaj sinje modrih plastičnih vrečk, razmetanih po tleh in previsu. Trije dodatni koraki razkrijejo, da je na robu kanjona še več smeti. Kanjon Kokre ponuja ravno prav strmo in zakrito globel, da je vanj “priročno” zmetati, za kar si prelen in preneumen, da bi peljal na pravo smetišče/zbirno središče. Steklenice, gradbeni material, posteljnina, obleke, plastenke, pločevinke, karton, polnilec, embalaža. Ker sem imel s seboj fotoaparat, sem pritisnil nekaj fotk, da si lahko ogledate to omaloževanje narave.

Ker je bila meni prej poznani gozd nekam na redko posekan, sem se odpravil po poti nizdol Kokre, da še tam opazim, kaj se tako spreminja. Na pol poti sem naletel še na eno ogabno stvar. Sredi poti so bile globoke kolesnice, ki so peljale zopet do kanjona, vmesno rastje pa seveda primerno poteptano. In kaj sem zagledal tu? En kup dreka. Dejansko se je nek traktor pripeljal do tega prepada, ter stresel dol nekaj kubikov slame ter fekalij. Na fotkah vidite, da je stelja pristala le nekaj metrov od Kokre. Ni mi treba posebej razlagat, da naša preljuba reka ne potrebuje dodatnega gnojenja!

Tale prispevek bo romal na kar nekaj naslovov, najprej na Divji popis odlagališč, nato pa še na ostale pristojne organe (občina, inšpektorat). Mogoče se pa kdo celo zgane, čeprav za to nimam preveč upanja. A če poslušamo Antona Komata, se vse skupaj ne sliši tako grozno. Ker je še huje.

  1. Dolga leta je v tistem neslavnem prepadu končal že marsikateri fičko. Sedaj avtov ne vidim več, ni pa tako neverjetno, če so kakšnega vmes že zakopali []

YugoRez II

Prejšnji festival je uspel, čas je bil za novega. S fotkami so bili takisto nadzadovoljni, zato me je Tine povabil, da pridem še v drugo. Sam napovednika nisem bil opazil in bi ga ziher spregledal. Ob pogledu na spisek bendov niti nisem vedel, kaj naj pričakujem (oh, glasbeno nerazgledano dete!), a je bilo enako s prvim koncertom, pa sem si rekel, da bo sigurno zažigalo. Glede fotografskih zadev sem bil že malo bolj izvežban, zato sem SB-900 pustil kar doma, nisem pa pozabil na malega 50mm f/1,4 AF-S, kot se mi je to zgodilo zadnjič. Treba je poskusit kaj novega; za širokokotneža vem, kako se obnaša pod odrom, za palčka Smuka pak ne.  Na začetku je bilo zopet nekaj mini treme, kam se postavit, kako ne težit glasbenikom, kako ne zakrivati pogleda publiki, a sem po 10 minutah že pozabil na take malenkosti. V glavi sem imel ekstra opozorili, da naj pazim na kompozicijo ter skušam ustvariti čimbolj minimalistične ter abstraktne fotografije. Izkušnja iz prvega YugoReza je bila grenka, saj sem ustvaril ogromno brezveznih fotk. Z digitalnim je hudič, ker lahko zapadeš v past spominske kartice ter kar streljaš vsepovprek, nakar končaš noč s 400 posnetki. Tokrat sem jih naredil 630 in doma sem se z glavo rahlo udaril v steno. Ampak! Ta lekcija je bila zlata vredna. Najprej sem takoj naslednji dan zbrisal 500 fotk. Brez usmiljenja. Če se mi v 0,0034 sekunde fotka ni dopadla, sem jo poslal v nebesa /dev/null/. Nato sem preostanek srečnežev porezal, da je vsaj približno spominjalo na kompozicijo. S končnim izdelkom sem zelo zadovoljen. Osebno mi je boljši od prejšnjega, naučil sem se nekaj o kompoziciji in lažje brišem slabe fotke, ker itak samo prostor na disku odžirajo. Celotna galerija se nahaja tukaj.

“Kaj pa nefotografski vidik?”, vas slišim vpiti v ozadju. “Ej, stari, noro!”, odvrnem. Razn debele mastne zamude, je bila vzdušje ino izbira godcev zopet všečna. Prvi so vžgali hrvaški Vlasta Popić, za katere sem najprej mislil, da so dekliška skupina, tako kot prejšnjič Punčke ali Ž/BUKA. Enivej, igrali so zelo všečno, energično ter z mnogo heca. In punca je bila na bobnih! Naslednja so ga urezali Barely Modern, trije slovenski fantiči z indie/punk/british prizvokom. Všeč mi je bil sofisticirano prekajeni bobnar ter pevec, ki je iz sebe spustil zavidanja vredne količine decibelov. Tako kot njihova vintage očala, mi je bil super stil glasbe. Ne vem, zakaj sam ne odkrijem takih bandov? Na koncu smo slišali še srbski Petrol, ki je bil baje glavna atrakcija dneva. S kolegico sva se navduševala nad gospodično za sintisajzrom, ki očitno obvlada svoj posel ter se komot znajde med feršterkerijo. Stilsko so bili malce podobni ŠKM bandi s prejšnjega YugoReza. Torej, zelo inovativni ter navdušujoči na začetku, a proti koncu postanejo že malo težki za poslušat. Najboljši motiv je bil vsekakor pevec s svojo polno grivo, ki se je zapletala v zanimive poze. Slednjo fotko sem poslal na Mladino in so jo objavili, juhej! Če potegnem črto, je bil tokratnji YugoRez zopet zmagovalen. Vedno me pozitivno presenečijo (meni) neznani bandi, zato sem bom tretjega z veseljem udeležil!

Slovenci prvaki

Pa da ne boste mislili, da v športu (čeprav se zadnje čase nekaj le premika; biatlon, smučanje, hokej…) Vedno rad brskam po raznih TOP 50/100/10 zadevah in ravno na Google Video sem že večkrat opazil, da se slovenski videospoti zavihtijo na dokaj visoka mesta. Nekaj mesecev nazaj je tam vladal (ne)posrečeni Skuter – Na pomoč, danes pa se okrog petega mesta svaljka še za stopnjo kvalitete slabši Baby Twins – Ljubezen te udari.
Vsi so izdelek mariborske firme Delucca, ki je izdala še nekaj drugih podobnih zmazkov (razni turbo folk ali kar koli že to je). Žalostno, da se Slovenci predstavljamo na internetu s tako nizkokvalitetno glasbo. Fuj.