Categories
Čas-opis

We’re on an express elevator to hell, going down!

S Felixom imava kar nekaj skupnega. Na primer prilezla sva na višjo točko kot prejšnjič, potem pa se z otroško naivnostjo in odsotnostjo racionalnih misli predfrontalnega korteksa pognala tja dol, v globino vsakdana. Le za trenutek sva stopila na vrh in dosegla dno. (Kako izgleda izmučen nosač pred vrhom, si poglejte v tem filmčku.)

Vzpon na Javorov vrh
Uspeh; na vrhu Javorovga vrha
Na razgledni točki na Hudičkov boršt in Zaplato
Na razgledni točki na Hudičkov boršt in Zaplato

Malo se hecam, Felixov polet na skoraj 40 kilometrov se z mojim prejšnjemesčnim vzponom na Javorov vrh s kolesom seveda ne da primerjat, čeprav se rad tolažim, da sem pretrpel vsaj pol toliko. Z novim kolesom Specialized Enduro Comp najprej do Jakoba, kjer sva imela zadnjici lepo na sedežih, nato pa še dve uri težaškega vlačenja in nošenja kolesa navkreber. Vse se stokrat poplača na vrhu. Če ne bi bil tako prekleto sfukan, bi ga verjetno odnesel kar do Hudičkovega boršta, Zaplate ali Srednjega vrha. Vendar so mi že s te višine po koncu spusta skoraj odpadle roke, da ne omenjam premalo zategnjenega krmila in cirkuških padcev na robu prepada. Z Žigom sva premaknila meje lastnih sposobnosti, Felix je premaknil meje človeštva. Vse pohvale, kralj!

Priprave na vzlet
Malo čudaška priprava za vzlet, ampak Red Bull že ve, kaj dela

Med celotno ceremonijo sem razmišljal, kaj bi Felix lahko izustil, preden se požene v neskončno globel. Ker sem bolj mataste sorte danes, mi na misel pride le “To infinity and beyond!”, kar je zelo neumno, ker je prvič vzeto iz Toy Storyja, drugič pa Avstrijec ne bo poletel, ampak se samo zelo hitro bližal Zemlji.

Skok
Jebivetern pogled na zapestno uro, nato odriv!

“Sometimes you have to go up really high to understand how small you are” je vsekakor dober navedek, ki ga bodo postavljali ob rob Neilu Armstrongu, vseeno bi se pa bolj nasmejal, če bi izjavil “Hi, I’m Felix Baumgartner. Welcome to Jackass!”

Piči!
Piči!

 

Categories
Fotografija Fotošop Turistika

Heiligenblut, part deux

Torej, včerajšnja ekskurzija1  je uspela tudi v drugo. Tako kot v prvo, smo se tudi tokrat (pridodan še Bitenc) odpravili s KŠKjevci. Kar sem zapisal že prej, še vedno velja, zatorej bo ta post namenjen bolj fotografiji, kot pa kritiki, ker se ni v bistvu nič kaj spremenilo. Razen mogoče tega, da so nekatere stranske proge napačno označene. Sicer so odprte, tudi snega je dovolj, a niso steptane, zatorej sem na njih s svojimi kratkimi smučkami (Elan Integra 99) veselo lovil zajce, da sem bil na koncu ves pretresen in hrbet me še sedaj boli. Zategadelj je bila to zelo verjetno moja zadnja smuka z omenjenimi dilcami, doma se že svaljkajo bleščeče nove Elanke. Po 7 letih si lahko privoščim kaj novega, rajt?

To so bile fotografije, ki so seveda superiorne prejšnjim, ker niso posnete z mobilnim telefonom, svoje pak pridoda tudi Photoshop. Spodaj dodajam še fabulozne panorame, slikane  po celem smučišču. V zgornjo galerijo jih nekako nisem mogel vpreči, ker WordPress očitno slabo prebavlja zelo velike fotografije. Kakor koli, napasite si oči in pustite kako misel!

  1. Pogled z zgornje postaje
  2. Neznana deklica na sveži progi
  3. Sosednji vršac
  4. Izgubljeni v raju
  5. Pogled na Heiligenblut
  1. Lapuh, Jereb avtobus, neslane šale, znani obrazi []
Categories
Politika Turistika

Made in China, 北京市

Danes, 8. 8. 2008 ob 8. uri in 8 minut po lokalnem času, so se začele 29. poletne Olimpijske igre. Tokrat potekajo v Pekingu, Kitajska. Deželica komunističnega kapitalizma, cenene hiper produkcije ter sladko kislih pečenih psov je uresničila stoletni sen in naposled le gosti olimpijske igre. Prebivalci so očitno zelo ponosni na status gostitelja, zato so se pospešeno učili tujih jezikov, odvajali so se pljuvanja, po vzgledu stare Juge so uvedli parne in neparne dneve za fijakanje po cestah, čeprav smog še kar trdovratno vztraja v zraku. Nasploh je govora o samih presežkih: o celotnem denarju, ki so ga Kitajci zapravili; o številu Pekinga varujočih miličnikov; o športnih objektih, ki so Država umetnosti (State of the Art, za neuke :)) in o resnosti zagotavljanja varnosti ter preprečevanje terorizma. S tako grmado prostovoljcev/vojakov kot jih lahko zagotovijo Kinezi, to niti ne bi smel biti problem. V spodnji galerijici si oglejte nekaj slik, kako so se kameradi pripravljali na boj z grdigrdimi teroristi. Preostal izbor najdete tu.

Še ena zanimivost obstaja glede letošnjih iger: so prve, ki so narejene izključno v High Definition tehniki. RTV Slovenija bo na svojem DVB-T kanalu igre poskusno prenašala, vendar brez komentatorja. Hm, je to sploh slaba novica? Vsekakor sem nalimam HD filmčke, samo da ujamem izmuzljiv signal.

Olimpijske igre izvirajo iz antike (leto 776 pred našim štetjem), ki so pomenila tekmovanja med državicami, katere so takrat sestavljale antično Grčijo. Vsake štiri leta je tako prišel čas, ko so si vsi lahko oddahnili, saj je za nekaj časa mir napolnil vso deželo, kar je bilo na samoumevno vojno stanje pravi presežek. Ta duh naj bi spremljal tudi moderne igre, a žal ni tako.  Protestniki še vedno opozarjajo na kršenje človekovih pravic v Kitajski, aktivisti se zavzemajo za osvoboditev Tibeta, okoljevarstveniki vpijejo o onesnaženosti okolja v Pekingu in vobče, a jih palicaji naženejo s pendreki.

Danes tudi ni kaj bolj mirno v preostali Aziji. Vnela se je prava vojna med Gruzijo in Južno Osetijo, saj si slednja neznansko želi k sestrici Severni Osetiji pod okrilje mamice Rusije. Slednja vse skupaj le podžiga, ker podpira tako separatiste v Južni Osetiji kot v Abhaziji. Kdaj se bo človeštvo kaj naučilo?