Džamija brez minareta

Je kot slovenska vlada brez Dimitrija Rupla, hehe.1 Tole pišem po ogledu včerajšnjih Trenj. Sicer sem to oddajo nehal gledati že pred časom (predvsem zaradi pomanjkanja kulture in nestrokovnih gostov), a sem se po gromozanskem izlitem žolču černem odločil, da si jih vseeno pogledam, da vidim, iz kje ves ta gnev. Naj zategadelj pristavim svoj piskrček k razpravi.

Bistvo je se je ovijalo okrog Mihaela Jarca, ki hoče razpisati lokalni referendum o gradnji džamije. Sicer točnega vprašanja ne poznam (in ga, kojoti novinarski, tudi niso nikjer objavili – še en dokaz, koliko jih zanima resnica; glavno, da poka!), vendar se mi dozdeva, da noče popolnoma blokirati gradnje džamije, mogoče le kak minaretek in/ali spremljajoče športne objekte. Na to vprašanje ima že podan odgovor Ustavnega sodišča, ki je leta 2004 odločalo o podobnem vprašanju. Takrat je zapisalo:

Sklep lokalne skupnosti, s katerim se razpiše referendum, je splošen akt, s katerim se pozove upravičence, naj na določen dan izjavijo svojo voljo o tem, kar je vsebina referendumskega vprašanja. Ustavno sodišče je pristojno presojati njegovo ustavnost na zahtevo upravičenega predlagatelja.

Pravica do svobodnega izpovedovanja vere iz prvega odstavka 41. člena Ustave vključuje pravico posameznikov in verskih skupnosti, da individualno ali skupinsko izpovedujejo vero v objektih, ki so običajni in splošno sprejeti za njihovo izpovedovanje vere in opravljanje verskih obredov.

Referendumsko odločanje o prostorskih ureditvenih pogojih, katerega namen je preprečiti gradnjo džamije, ne bi pomenilo zgolj odločanja o umeščenosti objekta v prostor, temveč tudi odločanje o tem, ali pripadniki islamske verske skupnosti lahko izpovedujejo svojo vero v džamiji ali ne. Sklep o razpisu takšnega referenduma posega v pravico do svobodnega izpovedovanja vere.

Če poseg v človekovo pravico zasleduje cilj njene omejitve, ne da bi pri tem imel namen varovati druge pravice, je takšen cilj nedopusten glede na tretji odstavek 15. člena Ustave, po katerem je dovoljeno človekove pravice omejiti samo zaradi pravic drugih in v primerih, ki jih določa ta ustava. Sklep o razpisu referenduma, katerega cilj je, da se omejuje pravica do svobodnega izpovedovanja vere, kot jo zagotavlja Ustava, ne da bi se pri tem varovale pravice drugih, je zato v neskladju z Ustavo.

35. Iz navedenega je mogoče sklepati, da je cilj, ki ga zasleduje izpodbijani predpis, omejitev pravice iz prvega odstavka 41. člena Ustave. Takšen cilj pa je glede na tretji odstavek 15. člena Ustave, po katerem se lahko človekove pravice omejijo samo zaradi pravic drugih (in v primerih, ki jih določa ta ustava), nedopusten, ker gre le za namen omejevanja pravice, ne pa za hkratno varstvo pravic drugih.

Zato je 2. točka Sklepa o razpisu referenduma v neskladju s pravico do svobodnega izpovedovanja vere. Tako se poseg izkaže za ustavno nedopusten že na podlagi presoje po t. i. testu legitimnosti, zato se Ustavnemu sodišču ni bilo treba ukvarjati še s presojo njegove prekomernosti.

Torej s predvidenim referendumom ne bo nič.  Čeprav to ni oviralo Zmaga Jelinčiča, da ne bi (kot vedno) zanetil spor2 – čeprav je potem Bećiroviću hladnokrvno rekel v ksiht, da je bedak, ker ga enači s HaiderjemVečni plemeniti poslanec je vsekakor zvit kot presta, čeprav ga pametnejši hitro spregledamo. Ko pridobiš nekaj pravnega znanja, izpade prav patetičen, ko se okleva slovenske ustave in ko hoče pridigati Miru Senici, medtem ko slednji gleda zamišljeno preko kamere v daljavo, si v glavi izmišlja sopomenke za sogovornika, pri tem pa ne trzne z očesom.

Zadnje čase je očitno popularno, da se odvetnik angažira pro bono le za zadeve, ki imajo potencial biti medijsko zelo odmevne (Čeferin pri Strojanovih PRESS) – odvetnikom pač ni dovoljeno (samo)oglaševanje. Za newsflash bombo je poskrbel tudi Andrej Saje z izjavo, da želijo islamski skupnosti vse najboljše pri gradnji njihovega objekta, saj si želijo, da imajo vsi enake možnosti glede vere. OK, štekam, da nismo več v 14. stoletju ter da se je tudi Cerkvi uspelo kanček civilizirati in zategadelj ne natikajo več heretikov na kol oziroma jih predajajo posvetni oblasti v kremiranje. Ampak vsaj malo ravsa ne bi škodilo, no. Vsaj kakšna groba opazka o napačnem Bogu, pretty please? No, saj ne, da vsi govorijo, da nasprotna stranka pripada napačnemu Bogu in bomo torej po upoštevanju vseh veroizpovedi vsi skupaj sežgani v Peklu. Ali kaj?

Vrnimo se k džamiji. Sicer kolikor so bili in izpadli debilčki, ima vsak en kanček prav. Če torej združim vse v en (od)stavek. Džamijo bi definitivno potrebovali. V Sloveniji je kar lep odstotek muslimanov in ne vem, kako bi lahko vsem koristilo, če jim odlagamo kraj zbiranja in možnost udejstvovanja svoje vere. Ne smemo si zatiskati oči – v Sloveniji je okrog 50 domačih molilnic, svojo cerkev ima tudi pravoslavna vera. Drugo vprašanje je arhitekturno. Zelo zanimivo je Jelinčič iz naftalina potegnil nek predpis, ki govori o tem, da mora biti stavba od želežniških tirov oddaljena A metrov3.Mora biti primerna za okolico oziroma spoštovati arhitekturne smernice okolice4 Kakor sem obveščen minaret ni obvezen, prav tako ne okrogla oblika osrednje stavbe. Malo me je zmotila tudi slika, ki je prikazovala domnevno džamijo (čeprav še ni opravljen noben razpis/natečaj), okoli katere je kar zajeten kupček športnih ter še drugih objektov. Res je, da sami najbolje vedo, kaj potrebujejo za uresničevanje zapovedi vere in da ima tudi katoliška cerkev zraven še kakšno hišico, kjer se odvija … khm, no, ja … verouk. Vendar tisti predlog s teniškimi igrišči, telovadnico in nogometnim igriščem se mi zdi rahlo pretiran. Sicer bodo navsezadnje vse sami plačevali (beri Arabski Emirati), zatorej naj si privoščijo, če si lahko.

Po tem ogledu nisem nič kaj bolj prepričan, da bom Vrenja Cvrenja Drenja Trenja zopet začel gledati, ker so še na nižjem nivoju kot poprej. Uroš Slak res daje občutek, da take goste avtonomno vabi le zaradi kreganja, saj ko se to razplamti, ga itak ne zna pogasiti oziroma spreobrniti tok pogovora vpitja. Očitno se res ne morejo ničesar dogovoriti oziroma priti do skupnih zaključkov, pomemben je le show, dretje in izpadi debilnosti. Kakor koli, sam sem za džamijo (ne ravno tam in tako, kot si predstavljajo v Trenjih, a počakajmo raje na dejanski razpis) in mislim, da ko bo enkrat zgrajena, bo končno zavladal mir okrog te teme, ki se čisto po nepotrebnem napihuje na razsežnosti galaksije. Za zdaj še nisem nikogar videl, ki bi kamenjal paroha v pravoslavni cerkvi ali da bi kdo zažigal dom sosedu, ker tjakaj vabi prijatelje na molitev.

  1. Expecting something else? 😛 []
  2. Saj sem zato tukaj! []
  3. Se ne spomnim točno, vendar več kakor je predvideno. []
  4. Čeravno se ta v Ljubljani izgublja in išče identiteto, po drugi strani pa niso katoliške cerkve nič bolj “normalne”, le dalj časa so pri nas. []

Ekonomski program lustracije menedžerjev (boj proti tajkunom)

Vlada bo okrepila boj proti tajkunsko-političnim povezavam, ki s kriminalnimi dejanji še naprej razpredajo lovke po celotnem nacionalnem tkivu in brezsramno bogatijo. V vrstah vladne koalicije teh imen ni. Iščite jih pri sebi. Vlada bo posvetila posebno pozornost regionalni delitvi Slovenije, na način, da bo ta regionalna delitev omogočila ne samo čim bolj enakomeren in pravičen razvoj te države, ampak da bo omogočila tudi splošen hitrejši razvoj vseh.

Osnovna tema ali osnovni problem zaradi katerega sem predlagal glasovanje o zaupnici – se še enkrat zahvaljujem za podporo – sicer formalno ni razrešen. Jaz sem razočaran nad tem, da se prav nihče od kolegic in kolegov v opoziciji ni uspel ograditi od blatenja države v tujini, ne samo v Evropski uniji, na naslove po svetu so šle te stvari, ni šlo samo v širšo družino, kar me žal utrjuje v prepričanju, da so ta ravnanja ne samo posredno politično sponzorirana, ampak da so tudi politično organizirana in to je žalostno. To je žalostno. Upam, da je ta razprava vendarle prispevala k temu, da bo izvoz laži v tujino nekoliko manjši. Močno upam.

In močno smo držali z njim pesti, da mu bo uspelo, ko je na dotični način Janez Janša 19. novembra 2007 razgrnil politični (predvolilni?) ekonomski program lustracije menedžerjev ali Kako je Šrot kupil pivovarno. Če vam zgodovinski spomin sega dlje od enega leta oziroma vsaj do JBTZ, potemtakem (še) veste, da smo bili tistega novembra v burnem obdobju, ko je Janša s celotno vladno ekipo namrdnil surlo do Tadž Mahala, iz peskovnika pobral kanglico in lopatko ter opoziciji “zagrozil”, da bo vlada odstopila, še preden bomo predsedovali EU. Bohnedej, je rekel komunist liberalec demokrat zunanji minister Dimitrij Rupel. Nato je poslancem le nekako uspelo izglasovati zaupnico, na koncu smo še uspešno izpeljali predsedovanje; izvozno – uvozni saldo si prečitajte tu.

Vse skupaj naj bi zakrivil Blaž Zgaga (ki je že zakrivil Depalo vas, Vič-Holmec, orožarsko afero, plakatno afero, afero Orion, afero Falcon, bil je atentator na Mira Petka in nenazadnje je podkupoval Fince v aferi Patria), ko je lansiral novinarsko peticijo 571 in jo 16. oktobra izročil Francetu Cukjatiju. Zgaga je upravičil svoj priimek, nagnojil je štalo vladi, blatil je državo v tujini in fisijsko razcepil novinarje na lažje elemente. Zato so se vrli možje spomnili, da v bistvu medije obvladuje kapital, ta pa jim vsiljuje svoje interese. In zato ker Šrot mlajši prek Šrota starejšega ne mara Janše, naj bi junior tako naščuval celo mašinerijo proti vladi, da bi se je znebil. Ko so pobrskali globlje, so odkrili, da je cela Slovenija med sabo povezana in tako le peščica ljudi diktira vsem medijem. Razen Demokraciji; to obvladuje LDS. Zadeva se je napihnila preko vseh robov, zato je Mladina čutila potrebo, da obrije norca, in je spesnila spodnjo kitico, ki nekako povzema vso mineštro:

DRAGO JANŠAR

Tajkun, sin Kučanmara, boj krvavi
Že dolgo bije za lastnine vero,
Se z Žugljem Mate več mu v bran ne stavi.
Šest mescev moči tla gnojnice reka,
Tajkunec kar redi tajkunca brata,
Kako strašna pogoltnost je človeka.
Bojuje se najmlajši med junaki, za vero stranke,
Lepo bog’njo Urško,
Za provizije, za gradove pod oblaki.

Sicer smo tajkune poznali že prej, nenazadnje smo se 17 let nazaj odločili za kapitalizem, a do sedaj to očitno ni bil problem –  ne da ni bilo odkupov in izsiljevanja delavcev, le dovolj drugih kosti so imeli za glodat v Državnem zboru. Letos pa se je zgodilo nekaj dogodkov, ki so bili prav prikladni, da jih napolnijo s suspenzom ter dramaturško strahovlado. Tako je 12. februarja kot Airbus na pristajalno stezo med nas udarila gradbena afera Čista lopata, kjer so glavni akterji Ivan Zidar, Dušan Černigoj in Hilda Tovšak. Šlo naj bi za dogovarjanje o umazanih poslih okrog gradnje brniškega stolpa. Kazenski postopek še zdaleč ni zaključen, zato se pustimo presenetiti, kaj se bo iz vsega skupaj izcimilo (upam, da ne le med in mleko). Vsekakor pa je nekaj mesecev po eksploziji zanimivo opazovati, kako se je v bistvu cela aferica kar nekako sama od sebe pometla pod tepih tišine, ker se je izkazalo, da je pri vsem tem vpleten še kdo, ki ima nekaj vez pri oblasti. Prav z zanimanjem opazujem ves mir okoli Čiste lopate; ko so Zidarja vlekli v marico pa potem spet vun, se je govorilo, da je vsa zadeva v preiskavi. Če pogledamo 185. člen Zakona o kazenskem postopku, bi se zadeva že zdavnaj morala končati – očitno je bila aretacija tam res le za politične namene.

185. člen

(1) Če preiskava ni končana v šestih mesecih, mora preiskovalni sodnik obvestiti predsednika sodišča, zakaj preiskava še ni končana.
(2) Predsednik sodišča ukrene, kar je potrebno, da se preiskava konča.

Tu bi spet lahko problematizirali o odvzemu prostosti oziroma ali je bil pripor sploh upravičen? Zagotovitev prisotnosti po 307. členu še ni bila potrebna, da so izpolnjeni pogoji po 201. členu pa tudi nisem v celoti prepričan.

201. člen

(1) Če je podan utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, se sme pripor zoper njo odrediti:
1) če se skriva, če ni mogoče ugotoviti njene istovetnosti ali če so druge okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi pobegnila;
2) če je upravičena bojazen, da bo uničila sledove kaznivega dejanja, ali če posebne okoliščine kažejo, da bo ovirala potek kazenskega postopka s tem, da bo vplivala na priče, udeležence ali prikrivalce;
3) če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno in njene osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere v katerih živi ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovila kaznivo dejanje, dokončala poskušeno kaznivo dejanje ali storila kaznivo dejanje, s katerim grozi.
(2) V primeru iz 1. točke prejšnjega odstavka traja pripor, ki je bil odrejen samo zato, ker ni bilo mogoče ugotoviti istovetnosti osebe, toliko časa, dokler istovetnost ni ugotovljena. V primeru iz 2. točke prejšnjega odstavka se pripor odpravi, brž ko so zagotovljeni dokazi, zaradi katerih je bil odrejen.

Ja, vem. Politična motivacija, zatorej lahko upamo, da bomo na volitvah izbrali novo politiko in mišljenje. Udrihanje po SCTju se je nadaljevalo čez celo leto; najprej s šentviškim predorom, vmes se je prikradel še Boštjan Penko, nato so poslušnost odpovedala dvigala v še sveži Pediatrični kliniki. Sedaj se po SCT kolobociji pozornost usmerja na Finsko, Patrio in Milana M. Cvikla. Janša je tokrat že tretjič izpadel žrtev – zatorej upajmo, da uspe. V tretjič gre Rado, pravijo. Če ne, pa Žerjav. Hec.

Ker smo poprej že načeli pravno temo kazenskega postopka, se sedaj iz čistega dolgčasa in zatohlosti posvetimo še drugi: imuniteti. Neredko sem slišal razne očitke Dušanu Černigoju, kako da se lahko izogne vsem postopkom z lahkoto, saj ima imuniteto. Takih komplimentov je često deležen tudi večni poslanec Zmago Jelinčič.

Torej, imuniteto zagotavlja Ustava RS v 83. in 100. členu:

83. člen

(poslanska imuniteta)

Poslanec državnega zbora ni kazensko odgovoren za mnenje ali glas, ki ga je izrekel na sejah državnega zbora ali njegovih delovnih teles.

Poslanec ne sme biti priprt niti se zoper njega, če se sklicuje na imuniteto, ne sme začeti kazenski postopek brez dovoljenja državnega zbora, razen če je bil zaloten pri kaznivem dejanju, za katero je predpisana kazen zapora nad pet let.

Državni zbor lahko prizna imuniteto tudi poslancu, ki se nanjo ni skliceval ali ki je bil zaloten pri kaznivem dejanju iz prejšnjega odstavka.

100. člen

(nezdružljivost funkcije in imuniteta)

Član državnega sveta ne sme biti hkrati poslanec v državnem zboru.

Člani državnega sveta uživajo enako imuniteto kakor poslanci. O imuniteti odloča državni svet.

Za začetek povejmo, da enako imuniteto v Sloveniji uživajo poslanci Državnega zbora, člani Državnega sveta ter sodniki Ustavnega sodišča. Imuniteta je privilegij posameznika, da je izvzet iz uporabe določenih pravnih predpisov. Ratio legis je v tem, da se članom in organu omogoči neodvisno in nemoteno delovanje pri opravljanju funkcije, v katero so bili izvoljeni. Po 83. členu imajo člani materialno in procesno imuniteto.

Materialna omogoča svobodno nastopanje, govorjenje, kritiziranje, glasovanje in izražanje mnenja, ne da bi bil za to poklican na odgovornost, priprt ali kaznovan. Ta imuniteta izključuje le kazensko odgovornost, ne pa tudi druge (npr. odškodninsko). Materialna imuniteta je poklicna, a absolutna. Kazensko odgovoren ni član le za kazniva dejanja, ki ji izvrši pri opravljanju svoje funkcije, vendar traja za čas mandata in tudi po njegovem izteku. Nihče se ji ne more odreči.

Procesna imuniteta pod določenimi pogoji varuje pred odvzemom svobode in kazenskim postopkom za kazniva dejanja, ki niso neposredno povezana z opravljanjem funkcije. Tu se ne izključuje kazenske odgovornosti, le možnost odvzema prostosti/uvedbe kazenskega postopka brez dovoljenja organa, v katerem je član. Dovoljenje organa je potrebno:

  • za odreditev pripora članu, četudi se ne sklicuje na imuniteto
  • za začetek kazenskega postopka, le če se na imuniteto sklicuje

Razlog je v tem, da pripor pomeni odvzem prostosti, kazenski postopek pa ne ovira nujno opravljanje funkcije članu.

Dovoljenje organa pa ni potrebno:

  • za začetek kazenskega postopka, če se član ne sklicuje na imuniteto
  • za odreditev pripora/začetek kazenskega postopka proti članu, ki je bil zaloten pri kazenivem dejanju, za katerega je predpisana kazen nad pet let zapora, četudi se sklicuje na imuniteto

Izjemoma in ob utemeljenih argumentih organ lahko naknadno prizna imuniteto članu, proti kateremu se je začel kazenski postopek, pa se ta ni skliceval na imuniteto oziroma če je bil zaloten pri kaznivem dejanju, za katerega je zagrožena kaznen nad pet let zapora. Za razliko od materialne je procesna relativna; torej varuje člana le dokler traja njegova funkcija, a je procesna hkrati nepoklicna. Procesna varuje le pred uvedbo pripora (in ne pred vsakim odvzemom prostosti) ter pred kazenskim postopkom (ne pa pred prekrški, disciplinskimi ter civilnimi postopki). O imuniteti poslancev in sodnikov Ustavnega sodišča odloča državni zbor, o državnih svetnikih pa Državni svet sam.

Spodnja galerija služi za ponazoritev slovenskega fenomena tajkunizacije. Avtorja ne poznam, zato naj se le oglasi. Fotografije so nastale na Pivu in cvetju, koalicija pa jih je pograbila za negativno kampanjo kot Mujo mesno pito. Presodite sami.

Sporazum o sodelovanju političnih strank, skupine nepovezanih poslancev in predstavnikov narodnosti v Državnem zboru RS za uspešno izvedbo priprav in predsedovanja Slovenije Evropski uniji

In se je zgodillo. Slovenija kot najpridnejša učenka je postala predsednica razreda za pol leta (čeprav je mesec nazaj užaljeno odvrgla lopatko in kanglico). Hrvaško pa čaka rediteljstvo, da za sabo počisti svinjarijo. Komaj čakam, da bo že julij, ker me boli glava. Pa ne od mačka, ampak od avdiovizualne kulise, ki se ustvarja glede tega predsedovanja. Oh, zgodovinski trenutek, oh, kakšna priložnost za razcvet Slovenije. Japajade, tisti, ki bodo dejansko vodili posle, so že kar nekaj časa na svojih mestih in tudi če ne bi bila izglasovana zaupnica lansko leto, bi vse potekalo brez najmanjšega problema. Navsezadnje je v Italiji vlada odstopila MED predsedovanjem EU. Ja, in? Očigledno jim za dnevno politiko dol visi. Do Tađmahala. Predsedovanje naj bi nam prineslo tudi večjo prepoznavnost! Vedno se čudim tej želji. Zakaj bi sploh bili prepoznavni, zakaj bi nek Teksačan moral vedeti, kje Slovenija oziroma vsaj, kje ni? Torej, zakaj? Dovolj dobro nam je sedaj, uspešna podjetja so to tudi v tujini, še vedno nas najde kakšen turist (lahko po pomoti) in je zadovoljen tu. Zakaj bi potem na vse pretege silili, da bi nas vsi poznali in drli k nam?
Zopet sem zajadral proč, ker nimam ravno glave (še) na mestu, zaradi včerajšnjega, no, zabavljanja pač. V bistvu sem hotel predočiti dokument, na katerega se je Janša tako rad skliceval, češ, da ga poslanci ovirajo pri delu in ga bodo še naprej pri predsedovanju. Vseh zgodbic, puhlic, domislic in debilizmov ne bom ponavljal, sem prepričan, da poznate štorijo, ki se je zaključila z izglasovano zaupnico vladi. Tu se torej nahaja Sporazum o sodelovanju političnih strank, skupine nepovezanih poslancev in predstavnikov narodnosti v Državnem zboru RS za uspešno izvedbo priprav in predsedovanja Slovenije Evropski uniji, bolj znan pod domačim imenom Pakt o nenapadanju. Ta sporazum je skropucalo, mrtva črka na papirju, papirnati tiger prosto po Tanku in nima nikakršne vrednosti.

Izhajajoč, potrjujoč, upoštevajoč, nepismenoč. Itak. Že prvi člen začne z bedastočami, da je predsedovanje priznanje Sloveniji. Ja vuš de! Predsedovanje se menja na 6 mesecev po ustaljenem redu, tako da nema tata mata, kot bi rekla bivša profesorica kemije. Najlepše mojo trditev o skropucalu potrdi tretji člen. Prosto po Pankrtih: je sicer lep na pogled, a je prazen. Bikov iztrebek, mimosunek, škoda časa. Menda, da se zavedajo, da bo treba opraviti mnogo dodatnih nalog, ki so povezane z predsedovanjem. Nalog. Sedi, pet. Ne vem, zakaj raje niso sklenili, da se zavedajo, da morajo jutri na kosilo; bi bilo bolj smiselno. Bedastočnost tretjega člena se razraste naprej po celem Sporazumu, tako da dopolnite moje krcanje, mutatis mutandis, na ostale člene po smislu. Češnja na smetani: peti člen v navezi z desetim. To naj bi bil Janšev argument, zakaj poslanci ne bi smeli naperjati interpelacij in nasploh kakor koli sikati v parlamentu. Pa poglejmo 118. člen Ustave Republike Slovenije:

118. člen

(interpelacija)

Najmanj deset poslancev lahko sproži v državnem zboru interpelacijo o delu vlade ali posameznega ministra.

Če po razpravi o interpelaciji večina vseh poslancev izreče nezaupnico vladi ali posameznemu ministru, državni zbor vlado ali ministre razreši.

Poslanci imajo že po Ustavi pravico sprožiti interpelacijo. Če potem vključimo deseti člen Sporazuma, pridemo v destruktivni avtosamomor. Zakaj potem ne bi smeli poslanci interpelirati, če Sporazum ne omejuje njihove ustavne vloge? Sploh je pa sklepanje takega sporazuma neka hinavščina. Če vlada dela slabo, mora za to odgovarjati, ne pa da ji nek del poslancev da potuho s takim Sporazumom. In ravno med predsedovanjem bi morala biti opozicija najbolj kritična/dejavna1. V takem okolju bi se šele pokazala sposobnost vlade in posameznih ministrov; predsedovanje v eni roki, v drugi pa štala doma. Vendar ne. Raje se sporazumejo, da ne bodo kazali s prsti, saj bi bil kdo v Bruslju lahko okregan. Pokončnost pa taka, samo mnenje tujine je važno! Ta Sporazum so 17. maja 2007 podpisali: Janez Janša, Borut Pahor, Andrej Bajuk, Janez Podobnik, Matej Lahovnik, Karel Erjavec, Maria Pozsonec, Roberto Battelli.

Da. Vas. Ni. SRAM!

  1. Poziciji je itak lagodno in v parlament samo pridejo po navodilih pritisnit jebene gumbke za glasovanje []