Zamenjati politika

A se je treba kdaj sploh čudit, zakaj je zaupanje v politiko tako nizko, saj je nekje na dnu skupaj s sodstvom1, policijo (?!) ter nasloh celo državo. Politiki so nekakšno nujno zlo; ker imamo parlamentarno demokracijo, jih moramo izvoliti v razne inštitucije, a se nato bolj ali manj zabavamo ob afericah, laganjih, neumnih izgovorih in in flagranti kraji. Če ste kdaj pogledali odlično angleško nadaljevanko Yes (Prime) Minister, veste, kako taka reč izgleda od znotraj, saj so jo poznavalci ocenili za dokaj natančno. Večina jih ob nastopu funkcije na ves glas najavlja občutne spremembe v vseh porah delovanja sistema, dokler ne obupajo ter se spremenijo v navadne lutkice, ko ugotovijo, da vse zadeve vodijo javni uslužbenci (sekretarji etc.) po dolgoročnih načrtih, od katerih ni velikega odstopanja. Največkrat ministri (poslanci) niso niti pravega profila za tak poklic. Za neko službo v banki, laboratoriju, delavnici moraš izkazati nebroj potrdil ter ustreznega znanja, medtem ko v parlament in vlado pride vsak kljukec brez meril, ki ga izbere dovolj veliko število ljudi. Pa me ne boste prepričali, da se lahko z ustavnostjo, parlamentarno demokracijo, pravno filozofijo, sistemom zavor in ravnovesij, nomotehniko, sodstvom, okoljem, znanostjo ter financami ukvarja avtoličar, mizar ali agronom. Brez zamere, vsak je špecialist za svoje področje, a v najvišje državne inštitucije le sodijo najboljši, intelektualci2.

Zopet me pljuvanje vozi izven začrtane poti, namen imam spregovoriti o nekaj novodobnih aferah, ki zadnje čase polivajo gnojnico po vseh zgoraj naštetih sistemih, kar jim še zmanjšuje verodostojnost ter ugled. Prvi je usmradil medijski prostor Branko Marinič s ponarejanjem izpita iz nemščine. Dovolj porazen je že podatek, da na kranjskin Sorbonni študira že 9 let (!). Če pa tam ne zmoreš sam opraviti bednega izpita iz nemščine, je res najbolje, da se je sploh ne lotevaš in daš tisočaka nekomu, da piše izpit namesto tebe. Drugič si je vročo juho zakuhal s svojim poslanskim stanovanjem za “manj premožne” (najemnina je 80 evrov), ker že tri leta ni plačal položnic, čeprav so mu nastavili natisnjene zamujene obroke, nas še vedno prepričuje, da o tem ne ve nič. No, najprej bi se zdrav človek lahko vprašal, zakaj imajo ti mastodonti nesramno veliko plačo, subvencionirane študentske bone nesramno poceni menzo ter nesramno poceni stanovanje? Dajte no, za tri leta nazaj najemnino lahko plača s polovico mesečne plače! Kdaj bodo take najemnine in menze dostopne tistim, ki ne dosegajo niti minimalne plače? In kako ima lahko še kdor koli takega človeka na listi, kamoli v Državnem zboru? Saj je predsednik Komisija po Zakonu o preprečevanju korupcije, katere naloge obsegajo nadziranje Komisije za preprečevanje korupcije ter njenih članov, čeprav se mi zdi, da je Marinič tam samo zato, ker rad Kosu striže perje (šala). Problem pri nas je, da se mediji strašno angažirajo za nekaj dni, nato pa vse skupaj lepo pozabijo in Marinič še vedno sedi na stolčkih ter se praska po testisih. Za popizdit. Podobne šolske tegobe so pestile še enega SDSovca (vzorec) Marjana Bezjaka, ki se je “zlagal” o svoji izobrazbi. Narekovaji zato, ker se je v bistvu zmotil. Ah, to je tako oddaljen in zamegljen dogodek kot leto 1945. Kaj pa kdo ve, v katero šolo je hodil! Mislim, take poslance imamo? Ne, ne gre za nedolžno “zmoto”, kot slišim vpiti strastne navijače v zadnji klopi. Gre za čisto enak primer kot prej; izkrivljanje dejstve v svojo korist. No, sicer se z Bezjakovi “dosežki” ni pretirano za hvalit, tako pravimi kot izmišljenimi. Najprej je doštudiral na Višji ekonomsko-komercialni šoli v Mariboru, kasneje se je spomnil, da je v bistvu obiskoval le program usposabljanja za vodenje poslovanja v manjših podjetjih na GEA Collegu. Znanje odlično prenaša v hram demokracije, opažam. Sprva se je branil z dopustom ter splošno amnezijo, po dovolj dolgem teženju le potegne na plano dokument, a se drži retorike zmotljivosti. Nekaj je bilo le doseženo, a odločno premalo. Zopet se je koleslje zaustavilo prekmalu, prehitro smo obupali.

Najbolj odmeven primer je nedvomno neslavni Karel Erjavec. Najprej je bil obrambni minister (kako je prišel na to izbiro, mi ni jasno), kjer je skuhal Afero Patria. Na razplet vseh podkupovanj, lobiranj, založenih depeš, finskih kriminalistov, neopremljenih in nepotrebnih oklepnikov še čakamo, mogoče damo sodiščem nekaj časa za pameten zaključek. Kahel se seveda obnaša, kot da prejšnji mandat ni bil na tem ministrstvu. Tiho je kot miš in vso odgovornost zvali na Ljubico Jelušič ali pa na podrejene. Leta 2008 je “po nesreči” (kaj pa drugega) Trilobit dobil nakazanih debelih 600 tisočakov, ker naj bi se menili o nekih najemih prostorov. Kriva je bila računovodkinja. Razumem, napaka se zgodi. Opraviči se, poskrbi, da bo cekin prispel nazaj. No, packi so tudi pri Trilobitu, ki nesramno denarja ne vračajo, zato mi to zopet poraja idejo o dogovoru. Vsi bomo čim bolj tiho, bodo že pozabili. Baje da jim je do danes uspelo dobiti le nekaj čez 100 tisočakov. Letos zopet neka “napaka”: prodaja državnega deleža v Energetiki Projekt brez soglasja vlade. Nikome ništa (krivi sodelavci, itak). Zgodila se je še tretja eksplozija, tokrat s strani Računskega sodišča. Dve leti nazaj so zaradi podobnih razlogov že zahtevali odstop takratnega ministra za okolje Janeza Podobnika, a so se Sodišču vsi smejali v ksiht, češ, kdo si ti, da težiš predsedniku vlade za zamenjavo? Tokrat bo očitno drugače, saj se je Pahor odločil resno premisliti o zamenjavi Erjavca in bo to tudi predlagal poslancem. Današnji postopek je vsekakor napredek od prejšnje samopašniške nekulture sina slovenskega naroda, Pahor vsaj pokaže spoštovanje do inštitucij, ki tu niso zaradi lepšega, ter o njihovih predlogih razmisli, večino tudi upošteva. Le tako se gradi zaupanje v politiko, v sistem zavor in ravnovesij. Če se sami med sabo ne bodo poslušali, jih bodo državljani še manj. Vendar nikakor ne morem mimo misli, da je to za Pahorja odlična priložnost, da malo preloži odgovornost na druge. “Pač mi je Računsko sodišče tako reklo, saj me razumeš, Karel, nisem imel izbire.” Sicer bi moral Erjavec odpeketati že samodejno nekaj časa nazaj oziroma sploh ne siliti v vlado po zadnjih volitvah (resno? Pravnik na ministrstvu za okolje?), toda kakšna trša poteza predsednika vlade tudi ne bi škodovala. Ja, Borut, vsi smo ga siti, smeši tvojo preostalo dobro ekipo, hitro se ga znebi, saj ti ne bo nihče zameril, krucefiks

Pač zamenjaš enega ministra, so what?

P.S. Kako se stvarem streže so na hitro pokazali v hrvaškem HDZ. Sanader je nekaj časa nazaj grozil z terorističnim politikantstvom in izstopil iz politike, zdaj si pa pripisuje, da je to pripomoglo k arbitražnemu sporazumu. Sedaj bi se rad vrnil na čelo stranke, najraje nazaj v vlado. A so ga prefinjeno odrezali od seska, izdajalec nima tu kaj iskati.

  1. Ki bi moralo biti na prvem mestu, oštja! Kako pa naj živim v državi, kjer ne bi zaupal sodnemu sistemu, da bo z mano pravično ravnal? []
  2. Ka-li? Mogoče se motim, naj v Državnem zboru sedi vsakdo in naj Državni svet potem služi kot svet modrecev, sličen starorimskemu senatu? []

Panem et circenses ¿

Danes se je uradno začela molilna, pardon, volilna kampanja. Torej: vôli kampirajo.

Že vidim, kako se bo v prihodnjem mesecu odprla vzhodna fronta. Krogle bodo poletele iz vseh kanonov, iz šotnega močvirja bodo vlekli pikantne in neslane podrobnosti, sile kontinuitete bodo iz ozadja podžigale napetosti, vrstila se bodo ‘dramatična’ soočenja – ob predvčerajšnjem sem si od zehanja izpahnil čeljust – zato komaj čakam, da nekdo nekje nekomu v živem TV prenosu zabrusi, da je cigan in ga brcne v piščal; drugi naj mu s tajkunizacijo in blatenjem države ne ostane dolžan in naj ga prisili, da naj prežveči roki najhitreje dostopno hladno orožje. Ne, resno. Če bo kampanja tako duhamorna in zatohlega duha, se bom protestno izpisal iz parlamentane demokracije, kakor je Svetlana Makarovič izstopila iz Cerkve. Ni da ni.

No, kaj bodo prinesli vroči štirje tedni, se raje pustimo presenetiti.  Mogoče zaenkrat lahko pogledamo, kaj so nam prejšnji meseci dostavili in dajmo skupaj ugotovit, da se je metanje kruha in obljubljanje iger začelo že kakšen mesec nazaj.

Spodaj lahko vidite tipično vsebino naše poštne škatle, ki nam jo poštarji servirajo na dnevni bazi. Kot ničvreden človeček v svetu kapitalizma ste že navajeni, da vas z doručkom (spamom) zasuvajo na vsakem koraku. Če podrobno pogledate fotografijo, bodete ugotovili, da sta uporabna le dva primerka izmed celega kupa smeti (kdor ju najde, dobi dve zrni Cedevite). Potem se še sprašujejo, zakaj poštarji vobče negodujejo in jih je vedno več pri kiropraktikih z nalomljenimi hrbti, ker neutrudno raznašajo horentno redundantne količine ščiša, ki pogrne tako na estetskem izpitu kot na izpitu iz objektivnosti ter profesionalnosti. Kakor koli, šop papirja v isti sekundi, ko ga vzamem iz nabiralnika, postane pristajalna steza za iztrebke našega papagaja ali se pak uporablja v namene zbiranja starega papirja. Očitno smo v Sloveniji še vedno prebogati, da tako razmetavamo s papirjem??? Vsekakor bi si pa na nabiralniku zaželel spam filter, podoben GMailovemu. Prosimo te, usliši nas.

Spet sem zašel s poti, zatorej počasi zaključimo. Kampanjo najdlje fura SDS s Slovenskim tednikom od januarja letos in od takrat dviguje prah na Slovenskem, da se spodaj kaže feces. Nekaj dni nazaj so uvedli še Ekspres, ki služi bolj malomeščanskim potrebam, čeravno med njima ni veliko (vsebinske) razločitve. Amaterski kot so, prepisujejo vsi od vseh, zato se niti ne ve, kdo kaj prvi napiše. Bolj kot uradni tajkuni me skrbijo d.o.o.-ji z 7500 € ustanovitvenega kapitala, ki lahko izdaja brezplačni tednik z naklado 375.000 izvodov, kar ne uspe niti Delu/Dnevniku v obdobju gospodarske rasti (2004 – 2008 PRESS). Od drugih strank sem dobil le LDSov Kaj boste storili zame?, medtem ko očitno za SD nismo dovolj dobri, kaj šele za dve jabolki SLSa.