Deskarjenje

Čisto po naključju sem odkril dva filma o skejtantu/dilcanju/deskarjenju/rolkanju/pomivanju asfalta. To sta velecenjeni Damage iz leta 2002 in Uči se! iz lanskega leta. Zelo lepa poteza avtorjev, sedaj čakam še na Mitja Okorna, da nekam na splet nalima svoja Not Sponsored 1 & 2. Damage je iz naše mladosti, nenadjebljivo leto dva tisoč drugo, v katerem smo tudi mi začeli nekaj poskušati z ukrivljeno desko na štirih koleščkih. Prav z veseljem nostalgično gledam spodnja filmčka in občudujem mestno sceno, saj so nekateri prav odlični skejterji, medtem ko cela kulisa na podeželju pač zelo niha.
Oba filma sta kratka, a jedrnata bisera, napolnjena z modrostmi glede same tehnike ter tudi življenja. Damage doseže kakšnega profesionalnega ameriškega, tudi po zaslugi (takrat norih) animiranih vmesnih sekvenc. Nasploh pa je vsak izdelek, ki beleži dogajancijo v sloveniji zlata vreden. Tako, za gledanje ob zimskih večerih čez kakšnih 60 let. Za posladek še ena športna fotografija, čeravno moj fotoaparat zmore le ubogih 1,3 FPS 🙁

Še vesela novica – tole je stoti zapis, stoletka torej!!! Hvala vsem. Prvi zapis najdete tu. Dve leti novega bloga!

Daleč stran

Daleč stran želi si noro srce
zidovi mestni
kradejo mi ime
daleč stran od ponorelega sveta

prepeva skupina Panda. Danes, po napornem delavniku in včeraj po napornem delavniku v dežju, sem slovesno odprl kolesarsko sezono, idejo mi je dal Kašpar.
In prav daleč ni bilo potrebno, odpravil sem se do preddvorškega jezera in še malo okoli, da sem nabral 20 kilometrov. Jekleni konjiček (zvesti Scott) je pridno čakal celo zimo v garaži, rahlo obdan s prahom. A ni bilo sile, deloval je dobro kot prvi dan. Vreme je bilo fantastično; pravo presenečenje po včerajšnji uscani Zofki. Sonček je na plano zvabil tudi nebroj ljudi, saj je bilo povsod dovolj avtomobilov. K sreči sem s seboj vzel fotoaparat, tako da spodaj lahko občudujete prekrasne fotografije. Baje bo že v torek sneg?! Danes pa uživantskih 15° C. Ne moreš verjamet.

cesta-polje.jpg drvo.jpg jazst.jpg jezero.jpg

kolo.jpg lone.jpg preddvor.jpg

storzic-zaplata.jpg travnk.jpg zaplata.jpg zafran.jpg

Za sladokusce pa še internetno linijo obremenjujoče (vsaka okrog 2 MB) panorame v skoraj polni ločljivosti:

Hotemaže z bližnjega hribčka
Preddvorsko jezero
Hribovje
Storžič in Zaplata

Na koncu pa za dobro vago še filmček, ki sem ga posnel ob jezeru Črnjava pri Preddvoru:

Heiligenblut – Großglockner

Po mesecu premora sem se zopet odpravil zarezovat vijuge v belo snov. Tokrat sem se odločil, da se pridružim KŠKjevcem, saj so karte nesramno ugodne, pa še za vse ostalo je poskrbljeno.1 Ker je Heiligenblut kanček dlje in ker smo imeli rahlo nerazgledanega voznika (kar smo izvedeli kasneje) smo se iz Kranja odpravili že ob šestih, tako da sem vstal ob jebeni peti uri.
Med triurno vožnjo se ni dogajalo kaj presenetljivega, saj nas je večina spala. Toda taglavni niso, zato so na radio našopali uspešnice Simone Weiss, ker drugega CDja pač ni bilo. Še vedno bi lahko preprosto ugasnili vse skupaj, a ko že petič v polsnu na nečloveški glasnosti slišiš Malaiko, je to le posebno doživetje. Tako sežgani smo se ob dobri deveti skobacali iz busa, pripravili opremo in se podali do žičnice. Manjša težavica je v tem, da je parkirišče dokaj oddaljeno in je treba v pancerjih prehoditi celo vasico, da prideš do žičnice. Karkorkoli, hitro smo se znašli na vrhu prijetnega smučišča. Že takoj sem bil navdušen, saj je bil sneg prvovrsten in povsod ga je bilo dovolj. Velika večina je bila naravnega in največji užitek je ravno smučanje po neumetnem. Prog je dovolj in tudi dolge so, kar še pridoda k vzdušju. Najbolj pa fascinira pokrajina, saj se nahajaš na gori, ki jo obkrožajo še večje gore in pogled, kamor ti seže oko, je res izjemen. Takenako so kvalitetne vse vlečnice/žičnice/sidra, kajti smučaš lahko prav od najvišje točke pa čisto do dna v Heiligenblut. Posebno posrečen je mavrično obarvan podzemni vlakec, ki te odpelje na drug del smučišča. Ta namreč ni lahko dostopen, tako da nanj prideš le skozi tunel.
Nasploh me je presenetila prijaznost žičničarjev, saj ti skoraj vsak zaželi dobro smuko oziroma na hitro kaj pripomne o lepem vremenu. Vidi se tudi trud ostalih; proge so bile namreč fenomenalno pripravljene in so za razliko od Krvavca zdržale do štirih popoldne. Kupčki so se pojavili proti koncu skupaj z ledenimi ploskvami, zemlje pa ni bilo na spregled. Ja, naravni sneg še vedno zmaga.
Ob šestnajsti uri smo udarili zadnjo smuko, tokrat najdaljšo. Od vrha do podna. Uživantsko. Nato smo se zopet enako hitro skobacali v bus, kjer smo ob pomoči šilca borovničk in drugih omam (čokolada PRESS) zajadrali v triurno vožnjo proti Kranju. Več fotografij se nahaja v galeriji KŠK.

slika010.jpg slika014.jpg slika017.jpg

slika019.jpg slika025.jpg slika026.jpg

slika027.jpg slika028.jpg slika029.jpg

slika030.jpg slika011.jpg slika022.jpg

  1. 25 € za celodnevno in avtobusni prevoz; ni slabo. []